Jedro

V primeru, ko med strankama teče spor o tem, katera izmed njiju bo obdržala stanovanjsko pravico na stanovanju, je potrebno določila SZ, ki urejajo upravičenja imetnikov stanovanjske pravice (npr. 117. čl. in nasl. ter 147. čl. SZ) razlagati v povezavi s 158. čl. SZ. Upravičenja po 1. odst. 117. čl. SZ (ali po 147. čl. SZ) gredo tako tisti stranki, ki v sporu po 17. čl. ZSR uspe.

Zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca ter istočasna sprememba sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, v določilu 380. čl. ZPP, ki se uporablja v nepravdnem postopku na podlagi 37. čl. ZNP, ni predvidena. Takšnih pooblastil pritožbeno sodišče tudi, ko odloča v nepravdnem postopku, nima. Toda očitana kršitev omenjenega določila v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da predlagateljica pridobi stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se mora iz spornega stanovanja izseliti, ko mu bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe nasprotnega udeleženca sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo in odločilo, da je predlagateljica upravičenka pravic glede spornega stanovanja, ki gredo po Stanovanjskem zakonu dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Sicer pa je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava nasprotni udeleženec. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sklepa sodišča druge in prve stopnje tako spremeni, da predlog zavrne kot neutemeljen, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni potrdilo sklepa sodišča prve stopnje temveč je le zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca. Ne strinja se nadalje s spremembo sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti. Takšna odločitev krši 3.tč.380.čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP in prekoračuje obravnavani predlog (zahtevek), saj je predlagateljica predlagala, da se jo določi za imetnico stanovanjske pravice, ne pa za upravičenko pravic, ki gredo po SZ dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Za obravnavo takšnega predloga bi predlagateljica morala navesti najmanj 3 nasprotne udeležence (poleg revidenta še njegovo hčerko in pa prejšnjega lastnika stanovanja). Z izpodbijano odločitvijo pa je sodišče druge stopnje kršilo tudi načelo prepovedi reformatio in peius, saj je za nasprotnega udeleženca bistveno manj ugodna. Predlagateljici daje pravico do nakupa stanovanja, kljub temu da je stanovanje že odkupljeno. S tem pa posega v pravice tretjih oz. v pogodbeno razmerje med nasprotnim udeležencem ter njegovo hčerko in občino kot prodajalko stanovanja. Poleg tega stanovanjske pravice ni mogoče pridobiti na stanovanju, ki je v zasebni lasti. Sporno stanovanje je že bilo "sprivatizirano". Če pa predlagateljica meni, da lahko prodajno pogodbo izpodbija, potem mora to uveljaviti v pravdnem postopku. Drugostopenjskemu sodišču očita še, da prihaja v razlogih obrazložitve sklepa v nasprotje, prav tako pa tudi v nasprotje s samim izrekom. Sodišče namreč zapiše, da se spori, sproženi pred uveljavitvijo SZ rešujejo po ZSR, potem pa odloči o pravici, ki gre po SZ dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Pri tem pa pozablja, da stanovanjske pravice na zasebnem stanovanju tudi po ZSR ni bilo mogoče ustanoviti. Sklepa drugostopenjskega sodišča ne bo mogoče izvršiti zaradi ugovora tretjega - lastnika stanovanja, ki ima pravico, da ureja stanovanjska razmerja z ljudmi, ki v stanovanju živijo in odloča o tem, kdo bo v stanovanju živel. Povdarja še, da je bil odkup spornega stanovanja popolnoma legalen, saj je imel nasprotni udeleženec podlago za privolitev, na podlagi katere je njegova hčerka sporno stanovanje odkupila.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP v zvezi s 400. čl. ZPP in 37. čl. ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Predlagateljica je predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice po 17. čl. ZSR vložila 18.10.1991, t.j.dan pred uveljavitvijo SZ. Za takšne postopke je v določilu 158. čl. SZ predvideno, da se nadaljujejo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve SZ. Sodišči sta zato ravnali pravilno, ko sta ob odločanju o tem, kateri izmed bivših zakoncev bo obdržal stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, upoštevali kriterije iz 2. odst. 17. čl. ZSR. Presoje o le-teh revident niti ne izpodbija. Iz povedanega pa sledi, da je potrebno v primeru, ko med strankama teče spor o tem, katera izmed njiju bo obdržala stanovanjsko pravico na stanovanju, je potrebno določila SZ, ki urejajo upravičenja imetnikov stanovanjske pravice (npr. 117. čl. in nasl. ter 147. čl. SZ) razlagati v povezavi s 158. čl. SZ. Upravičenja po 1. odst. 117. čl. SZ (ali po 147. čl. SZ) gredo tako tisti stranki, ki v sporu po 17. čl. ZSR uspe. Ne gredo tedaj tisti stranki, ki sicer izkaže, da je bila ob uveljavitvi SZ nosilka stanovanjske pravice. Ob drugačni, besedni razlagi 1. odst. 117. čl. SZ bi določilo 158. čl. SZ izgubilo svoj pomen. Zato tudi ni vsebinske razlike med sklepom sodišča prve in druge stopnje, čeprav je v izreku sklepa sodišča prve stopnje zapisano, "da predlagateljica pridobi stanovanjsko pravico", v izreku sklepa sodišča druge stopnje pa, " da predlagateljica postane upravičenka pravic, ki gredo dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice po SZ". Takšna presoja ob povedanem materialnopravno ni nepravilna.

Zato sodišču druge stopnje, čeprav to sodišče na eni strani zapiše, da se spori, začeti pred uveljavitvijo SZ rešujejo po ZSR, na drugi strani pa odloči o upravičenjih predlagateljice po SZ, ni moč očitati, da bi v razlogih izpodbijanega sklepa zašlo v nasprotje, zaradi katerega se tega sklepa ne bi moglo preizkusiti. Prav tako tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb nepravdnega postopka tedaj ni podana (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 400. čl. ZPP in 37. čl. ZNP).

Revident sicer pravilno opozarja, da zavrnitev pritožbe nasprotnega udeleženca ter istočasna sprememba sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, v določilu 380. čl. ZPP, ki se uporablja v nepravdnem postopku na podlagi 37. čl. ZNP, ni predvidena. Takšnih pooblastil pritožbeno sodišče tudi, ko odloča v nepravdnem postopku, nima. Toda očitana kršitev omenjenega določila v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (prim. zgoraj). Zato ni podana uveljavljana relativna bistvena kršitev določbe 3. tč. 380. čl. ZPP (1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi z 2. tč. 385. čl. ZPP, 400. čl. ZPP in s 37. čl. ZNP). Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na uveljavljano prekoračitev predloga (2. odst. 385. čl. v zvezi s 400. čl. ZPP in 37. čl. ZNP). Če gre za vsebinsko enako odločitev, zgolj zaradi drugačne formulacije izreka sklepa še ni podana prekoračitev predlagateljičinega predloga. Izpodbijana odločitev pa tako tudi ne more biti v škodo revidenta.

Uvodoma obrazloženo razumevanje pomena postopka o določitvi stanovanjske pravice po 17. čl. ZSR, začetega seveda pred uveljavitvijo SZ, v razmerju do 117. čl. SZ pa odgovori tudi na revizijske trditve, da stanovanjske pravice po ZSR ni bilo na lastniškem stanovanju ter da je sporno stanovanje že "sprivatizirano". Odločitev, kakršna je izpodbijana, je materialno pravno pravilna, pa čeprav je med postopkom že prišlo do odkupa spornega stanovanja. Ob tem pa je revidentu potrebno pojasniti, da izpodbijana odločitev ne posega v pogodbeno razmerje oz. v pravice tretjih. V obravnavanem postopku se je odločalo le o stanovanjski pravici oz. upravičenjih dosedanjih imetnikov stanovanjske pravice po SZ med strankama postopka. Ali in kako bo predlagateljica svoja upravičenja uresničila pa ni predmet tega postopka, kot je to že pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje. Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati zatrjevana možnost ugovora tretjega v izvršilnem postopku, saj se bo o takšnem ugovoru odločalo v morebitnem izvršilnem postopku.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP v zvezi s 400. čl. ZPP in 37. čl. ZNP).