Jedro

Organ nepravilno sklepa, da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca 11. 4. 1939 ločila. Vendar je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Tržič št. 490-7/2011-62-176 z dne 7. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek D.D., E.E., F.F., G.G.. H.H. in I.I. ter stroškovni zahtevek J.J. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Upravna enota Tržič (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da je tožnik dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice Slovenskega državnega holdinga (v nadaljevanju SDH) skrbniku za poseben primer za denacionalizacijsko upravičenko A.A. kot odškodnino za podržavljeno premoženje: - vse poslovne deleže A. pri tvrdki B. in tvrdki C., ki so bili preneseni na državo FLRJ in vse nepremičnine, - nepremičnine pri vl. št. 220 k.o. … in vl. št. 68 k.o. ..., last tvrdke B., ki so prešle med splošno ljudsko premoženje, - vse premičnine tvrdke B. in C. z vsem inventarjem, terjatvami in naložbami, kot je popisano in ocenjeno v komisijskih zapisnikih tam navedenih, ki so bile prenesene na državo FLRJ, do deleža 11/34, v skupni vrednosti 1.380.659,50 EUR (v 1. točki izreka) in da se zahteva vlagateljev za povračilo stroškov postopka zavrne (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ prejel zadevo v reševanje od Okrajnega sodišča v Kranju dne 15. 2. 2011, ker je bilo ugotovljeno, da je pravni temelj podržavljenja Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP), ki je naveden v 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Premoženje, ki je predmet tega postopka, je bilo v državno last preneseno z uveljavitvijo ZNZGP 5. 12. 1946. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo v času podržavljenja lastnikov tvrdke A. k.d. več, med drugimi A.A. do 11/34. V skladu z določbo 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja v naravi (34. - 37. člen ZDen) ali odškodnino v obveznicah. Zahtevek vlagateljev glede oblike vračila podržavljenega premoženja, to je v obveznicah SDH, je tako možen. Na zaprosilo prvostopenjskega organa je Upravna enota Ljubljana izdala dne 29. 8. 2013 odločbo, v kateri je ugotovila, da je A.A. štela za državljanko SFRJ in SRS od 28. 8. 1945 do smrti do 23. 12. 1979. V zadevi je bilo 24. 9. 2013 izdano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Pripombe je podal tožnik, in sicer, da bi upravni organ v postopku moral preveriti okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen ter preveriti, ali gre za primer iz tretjega odstavka 9. člena ZDen. Pri tem se je skliceval na odločbo z dne 29. 8. 2013 in sicer da iz nje izhaja, da je A.A. s poroko s češkim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije ter postala češka državljanka ter da je z odločbo z dne 13. 10. 1939 nato ponovno pridobila jugoslovansko državljanstvo, ni pa razvidno, ali je poleg tega obdržala še češko državljanstvo; poleg tega je iz odločbe razvidno tudi, da je leta 1951 z naturalizacijo pridobila tudi argentinsko državljanstvo.

Tožnik je upravnemu organu predlagal, naj ugotovi, kakšno je stanje glede češkega državljanstva upravičenke. Upravni organ je predlog upošteval ter postopek dopolnil. Tožnik je v postopku (v vlogi z dne 6. 3. 2014) navajal, da je bila A.A. ob vložitvi vloge za prebivanje leta 1945 češka državljanka, leta 1946 pa se je iz Prage preselila v kraj Jilovište, Zbraslav. Navajal je še, da sta takratni FLRJ in Češkoslovaška republika sklenili Sporazum o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956 (v nadaljevanju Sporazum). Po tem sporazumu so se za češkoslovaške dobrine, pravice in interese smatrale dobrine češkoslovaških fizičnih in pravnih oseb, ki so imele ta status na dan nacionalizacije (podržavljenja) s strani FLRJ in na dan podpisa tega Sporazuma (2. člen). V 5. členu Sporazuma pa je določeno, da češkoslovaške pravne in fizične osebe ne bodo uveljavljale nobenih pravic in zahtevkov, ki so predmet tega Sporazuma, nasproti jugoslovanski državi in jugoslovanskim pravnim in fizičnim osebam; enaka zaveza je veljala za jugoslovanske pravne in fizične osebe nasproti češkoslovaški državi in češkoslovaškim pravnim in fizičnim osebah. Državi FLRJ in Češkoslovaška pa sta se zavezali, da bosta z notranjimi ukrepi uredili odnose, ki izhajajo iz tega Sporazuma. Iz navedenega Sporazuma je razvidno, da ureja pravico do odškodnine od tuje države. Da je dejansko do realizacije Sporazuma prišlo, kaže tudi dopis Ministrstva za finance v Pragi z dne 24. 1. 2002, ki ga je tožnik prejel v drugi denacionalizacijski zadevi. V vlogi z dne 4. 7. 2014 je tožnik tudi navedel, da iz ugotovitev upravnega organa med drugim ni razvidno, da bi A.A. prenehalo češko državljanstvo in kdaj.

V vlogi z dne 4. 8. 2014 pa so vlagatelji opozorili, da A.A. dejansko v času podržavljenja ni mogla imeti češkoslovaškega državljanstva; iz Ustave Češkoslovaške republike oziroma države, sprejete 9. 4. 1920, je razvidno, da je lahko imel državljan Češkoslovaške le eno državljanstvo, navedena Ustava pa je veljala vse do leta 1948 (do 9. 5. 1948); Češkoslovaška oziroma Češka kot njena pravna naslednica je uvedla dvojno državljanstvo šele 1. 1. 2014. Tudi če je A.A. tako postala s poroko češkoslovaška državljanka, je državljanstvo glede na določilo iz Ustave iz leta 1920 izgubila v trenutku, ko je postala jugoslovanska državljanka, jugoslovanska državljanka pa je postala ponovno leta 1939. Glede na take navedbe vlagateljev torej odškodnina po Sporazumu za A.A. ne bi prišla v poštev. Poleg tega pa je navedena v času podržavljenja živela v takratni Jugoslaviji oziroma v Ljubljani kot slovenska oziroma jugoslovanska državljanka. Iz rodbinske pole je prav tako razvidno, da je bila A.A. predhodno, pred drugo svetovno vojno, žena generalnega konzula Češkoslovaške republike, doktor B.B., od katerega pa se je nato ločila. Iz rubrike oziroma spremembe prebivališča je razvidno, da je bila v času podržavljenja že ločena. V kolikor je torej imela češkoslovaško državljanstvo, ji je le to prenehalo z ločitvijo. Kar pomeni, da ni imela pravice in ni dobila nobene odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Češkoslovaške. Vlagatelji so z vlogo z dne 8. 9. 2014 posredovali tudi overjen in uradno preveden dokument – Ustavno listino Češkoslovaške republike, izdano 6. 3. 1920. Tožnik pa se je v vlogi z dne 8. 9. 2014 skliceval na odgovor Veleposlaništva Republike Slovenije v Pragi z dne 4. 2. 2014, iz katerega izhaja, da se v zbirki Policijskega direktorata Praga – evidenca prebivalcev nahaja vloga za prebivanje A.A., oddana leta 1945, v kateri je navedeno, da je imenovana češkega državljanstva ter vdova, leta 1946 pa se je preselila iz Prage v kraj Jilovište, Zbraslav. V odgovoru je tudi navedeno, da v nobenem od dokumentov ni podatka o razvezi B.B. in A.A. Upravni organ dalje navaja, da je pri Ministrstvu za zunanje zadeve pridobil podatek o mirovnih pogodbah in mednarodnih sporazumih v zvezi s pridobitvijo odškodnine od tuje države za premoženje, podržavljeno v Jugoslaviji, in sicer: - Sporazum med vlado SFRJ in vlado Republike Argentine o odškodnini za argentinske dobrine, pravice in interese, ki so bili nacionalizirani v Jugoslaviji, Beograd, 21. 3. 1964, - Sporazum med FLRJ in Češkoslovaško republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956. Ugotavlja, da je A.A. 9. 1. 1928 sklenila zakonsko zvezo z B.B., državljanom Češkoslovaške republike, in je na podlagi takrat veljavne zakonodaje izgubila državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter pridobila češko državljanstvo od poroke dalje. Iz mnenja Ministrstva za pravosodje z dne 21. 5. 2014 izhaja, da je Češka republika v letih 1990 in 1991 sprejela paket zakonodaje, ki opredeljujejo obseg in način vračanja premoženja, ki je bilo odvzeto med letoma 1948 in 1989; status upravičenca je omejen le na domače državljane in tujcem takega statusa ne omogoča. Vprašanje vrnitve premoženja, odvzetega slovenskim fizičnim in pravnim osebam, je bilo urejeno s Sporazumom z dne 11. 2. 1956. Upravni organ še navaja, da je A.A. v letu 1951 z naturalizacijo pridobila argentinsko državljanstvo; iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi ji to državljanstvo prenehalo in če, kdaj; umrla je dne 23. 12. 1979 v kraju Pilar, Argentina. Po Sporazumu med vlado SFRJ in vlado Republike Argentine se je odškodnina nanašala na osebe, ki so bili državljani Republike Argentine tako ob podržavljenju kot tudi ob sklenitvi oziroma podpisu Sporazuma. A.A. pa ob podržavljenju 5. 12. 1946 ni bila argentinska državljanka, bila pa je naturalizirana argentinska državljanka 21. 3. 1964, to je ob podpisu Sporazuma.

Upravni organ zaključuje, da ni sporno, da se je A.A. od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979 štela za državljanko SFRJ in SRS ter tudi ne, da je češko državljanstvo pridobila s sklenitvijo zakonske zveze dne 9. 2. 1928 ter da je tedaj izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, z odločbo z dne 13. 10. 1939 pa je jugoslovansko državljanstvo ponovno pridobila. Sporno pa je, v katerem obdobju se je štela za češko državljanko. Organ še navaja, da se pri navedbi stanu A.A. v spisovni dokumentaciji pojavljata podatka, da je ločena oziroma vdova, kar pa na sam postopek pridobitve državljanstva ne vpliva. Zaradi razjasnitve stanja je upravni organ od Upravne enote Ljubljana pridobil poročni list, iz katerega je med drugim razvidno, da sta se B.B. in A.A. poročila 9. 2. 1928, dne 11. 4. 1939 pa sta se ločila (prostovoljna ločitev), ločitev pa je bila po odločbi z dne 9. 9. 1946 preklicana, B.B. pa je umrl 26. 12. 1942 v Pragi. Ker je bila A.A. od 28. 8. 1945 dalje do smrti jugoslovanska in slovenska državljanka ter ker pred 1. 1. 2014 v Češkoslovaški republiki ni bilo mogoče poleg češkega imeti drugega državljanstva, to pomeni, da je A.A. upravičenka do vračila podržavljenega premoženja, saj ni dobila ali imela pravico dobiti odškodnine od tuje države, v tem primeru od Češke republike.

2. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 24. 7. 2015 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razloga, ker meni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, posledično pa tudi ni bil pravilno uporabljen materialni predpis in sicer določba drugega odstavka 10. člena ZDen. Po mnenju tožnika v zadevi še vedno ni popolno ugotovljeno dejansko stanje glede tega, ali je bila A.A. češka državljanka in če je bila, od kdaj do kdaj je to bila. To dejstvo je po mnenju tožnika mogoče verodostojno preveriti le s pridobitvijo uradnega dokazila pristojnih organov v Republiki Češki, kar je tožnik sicer predlagal že v upravnem postopku. V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je A.A. štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, tožnik navaja, da navedena ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, pač pa je bilo njeno jugoslovansko državljanstvo šele leta 2013 ugotovljeno z odločbo UE Ljubljana 29. 8. 2013 in sicer za potrebe denacionalizacijskega postopka. Iz navedene ugotovitvene odločbe o državljanstvu je med drugim tudi razvidno, da je imenovana leta 1939 ponovno pridobila jugoslovansko državljanstvo, ob podržavljenju letu 1946 pa njen državljanski status ni bil evidentiran. Zato bi bilo v postopku treba razjasniti, ali je bila navedena morebiti češka državljanka. Tožnik stališč prvostopenjskega organa, da v relevantnem času to ni bila, ne sprejema. Meni, da vsaj dve okoliščini, ki v postopku nista bili posebej preverjeni, nakazujeta na to, da bi bila A.A. lahko češka državljanka v času podržavljenja, in sicer navedba v odgovoru Veleposlaništva Republike Slovenije v Pragi z dne 4. 2. 2014 in zaznamek na poročnem listu Matičnega urada mestnega predela Praga. Iz prvega od dokumentov izhaja, da se v zbirki Policijskega direktorata Praga – evidenca prebivalcev nahaja vloga za prebivanje A.A., oddana leta 1945, v kateri je navedeno, da je imenovana češkega državljanstva ter vdova in da se je leta 1946 preselila iz Prage v kraj Jilovište, Zbraslav. Na drugem dokumentu pa je zaznamek, da je bila po odločbi iz 9. 9. 1946 ločitev zakonske zveze preklicana. V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da kljub ločitvi glede na ustavno ureditev Češkoslovaške republike A.A. ni mogla postati češka državljanka, saj je bila v tem času jugoslovanska državljanka, tožnik navaja, da njen državljanski status v času podržavljenja, to je leta 1946, ni bil niti evidentiran niti ugotovljen (to je bilo šele leta 2013). Tožnik tudi meni, da kolikor je bila ločitev preklicana, da bi navedena lahko ostala oziroma ponovno postala češka državljanka. Tožnik je v postopku predlagal pridobitev dokazila o obstoju oziroma neobstoju češkega državljanstva A.A. v času podržavljenja leta 1946. S tem bi odpadla sklepanja, ocene in indici o tem pravno pomembnem dejstvu, ki bi bilo tako gotovo izkazano. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Kot stranke z interesom so odgovor na tožbo podali pravni nasledniki po A.A. Stranke z interesom prerekajo tožbene navedbe ter sodišču predlagajo, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Kot stranka z interesom je odgovor na tožbo podala tudi dedinja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu C.C.; v odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je (ostalo) sporno, ali so podane okoliščine, zaradi katerih bi morala biti A.A. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen kot upravičenka izključena od denacionalizacije podržavljenega premoženja družbe A., k.d., ki je predmet izpodbijane odločbe.

9. Ni pa sporno, da bi A.A. kot lastnica kapitalskega deleža v družbi A., k.d., podržavljeni na podlagi Zakona o podržavljenju zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, 98/46), ki je naveden v 8. točki 3. člena ZDen kot predpis, ki daje pravno podlago za denacionalizacijo, in kot državljanka SR Slovenije in SFR Jugoslavije od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979 (na podlagi pravnomočne odločbe z dne 29. 8. 2013), bila upravičena do denacionalizacije podržavljenega premoženja, ki je predmet izpodbijane odločbe, če je ne bi izključevala določba drugega odstavka 10. člena ZDen.

10. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

11. Tožnik v tožbi navaja, da je dejansko stanje glede pravno relevantnega vprašanja, ali je bila A.A. češka državljanka ter kdaj, ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar naj bi opozarjal že v postopku pred upravnim organom. Sodišče ugotavlja, da iz spisne dokumentacije (tudi) izhaja, da je tožnik v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 24. 9. 2013 navajal, da bi organ moral v postopku ugotoviti, ali obstajajo razlogi po drugem odstavku 10. člena ZDen, glede na katere bi A.A. ne štela za upravičenko, pri čemer se je opiral na podatek v odločbi o ugotovitvi državljanstva SRS in SFRJ za navedeno, da je s poroko s češkim državljanom v letu 1928 izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije ter pridobila češko državljanstvo ter da je leta 1939 ponovno pridobila jugoslovansko državljanstvo, ni pa znano, ali je češko državljanstvo obdržala.

12. Iz spisne dokumentacije je (nato) razvidno, da je organ postopek dopolnjeval. Med drugim je pridobil Sporazum med FNR Jugoslavijo in Češkoslovaško Republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj, sklenjen dne 11. 2. 1956 – kot predpis iz drugega odstavka 10. člena ZDen ter več listin s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Pragi (nekaj direktno, nekaj pa preko UE Ljubljana, ki je listine pridobila v postopku ugotavljanja slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A.). Veleposlaništvo je tako (v dopisu z dne 4. 2. 2014) poslalo v Narodnem arhivu v Pragi najdene dokumente: vlogo zakoncev … za prebivanje, ločeno vlogo za prebivanje A.A. iz leta 1945, vlogo B.B. za pridobitev osebne izkaznice iz leta 1939, skupaj s spremnim dopisom, v katerem navaja, da je bila po podatkih teh dokumentov A.A. v letu 1945 češkega državljanstva in vdova, da se je leta 1946 preselila iz Prage v drug kraj v državi, da je bil po podatkih dokumentov njen mož B.B. leta 1939 češkega državljanstva in da v nobenem teh dokumentov ni podatka o razvezi. V dopisih z dne 11. 12. 2012 in 17. 12. 2012 pa je Veleposlaništvo posredovalo izpiske iz matičnih knjig za B.B. ter v spremnem dopisu navedlo, je po dokumentih A.A. postala vdova, ker je njen mož B.B. leta 1942 umrl, leta 1939 je še naveden kot poročen, kar pomeni, da med tema osebama ni bilo razveze. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa so se sklicevali na naknadno razvezo zakonske zveze zakoncev … in s tem ponovno pridobitev državljanstva Jugoslavije za A.A. v letu 1939 ter izvleček iz Ustavne listine Češkoslovaške republike iz leta 1920, po kateri pripadnik tuje države ne more biti pripadnik Češkoslovaške republike, taka ureditev pa naj bi veljala vse do leta 2014. 13. Ob tem ko je organ ugotovil, da so se po Sporazumu smatrale za češkoslovaške dobrine, pravice in interese dobrine fizičnih in pravnih oseb, ki so imele ta status na dan nacionalizacije in na dan podpisa Sporazuma, je zaključil, da A.A. zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva v relevantnem času (od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979) ter ker po ustavni ureditvi Češkoslovaške republike ni mogla imeti hkrati češkega državljanstva, ni imela možnosti dobiti odškodnine po Sporazumu od Češkoslovaške države; zato je presodil, da na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije ni izključena.

14. S takim zaključkom prvostopenjskega organa se glede na ugotovljena dejstva (in ki izhajajo iz upravnih spisov) sodišče ne strinja. Po presoji sodišča organ nepravilno sklepa (že), da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike (glede na ustavno ureditev v tej državi). Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 (po potrdilu na odločbi je postala pravnomočna 4. 9. 2013) ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si v prej navedenih dokumentih podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca … 11. 4. 1939 ločila, vendar pa je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pa pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946). Poleg tega naj bi takrat (v letih 1945 in 1946) A.A. živela v Češkoslovaški republiki, kar izhaja tudi iz prej omenjene prijave prebivališča, ki je bil oddana leta 1945, v njej pa je A.A. tudi navedena kot češka državljanka in kot vdova, ne kot razvezana oseba; zato so tudi ugovori tožnika v tej smeri utemeljeni.

15. Ker so po navedenem ostala dejstva glede češkega državljanstva A.A., glede na katero bi lahko bila upravičena do odškodnine od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen ter s tem izključena od denacionalizacije, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

16. Iz Sporazuma (člen 2, b)) izhaja, da so z njim regulirane vse obveznosti jugoslovanske države v zvezi z zahtevki, ki izvirajo iz jugoslovanskih ukrepov nacionalizacije, ekspropriacije in drugih ukrepov omejitev ali odvzema pravice lastništva, ki so jim bile podvržene češkoslovaške dobrine, pravice in interesi v Jugoslaviji, do dneva dneva podpisa Sporazuma. Kot češkoslovaške dobrine, pravice in interesi pa se v smislu tega člena štejejo dobrine, pravice in interesi češkoslovaških fizičnih in pravnih oseb, ki so imele ta status na dan izvedbe teh ukrepov s strani Jugoslavije in ki ali njihovi pravni nasledniki imajo ta status na dan podpisa Sporazuma. Kar pomeni, da je po tem sporazumu relevanten čas, za katerega bo treba dopolniti dejansko stanje glede vprašanja češkega državljanstva za A.A., čas podržavljenja, to je 5. 12. 1946, in čas podpisa Sporazuma, to je 11. 2. 1956. Če o njenem češkem državljanstvu ne bo mogoče pridobiti predlagane listine, to je uradnega dokazila pristojnih organov Češke, bo potrebno izvesti druge ustrezne dokaze in nato presoditi vse dokaze skupaj, pri čemer naj organ oceni, ali je potrebno za katero od listin, ki so že v spisu in so v češkem jeziku, pridobiti prevod, ker vsem listinam ustrezen prevod ni priložen. Pri tem vlagatelji ne morejo biti izvzeti pri pridobivanju dokazov in izkazovanju statusa denacionalizacijske upravičenke za A.A. (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 878/2005 z dne 3. 4. 2008).

17. O stroškovnih zahtevkih strank z interesom je sodišče, ker so nastopale na strani toženke (predlagale so zavrnitev tožbe), odločilo skladno z načelom uspeha po 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in torej navedene stranke z interesom s svojim predlogom, naj sodišče tožbo zavrne, niso uspele, je sodišče njihova stroškovna zahtevka zavrnilo.