Jedro

Iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik v upravnem postopku uveljavljal tesno povezanost z drugimi družinskimi člani v RS v spornem obdobju, vendar se do teh zatrjevanih okoliščin toženka ni jasno opredelila, saj ni utemeljila, ali jih šteje kot neizkazane ali kot nepomembne in zakaj. Še več, toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožnika večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami in da se je tožnik nanje odzval, ni pa pojasnila, kako.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-2403/2020/13 (133-04) z dne 26. 8. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo, št. 213-2403/2020/13 (133-04) z dne 26. 8. 2021, je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ ali toženka) v postopku revizije odločilo najprej, da se zagotovilo Upravne enote Koper, št. 213-21/2020-51 z dne 9. 11. 2020 (v nadaljevanju: zagotovilo), odpravi (1. točka izreka), nato pa, da se vlogi tožnika, roj. ... 1985 v kraju Zvornik, Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju: BiH), za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ne ugodi (2. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri Upravni enoti Koper kot prvostopenjskem organu vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS). Prvostopenjski organ je v zadevi izdal zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali bo odpuščen iz državljanstva BiH ter bo ob predložitvi tega dokazila še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Kot še izhaja iz izreka zagotovila, slednje velja dve leti od dneva, ko MNZ nanj v postopku revizije poda soglasje. Če tožnik v tem roku ne bo predložil dokazov iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, se bo štelo, da vlogo za sprejem v državljanstvo RS umika.

3.Toženka, ki ji je bilo zagotovilo predloženo v revizijo, navaja, da je bilo dejansko stanje glede pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno, zato je dopolnila ugotovitveni postopek ter nato zagotovilo odpravila in sama odločila o zadevi tako, da tožnikovi prošnji ni ugodila. Ugotovila je namreč, da tožnik ne izpolnjuje pogoja desetletnega dejanskega življenja v RS (od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje). Ko zakonodajalec v določbi 10. člena ZDRS govori o tem, da tujec "dejansko živi" in "neprekinjeno živi" v RS, uporablja nedoločen pravni pojem. Toženka ugotavlja, da je vsebina navedenih dveh pojmov okvirno določena v osmem odstavku 10. člena ZDRS in 2. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju: Uredba), ki ju v nadaljevanju citira. Kot pojasnjuje, pojmu "dejansko živi" v RS dajeta vsebino dva elementa, in sicer fizična prisotnost osebe in opravljanje njenih bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju RS, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza, medtem ko pojem "neprekinjeno živi" vsebuje elemente fizične kontinuitete. Pojem "bistvene življenjske aktivnosti" pa po ustaljeni upravnosodni praksi pomeni okoliščine, ki kažejo na to, da je oseba zlasti v predpisanem obdobju živela v RS, si tu zagotavljala materialno in socialno eksistenco, tu izpolnjevala svoje obveznosti do države in si tu zagotavljala zdravstveno varstvo ter se podrejala pravnemu redu RS.

4.Toženka na podlagi zbranih dokazov ugotavlja, da je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo RS (ki jo je po pozivih dopolnil z zahtevanimi dokazili) vložil 29. 1. 2020, zato se njegovo bivanje v RS presoja najmanj od 29. 1. 2010 dalje. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) je bil v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v času od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009, ko je bil zaposlen v družbi A., d.o.o. Ker v RS ni bilo dela, se je nato vrnil v BiH, kjer sta živeli njegova žena A. A., s katero se je poročil v BiH 29. 4. 2008, ter njuna prvorojenka B. B., roj. 17. 2. 2009 v BiH. Tožnik se je v RS vrnil 1. 3. 2010, si prijavil prebivališče in po nekaj dneh odšel v BiH, nato pa se je ponovno vrnil v RS ter 9. 3. 2010 pričel z delom pri delodajalcu B., d.o.o., pri katerem se je sicer zaposlil s 1. 3. 2010. V času, ko je bil tožnik v BiH, v RS ni bil zavarovan in se tudi ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje ter prejemal nadomestila za primer brezposelnosti. Iz podatkov ZPIZ je razvidno, da je od 1. 3. 2010 dalje brez prekinitev zaposlen v RS pri različnih delodajalcih. Njegova žena in prvorojenka B. B. sta v Slovenijo prišli leta 2011. V zadevi torej ni sporno, da je tožnik v RS kontinuirano zaposlen od 1. 3. 2010 dalje in da ima tu zagotovljeno materialno eksistenco. Tu plačuje predpisane dajatve, od leta 2011 dalje tu živi tudi njegova primarna družina, poleg žene in prve hčere B. B. še v RS rojena druga hči C. C. Element tožnikove fizične prisotnosti v RS od 1. 3. 2010 oziroma od 9. 3. 2010 torej ni sporen, vendar pa ta element po presoji toženke ni izkazan za obdobje od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 (v nadaljevanju tudi: sporno obdobje). Za to obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu A., d.o.o., čigar imena se niti ne spominja več, je pri presoji središča tožnikovih interesov in posledično presoji o tesni in trajni povezavi z RS namreč mogoče sklepati, da tožnik v tem obdobju svojih osebnih interesov (razen ekonomskega) ni prenesel v RS, saj s preselitvijo iz BiH ni prekinil primarne družinske vezi s tam živečo ženo in prvo hčerko, katerima je zagotavljal materialno eksistenco ter ju ves čas obiskoval, niti ni prekinil družbenih povezav, kljub temu, da je v RS živel z očetom, dvema stricema in bratrancem. Na to kaže tudi dejstvo, da se po izgubi zaposlitve v RS ni tu prijavil kot brezposeln, temveč se je vrnil v BiH k ženi in hčerki, čeprav mu je prvo dovoljenje za prebivanje veljalo od 14. 4. 2008 do 13. 4. 2010, torej še leto po tem, ko je zapustil RS. Toženka poudarja, da pojmu "dejanskega življenja" v RS ne daje vsebine le fizična prisotnost osebe na njenem ozemlju, pač pa tudi okoliščine, ki kažejo, da je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Po njeni presoji tožnik takšne povezave z RS v obdobju od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 ni izkazal.

5.Toženka še navaja, da je s svojimi ugotovitvami z dopisi z dne 14. 4. 2021, 25. 5. 2021 in 14. 7. 2021 seznanila tožnika, ki se je nanje sicer odzval, a k vlogi ni predložil novih dokazil, ki bi izkazovala dejansko desetletno bivanje v RS. Zato je zaključila, da tožnik ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ter odločila, da se zagotovilo odpravi in tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo RS zavrne.

Tožba

6.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ob tem še izpostavlja, da mu je toženka pri vodenju postopka kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter v veljavi obdrži zagotovilo, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Po tem, ko povzame ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, navaja, da je za sporno obdobje od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 predložil številna listinska dokazila, iz katerih jasno izhaja, da je tudi v tem obdobju dejansko živel v RS. Nekatere listine v zvezi s tem je upravni organ pridobil tudi sam po uradni dolžnosti, druge pa je tožnik predložil v revizijskem postopku, vendar se toženka do njih ni opredelila. Svojo odločitev utemeljuje z izjavami prič, ki so navedle, da jim ni znano, ali je tožnik pred letom 2010 živel v RS, vendar to ne more odtehtati predloženih listinskih dokazov in po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov, še zlasti, ker priče niso izjavile, da tožnik pred letom 2010 ni živel v RS, temveč, da jim ta okoliščina ni znana. Ugotovitev toženke, da v spornem obdobju središče njegovih življenjskih interesov ni bilo v RS, je napačna in v nasprotju z revizijsko prakso, ki jo tožnik navaja. Pri tem se sklicuje tudi na primere, ko je bilo prošnjam za naturalizacijo ugodeno, čeprav so družinski člani prosilca pred vložitvijo njegove prošnje za sprejem v državljanstvo RS bivali v BiH in v predmetnem obdobju niso nikoli stopili na ozemlje RS. Glede na navedeno izpodbijana odločitev predstavlja poseg v pravico do enakosti iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zakonodajalec govori o središču življenjskih interesov, kar pa ne pomeni, da oseba, ki želi biti sprejeta v državljanstvo RS, ne sme imeti nobenih življenjskih interesov v drugi državi - lahko jih ima in uresničuje, bistveno pa je, da je njihovo središče v RS.

8.Tožnik izpostavlja, da mora po določbah 27.c člena ZDRS toženka revizijo opraviti najpozneje v roku dveh mesecev od dneva prejema upravne zadeve - ta rok se lahko podaljša, vendar največ za dva meseca. V konkretnem primeru je toženka upravno zadevo prejela novembra 2020, izpodbijana odločba pa je bila tožniku vročena šele septembra 2021. V tej zvezi ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-10/03-16 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003) poudarja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) roke za odločanje o pravicah in obveznostih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank predpisuje v 222. členu; splošen rok je dva meseca. Razlog za (posebno) določitev rokov je v učinkovitem uresničevanju pravic in obveznosti, o katerih odloča uprava, zato odločanje v instrukcijskih rokih, določenih z zakonom, ne pomeni le zakonitega dela upravnih organov, temveč hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic, ki je izraz ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Zahteva po enakopravni obravnavi oseb v postopkih pred upravnimi organi zagotavlja tudi, da bo o istovrstnih vlogah, ki jih ob istem času vlagajo različni posamezniki, odločeno v enakem času. Tožnik še opozarja, da bi mu toženka morala zagotoviti, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi glede ugotovitev o izpolnjevanju pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V zvezi s tem poudarja, da je njegov pooblaščenec 8. 6. 2021 toženko zaprosil za fotokopije celotne revizijske dokumentacije, vendar se na prošnjo ni odzvala. Glede na povedano je bilo v zadevi kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Toženka se tudi ni opredelila do vseh v postopku podanih navedb in listin, ki se nanašajo na tožnikovo bivanje v RS v obdobju pred preselitvijo njegove žene in prvorojenke, zato je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Toženka pa je kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP in načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP.

9.Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi, poleg izpodbijane odločbe, navedel še zagotovilo, vpogled v upravne spise obravnavane zadeve ter pribavo in vpogled v spise toženke, št. 213-50/2020, 213-2528/2020, 213-160/2021, 213-1580/2020, 213-2086/2019, 213-2383/2020 in 213-183/2020, predlagal pa je tudi svoje zaslišanje.

Odgovor toženke na tožbo in nadaljnji potek upravnega spora

10.Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je izpodbijana odločba glede na dejansko stanje, razvidno iz dokumentacije, pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je toženka v revizijskem postopku odpravila zagotovilo prvostopenjskega organa, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je odpuščen iz državljanstva BiH in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ter odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi.

13.Državljanstvo RS se pridobi po rodu, z rojstvom na območju RS, z naturalizacijo, to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje, ali po mednarodni pogodbi (3. člen ZDRS). Osebo, ki prosi za naturalizacijo, lahko pristojni organ po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri čemer mora ta oseba izpolnjevati več pogojev, med drugim tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da oseba dejansko živi v RS, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne povezave (osmi odstavek 10. člena ZDRS). Iz te določbe izhaja, da mora prosilec, ki želi pridobiti državljanstvo RS na podlagi naturalizacije, dejansko že živeti v Sloveniji daljše (večletno) časovno obdobje. V tem času mora biti njegovo bivanje pravno urejeno (zakonito),

13.kar pa še ne zadošča, saj je po navedeni določbi pomembna tudi vsebinska kvaliteta prosilčevega bivanja v Sloveniji. Po osmem odstavku 10. člena ZDRS se namreč šteje, da oseba dejansko živi v RS, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov. Dejansko življenje se torej izkazuje s kumulativno določenima elementoma, in sicer s prosilčevo fizično navzočnostjo na ozemlju RS ter uresničevanjem njegovih bistvenih življenjskih interesov v tej državi. Če prosilec ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v 10. členu ZDRS, mora organ prošnjo zavrniti, zaradi česar ne nastopi odločanje o sprejemu v državljanstvo po prostem preudarku (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024).

14.Sodišče kot pravno relevantne v obravnavani zadevi izpostavlja naslednje ugotovitve: da je tožnik državljan BiH, ki je v RS prvič prišel leta 2008, ko je bil v obdobju od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 zaposlen pri podjetju A., d.o.o.; da je v tem času v RS živel v skupnem gospodinjstvu z očetom in stricem; da se je zaradi pomanjkanja dela v RS nato leta 2009 vrnil v BiH k ženi, s katero se je poročil 29. 4. 2008 v BiH, kjer se jima je 17. 2. 2009 rodila prva hči B. B.; da se je tožnik 1. 3. 2010 vrnil v RS ter si uredil prebivališče, za kratek čas odšel nazaj v BiH in se spet vrnil v RS ter 9. 3. 2010 pričel z delom pri delodajalcu B., d.o.o.; da je tožnik od 1. 3. 2010 v RS neprekinjeno zaposlen pri različnih delodajalcih, od leta 2015 za nedoločen čas pri podjetju C., d.o.o.; da sta leta 2011 v RS prišli tudi tožnikova žena B. B., ki se je zaposlila v podjetju Č. v Izoli, in prvorojenka B. B., v RS pa se jima je 6. 2. 2018 rodila še druga hči C. C.; da družina dejansko živi v RS, kjer tožnikovi hčerki obiskujeta tudi vrtec oziroma šolo; da je tožnik po vrnitvi v RS od marca 2010 do prihoda njegove žene in hčerke živel z očetom, dvema stricema in bratrancem, sedaj pa z ženo in hčerkama živi v ... skupaj s svojimi starši.

15.Za toženko, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni sporno, da tožnik v RS dejansko živi od 1. 3. 2010 oziroma od 9. 3. 2010, sporno pa je obdobje od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009. V zvezi s tem ni sporno, da je tožnik v tem času bil fizično prisoten v RS. Sporno je, ali za to obdobje izpolnjuje kriterij trajnih in tesnih povezav z RS, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tudi v tem času imel tu središče svojih interesov, kar se, kot je bilo že obrazloženo, presoja na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi. Toženka meni, da ne, in navedeno utemeljuje zlasti z dejstvom, da je imel tožnik, ki je v spornem obdobju bival v RS z očetom in stricem, v tem obdobju družbene vezi še vedno v BiH, kjer je živela njegova primarna družina, tj. žena in prvorojenka, ki ju je preživljal in materialno oskrboval. Da je središče svojih življenjskih interesov imel oziroma ohranil v BiH, toženki kaže tudi dejstvo, da se je, ko je v RS izgubil zaposlitev, vrnil v BiH k ženi in hčerki, kjer je ostal do 1. 3. 2010. Navedene okoliščine po presoji toženke kažejo, da je tožnika v obdobju od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 na Slovenijo vezal le ekonomski interes.

16.Sodišče, glede na tožbene ugovore, ugotavlja, da je toženka v revizijskem postopku tožnika z dopisom z dne 14. 4. 2021 seznanila z dejanskim stanjem zadeve ter da njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS ne bo ugodeno, ker ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, pri čemer je pojasnila, zakaj kot sporno šteje obdobje od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009. Tožnika je pozvala, da se v roku sedmih dni izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter navede in dokaže okoliščine, ki bi utegnile privesti do drugačnega zaključka. Tožnik se je odzval z vlogo z dne 26. 4. 2021, v kateri je navajal, da je v spornem obdobju živel v skupnem gospodinjstvu z očetom in stricem na naslovu ... od 1. 3. 2010 do prihoda žene in hčerke v letu 2011 pa v skupnem gospodinjstvu z očetom, stricema in bratrancem na naslovu ... Navedel je, da je že takrat imel v RS mrežo ožjih družinskih članov in prijateljev. Iz upravnih spisov zadeve je dalje razvidno, da je toženka nato ZPIZ zaprosila za podatek, od kdaj je tožnikov oče Č. Č. vključen v evidenco obveznega zdravstvenega zavarovanja v RS; Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) pa za podatek, od kdaj je tožnikov oče zavarovan in v delovnem razmerju, ter prejela informacijo, da pokojninska doba tožnikovega očeta na dan 5. 5. 2021 znaša 15 let, enajst mesecev in osem dni, pri čemer je kot datum prve vključitve v sistem obveznega zavarovanja naveden 19. 1. 2001, kar je skladno tudi s podatki ZZZS, iz katerih izhaja, da se je tožnikov oče tega dne zaposlil pri podjetju Č., d.o.o. Toženka je z ugotovitvami nato tožnika seznanila še z dopisom z dne 25. 5. 2021, v katerem je navedla, da okoliščin, da bi v času njegovega prvega bivanja v RS v tej bilo tudi središče njegovih življenjskih interesov, ni dokazal s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid temu dejstvu, močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Nato je tožnikov pooblaščenec na toženko 8. 6. 2021 naslovil prošnjo za posredovanje celotne revizijske dokumentacije, na katero toženka ni odgovorila, je pa z dopisom z dne 14. 7. 2021 tožnika spet seznanila z dejstvi, ugotovljenimi v postopku, ter nato izdala izpodbijano odločbo.

17.Iz navedenega izhaja, da je tožnik po tem, ko ga je toženka s prvim dopisom z dne 14. 4. 2021 seznanila, zakaj šteje, da je v spornem obdobju, čeprav je dejansko živel v RS, središče življenjskih interesov ohranil v BiH, pojasnil, da je imel v RS tudi druge ožje družinske člane: očeta, s katerim je v skupnem gospodinjstvu živel takrat in pozneje (tudi - kar med strankama ni sporno - v času izdaje izpodbijane odločbe) ter strica. Navedel je, da je v RS že takrat imel mrežo ožjih družinskih članov in prijateljev. Čeprav je torej tožnik smiselno navajal, da njegove družine v spornem obdobju nista pomenili samo žena in hči, se toženka do teh navedb ni opredelila, kljub temu, da jih očitno ni štela kot nepomembne, saj je pri ZZZS in ZPIZ poizvedovala o zdravstvenem zavarovanju in zavarovalni dobi tožnikovega očeta, kar kaže, da je preverjala, ali je ta res živel v RS. Vendar, čeprav je ugotovila, da ta podatek drži, saj tožnikov oče v RS živi in dela od leta 2001, tega očitno ni štela kot zadosten dokaz, da tožnika v spornem obdobju na RS niso vezali samo ekonomski interesi. O tem pa tožnika, čeprav je nanj naslovila več seznanitev z dejstvi, konkretizirano ni seznanila, niti se o tem konkretizirano ni izjasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Povedano drugače, iz izpodbijane odločbe je sicer razvidno, da je tožnik v upravnem postopku uveljavljal tesno povezanost z drugimi družinskimi člani v RS v spornem obdobju, vendar se do teh zatrjevanih okoliščin toženka ni jasno opredelila, saj ni utemeljila, ali jih šteje kot neizkazane ali kot nepomembne in zakaj. Še več, toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožnika večkrat seznanila s svojimi ugotovitvami in da se je tožnik nanje odzval, ni pa pojasnila, kako. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako sploh ne izhaja, kaj je v postopku navedel tožnik.

18.Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Iz citiranih zakonskih določb izhaja (tudi) zahteva (ki ima ustavnopravni temelj v pravici iz 22. člena Ustave), da se mora upravni organ v obrazložitvi odločbe konkretno opredeliti do vseh navedb in ugovorov stranke, ki niso očitno nerelevantni za odločitev. Glede predhodno povedano, obrazložitev izpodbijane odločbe predpisanemu standardu ne ustreza in zato, torej zaradi bistveno pomanjkljive obrazložitve, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. To pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

19.Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20.Glede na tožbene navedbe pa je treba še obrazložiti, da po presoji sodišča tožnik nima prav, ko ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-10/03-16 z dne 10. 7. 2003 smiselno zatrjuje, da sta mu bili kršeni ustavni pravici do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave), ker toženka v skladu z določbami 27.c člena ZDRS revizije ni opravila v roku dveh mesecev od prejema upravne zadeve in niti v nadaljnjih dveh mesecih, za kolikor se po omenjenem členu ZDRS lahko podaljša ta rok. Drži sicer, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi, ki se (tako kot obravnavana zadeva) nanaša na prošnjo za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, odločilo, da je bila vlagateljici prošnje kršena človekova pravica iz 22. člena Ustave, vendar je tam, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, in sicer je toženka o prošnji za sprejem v državljanstvo odločila znatno po preteku zakonskega dvomesečnega instrukcijskega roka za izdajo odločbe, to je šele po štirih letih od vložitve vloge. V tem času pa je prišlo pri vlagateljici do spremembe osebnega stanja, in sicer razveze zakonske zveze, zato ob izdaji odločbe, s katero je bila njena prošnja za sprejem v državljanstvo RS zavrnjena, ni več izpolnjevala pogojev za sprejem, ki pa jih je ob vložitvi vloge izpolnjevala. Kot je obrazložilo Ustavno sodišče, bi, če bi upravni organ odločil pravočasno, vlagateljica izpolnjevala zakonski pogoj glede obstoja zakonske zveze, morebitna kasnejša razveza zakonske zveze pa na že pridobljeno državljanstvo ne bi vplivala. Glede na opisane posebne okoliščine zadeve je odločilo, da je bila vlagateljici zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrucijskega roka) kršena pravica iz 22. člena Ustave. Za takšno situacijo pa v tu obravnavani zadevi ne gre, saj tožnik ne zatrjuje, da bi sama zamuda roka imela za posledico, da so se pri njem spremenile okoliščine, ki se presojajo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za sprejem v državljanstvo RS. Prekoračitev instrukcijskega roka sicer po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi na nadaljnji potek postopka oziroma na samo odločitev ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače, zato prekoračitev roka za izdajo akta sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka oziroma nezakonitosti akta iz tega razloga.

21.Zaradi odločanja v ponovnem postopku sodišče še pojasnjuje, da je toženka v konkretni zadevi pravilno izpostavila, da ZDRS v 3. točki prvega odstavka 10. člena kot pogoj določa, da oseba dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in ima urejen status tujca. Iz te določbe izhaja, da ne zadošča pravna urejenost (zakonitost) bivanja, temveč je pomembna tudi njegova vsebinska kvaliteta, kar pomeni, da dejanskega življenja ne udejanja fizično prisotna oseba, ki interese, pomembne za izkazovanje tesnih in trajnih povezav s Slovenijo, v bistvenem uresničuje drugje. Pri tem je pomembno, da navedena določba ZDRS ne zahteva desetletnega neprekinjenega dejanskega življenja v Sloveniji, saj je to določeno le za zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, kar ima za posledico, da lahko prosilec predpisano desetletno dejansko življenje v RS doseže s seštevkom posameznih obdobij; tudi za ta obdobja pa mora izpolnjevati kriterije za dejansko življenje iz osmega odstavka 10. člena ZDRS (prim. že omenjeni sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2024 z dne 5. 6. 2024). Kot izhaja iz te obrazložitve, za toženko ni sporno, da je tožnik od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 bival v RS, vendar je ocenila, da je v tem obdobju tu uresničeval le svoj ekonomski interes. K takšnemu zaključku jo je vodila predvsem ugotovitev, da se je tožnik v času, ko je bival in delal v RS, poročil v BiH, kjer se mu je tudi rodila prvi hči in kamor se je po izgubi zaposlitve v RS leta 2009 vrnil in tam živel z ženo in hčerko do ponovne vrnitve v RS. Toženka je torej dejstvu, da sta tožnikova zakonska partnerica in hči prebivali v BiH, priznala odločilno oziroma bistveno večjo težo kot dejstvu, da so v RS bivali drugi tožnikovi sorodniki, med njimi tudi njegov oče. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da okoliščine, ki jih izpostavlja toženka, kažejo, da je navzlic selitvi v RS tožnik ohranil pomembne povezave z BiH. Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati okoliščine, da je v RS že, ko se je tožnik sem prvič preselil, živel njegov oče, s katerim sta bivala v skupnem gospodinjstvu. Glede na navedeno presoje v konkretni zadevi ni mogoče temeljiti na ugotovitvi, da sta tožnikovo družino v spornem obdobju pomenili le njegova žena in hči, temveč je treba upoštevati, da je vez ohranjal tudi z rodno družino, zlasti očetom (matere posebej ne omenja), pa tudi drugimi sorodniki, to je stricem (ali sta v tem času v RS bivala tudi drugi stric in bratranec, s katerima je tožnik sobival pozneje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja). Pri tehtanju, ali je ta vez s sorodniki, s katerimi je tožnik v spornem obdobju dokazano živel, dovolj močna, da jo gre vrednotiti kot trdno osebno povezavo, pa v konkretni zadevi lahko prevlada okoliščina, da je tožnik z očetom živel tudi pozneje, in sicer - skupaj z ženo in otrokoma - še v času izdaje izpodbijane odločbe, kar kaže, da je njuna vez tesna. Sodišče še pripominja, da tudi okoliščina, da se je tožnik poročil v BiH oziroma da se mu je tam rodila hči, sama po sebi ne kaže nujno neobstoja povezave z RS. Vse navedeno, upoštevajoč celokupne okoliščine obravnavane zadeve, zlasti tožnikovo povezanost z očetom, s katerim sta živela skupaj tako v spornem obdobju kot ob izdaji izpodbijane odločbe, in dejstvo, da se je tožnik v RS vrnil takoj, ko je ponovno našel zaposlitev, kmalu zatem pa sta se mu pridružili tudi žena in hči, lahko kaže, da je tožnik že v obdobju od 22. 8. 2008 do 26. 3. 2009 ustvaril dovolj tesne vezi z RS, ki so se z leti postopno krepile, in mu zato njihovega obstoja ni mogoče odreči samo zato, ker do leta 2011 v RS nista bivali tudi njegova žena in hči. ZDRS namreč v osmem odstavku 10. člena predpisuje presojo tesnih vezi med prosilcem in RS in ne med prosilčevo družino in RS (primerjaj sodbo tega sodišča II U 280/2021 z dne 21. 9. 2024).

K II. točki izreka:

22.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je tožnik s tožbo uspel, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je tožnik, ob upoštevanju, da ga je v postopku zastopala odvetniška družba in da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar povečano za 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka ga mora tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodno takso, ki jo je plačal za tožbo, pa je tožniku že vrnilo to sodišče.

-------------------------------

1Šteje se, da ima oseba urejen status tujca, če ima v RS izdano dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje, potrdilo o prijavi prebivanja za državljana Evropske unije ali če tako določa drug zakon (deseti odstavek 10. člena ZDRS).

Zveza: