Jedro

Tudi če bi tožnik izkazal posebno pooblastilo direktorja za sklepanje pogodb oziroma aneksov k pogodbam z delavci, sam s sabo na noben način ni mogel zakonito skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Za kaj takšnega namreč ni pooblaščen niti zakoniti zastopnik pravne osebe.

Tožnik je s tem, ko je mimo vseh veljavnih pravnih aktov podpisal sporne anekse in posledično nezakonito zvišal plačo sebi in dvema sodelavkama, kršil eno od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Že zgolj to njegovo ravnanje zato predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tako utemeljuje podajo izredne odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2021 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožniku pogodba o zaposlitvi z dne 18. 11. 2020 na delovnem mestu "Sekretar fundacije" ni prenehala veljati in še vedno velja, tožena stranka pa mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto nadomestilo plače v višini 3.052,10 EUR ter vse prejemke iz delovnega razmerja, vključno z regresom za letni dopust, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje njegovih sodelavk A. A. in B. B. Dejstva v zvezi s katerimi sta bili priči predlagani (razprtije v svetu tožene stranke), so bistvena za odločitev v predmetnem sporu. S tem ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov je zavrnilo ugotavljanje dejanskega stanja, ki je zato napačno ugotovljeno. Posledično so tudi razlogi v sodbi sami s sabo v nasprotju, s čimer je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, saj se je tožena stranka z razlogi za podajo izredne odpovedi seznanila že 30. 4. 2021, ko je funkcijo direktorja nastopila C. C. in se je morala ali vsaj mogla seznaniti s stanjem zaposlenih pri toženi stranki in je bila torej s spornimi aneksi seznanjenja. V času odsotnosti direktorja tožene stranke in tudi v času, ko ni bil imenovan vršilec dolžnosti, je bil za poslovanje tožene stranke odgovoren Svet fundacije D. oziroma njegov predsednik. Le-ta pa se je seznanil z ravnanji tožnika, če pa se ni seznanil, pa bi se moral seznaniti, zgolj zaradi njegove pasivnosti pa ni mogoče tožniku odvzeti delovnopravne pravice. Ker je tožnik storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi tožena stranka ob odsotnosti direktorja in vršilca dolžnosti lahko delovala, mu ni mogoče očitati nepravilnosti. Tožena stranka se je tako z domnevnimi kršitvami seznanila najkasneje ob izplačilu plač, torej 18. 5. 2021. V zvezi z očitkom delne opustitve nadzora nad izvajanjem ustrezne organiziranosti aplikacije share direktorija se sodišče neutemeljeno ni opredelilo do trditve tožnika, da je bilo stanje pri toženi stranki kaotično in se ni vedelo, kdo je za kaj zadolžen. Iz zaslišanja priče E. E. izhaja, da je ona urejala dostop oziroma ukinitev dostopa za F. F. in G. G. in je tako direktor H. H. njej odrejal naloge v zvezi s share direktorijem. Situacija se je spremenila šele, ko je H. H. odstopil in se je šele takrat od tožnika pričakovalo, da slednje uredi, vendar mu za to nihče ni dal navodila. Tožena stranka mu v izredni odpovedi neutemeljeno očita neurejenost share direktorija. Sodišče napačno zaključuje, da ne-ukinitev e-naslova H. H. predstavlja nevestno delo. Tožnik tega prej nikoli ni delal. Napačno sodišče ugotavlja, da tožnik ni imel pooblastila tožene stranke za sklenitev aneksov. Tožnik je namreč dne 3. 3. 2021 prejel e-sporočilo, da je pooblaščen, da opravlja delo v imenu direktorja H. H. Tudi slednji je izpovedal, da je tožniku dal pooblastilo in da drugačnega pooblastila zaradi bolniške odsotnosti ni bil sposoben dati. Na način podanega pooblastila tožnik ni mogel vplivati. H. H. je tudi izrazil podporo pri prizadevanjih za ureditev plačnega položaja tožnika in sodelavk, kar izhaja iz e-sporočil. Celoten skupek e-sporočil tako nedvomno tvori posebno pooblastilo tožniku, da k pogodbam sprejme predmetne anekse o povišanju plače sebi in sodelavkam. Nadrejeni so od tožnika zahtevali, da podpisuje izplačila denarnih sredstev, kot npr. mesečne dvanajstine cca 1,5 milijona EUR, račune za zunanje sodelavce, za stroške ogrevanja, itd., po drugi strani pa se mu v odpovedi očita, da je prekoračil pooblastila. Glede očitka, da je sodelavki A. A. odobril deset dni študijskega dopusta za pripravo na strokovni izpit tožnik izpostavlja, da ZDR-1 omogoča, da delodajalec in delavec s pogodbo o zaposlitvi določita več pravic, kot delavcu pripadajo po zakonu. Če je tožnik pri delu napravil napake, le-te niso bile posledica nevestnosti, temveč vsesplošne preobremenjenosti. Prav tako niso bile storjene naklepno ali iz hude malomarnosti, zato pogoj za podajo izredne odpovedi ni izpolnjen. Ni izpolnjen niti pogoj iz 109. člena ZDR-1. Tožena stranka v odpovedi niti ni zatrjevala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Te trditve je podala šele v postopku pred sodiščem. Sodišče je zato prekoračilo razloga za odpoved. S podpisom aneksov je tožnik na samo finančno situacijo tožene stranke vplival zanemarljivo malo, njegova ravnanja pa so bila tudi sicer reverzibilna. Zaupanje ni moglo biti porušeno, saj odnosa med tožnikom in toženo stranko večino časa zaradi odsotnosti vodstva, sploh ni bilo. Ko je delo v .d. direktorja 1. 6. 2021 nastopil I. I., bi se odnos šele lahko začel graditi. Ravnanje tožnika bi kvečjemu izpolnjevalo pogoje za izrek opomina, ne pa za podajo izredne odpovedi. Predlaga ugoditev zahtevku s stroškovno posledico oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), torej zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali hude malomarnosti.

7. Ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano; ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno; ali niso primerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče prve stopnje je razumno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov, ki jih ni izvedlo, ni bila potrebna, razloge za to odločitev pa je tudi natančno pojasnilo v točki 3 obrazložitve. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem sodelavk tožnika A. A. in B. B., to je neizvedbo dokaza, ki ga tožnik v pritožbi izrecno izpostavlja, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik sam na zadnjem naroku ta dokazni predlog umaknil (list. št. 96). Če se dokazni predlog umakne, pa se šteje, kot da ni bil vložen, zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga navedenega dokaza utemeljeno ni izvedlo.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljen. Ugotovilo je, da je 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 začel teči dne 28. 5. 2021, ko se je z razlogi za odpoved seznanil I. I., ki je bil dne 24. 5. 2021 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke za enoletno mandatno obdobje s pričetkom 1. 6. 2021. 10. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen delodajalec oziroma njegov zakoniti zastopnik. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe podrobno obrazložilo dokazno oceno glede datuma ugotovitve odpovednega razloga. Na podlagi prepričljive izpovedi priče C. C. je pravilno ugotovilo, da se slednja, ki je bila dne 29. 4. 2021 (četrtek) imenovana za v. d. direktorico tožene stranke in je bila dne 30. 4. 2021 (petek) opravljena primopredaja s prejšnjim direktorjem H. H., ni seznanila s tožniku očitanimi kršitvami, saj je kadrovske mape pustila pri toženi stranki, v ponedeljek 3. 5. 2021 pa je že podala podpisano odstopno izjavo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi se C. C. morala ali vsaj mogla seznaniti z zatrjevanimi kršitvami ob nastopu funkcije v. d. direktorja oziroma ob primopredaji, to je dne 30. 4. 2021. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti delodajalec obveščen o kršitvah delavca, ampak je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen.1 Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je življenjska in logična, to pa tudi iz razloga, ker iz neprerekanih ugotovitev sodišča izhaja, da z zatrjevanimi kršitvami ni bil seznanjen niti bivši direktor H. H., ki je bil pred prenehanjem mandata dne 30. 4. 2021 dalj časa zaradi bolniškega staleža odsoten z delovnega mesta. Če slednji z njimi ni bil seznanjen, je še toliko manj verjetno, da se je z njimi ob primopredaji dne 30. 4. 2021 seznanila C. C. 11. Pritožbene navedbe, da se je oziroma bi se moral z očitanimi kršitvami seznaniti Svet fundacije D. oziroma njegov predsednik in to najkasneje ob izplačilu plač, to je 18. 5. 2021, ker je bil slednji odgovoren za poslovanje tožene stranke v času, ko ni bil imenovan vršilec dolžnosti, so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz prvega odstavka 337. čl. ZPP. Tudi sicer skladno z 20. členom ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, njegov zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pooblaščena oseba, tožnik pa niti ni zatrjeval niti dokazal, da bi bil predsednik Sveta fundacije D. oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1. Nasprotno, zatrjeval je, da je bil on sam (torej tožnik) na podlagi pooblastila z dne 3. 3. 2021 upravičen opravljati delo v imenu direktorja.

12. V zvezi z očitkom delne opustitve nadzora nad izvajanjem ustrezne organiziranosti aplikacije share direktorija tožnik neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da je bilo stanje pri toženi stranki kaotično. Sodišče se je do navedenih trditev ustrezno opredelilo v točki 22 obrazložitve. Tudi sicer sodišče prve stopnje ni ugotovilo očitanih kršitev tožnika, ki se nanašajo na sam dostop do aplikacije share direktorija za H. H., G. G. in F. F. (pritožbene navedbe s tem v zvezi zato niso bistvene), temveč je ugotovilo, da je utemeljen očitek tožniku v zvezi z elektronskim naslovom bivšega direktorja H. H. Na podlagi neprerekanih navedb je namreč štelo za dokazano, da je tožnik, ki je bil, glede na dela in naloge njegovega delovnega mesta, dolžan ustrezno organizirati share direktorij, opustil nadzor nad tem, ali ima bivši direktor H. H. še vedno dostop do elektronskega naslova in če je njegov elektronski naslov še vedno aktiven. Tožnik v pritožbi sam priznava, da se je po tem, ko je H. H. odstopil, od njega pričakovalo, da slednje uredi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da mu v zvezi z navedenim nihče ni dal navodila, ne more biti upoštevno, saj takšna njegova naloga izhaja že iz opisa del in nalog njegovega delovnega mesta, kot to pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, ki je zato utemeljeno zaključilo, da opustitev nadzora nad izvajanjem te naloge predstavlja nevestno delo iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel veljavnega pooblastila tožene stranke za sklenitev aneksov, s katerimi je sebi in dvema sodelavkama zvišal plače. Ker je tožena stranka oseba javnega prava, skladno z drugim odstavkom 4. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)2 pravice in dolžnosti delodajalca izvaja poslovodni organ, ki za izvrševanje posameznih pravic in dolžnosti delodajalca lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Navedena določba tako oži možnost prenosa pooblastila, kot to ureja prvi odstavek 20. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pooblastilo, ki ga je direktor H. H. dne 3. 3. 2021 preko dokumentarnega sistema podal tožniku splošno, nepodpisano, njegov obseg in trajanje nista določena. Kot takšno pa ne zadosti zahtevam iz 4. člena ZJU, po katerem je mogoče podeliti le posamično ne pa tudi splošno pooblastilo. Na podlagi navedene določbe ZJU, bi moral imeti tožnik za sklepanje pogodb o zaposlitvi oziroma aneksov, posebno pooblastilo direktorja. Slednjega pa ni izkazal. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da celoten skupek e-sporočil H. H. tožniku tvori posebno pooblastilo, da k pogodbam sprejme predmetne anekse o povišanju plač sebi in sodelavkama. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da posebno naročilo direktorja tožniku, da sklene sporne anekse iz e-sporočil z dne 23. 4. 2021 ne izhaja, da bi direktor H. H. dal takšno pooblastilo tožniku pa ne izhaja niti iz njegovega zaslišanja. Tožnik tudi če bi izkazal posebno pooblastilo direktorja H. H. za sklepanje pogodb oziroma aneksov k pogodbam z delavci, sam s sabo (aneks je podpisal na eni strani v svojstvu delavca in na drugi strani v svojstvu delodajalca oziroma njegovega zakonitega zastopnika - kot njegov pooblaščenec) na noben način ni mogel zakonito skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Za kaj takšnega namreč ni pooblaščen niti zakoniti zastopnik pravne osebe. Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi (ali aneks) s poslovodno osebo, namreč nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik (tretji odstavek 20. člena ZDR-1). Izjema je določena v drugem odstavku 73. člena ZDR-1, vendar v tem primeru ne gre za situacijo iz te določbe. Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, da je tožnik podpisoval redna izplačila organizacijam- t.i. dvanajstine, saj tožena stranka navedenega, kot tekočega posla, ne problematizira.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je vse tri sporne anekse o zvišanju plač sebi in sodelavkama A. A. in B. B. tožnik sklenil nezakonito tudi zato, ker za zvišanje plač ni imel podlage v materialnopravnih predpisih. S tem v zvezi je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka posredni proračunski uporabnik v smislu določb 1. in 2. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS),3 pri čemer njen Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest nedvoumno določa, da se za določanje osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatka za delovno dobo in drugih dodatkov uporabljajo določbe ZSPJS, kolektivna pogodba, ki velja za javni sektor in drugi veljavni predpisi. ZSPJS in ustrezni pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnem sektorju se upoštevajo pri napredovanju in določanju osnovne plače, pridobljene zaradi napredovanja. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno ugotavlja, da je v spornih aneksih kot razlog za njihovo sklenitev navedeno zgolj, da jih pogodbeni stranki sklepata "iz naslova povečanja bruto plače", kar pomeni, da je tožnik sebi in sodelavkama določil višji plačni razred povsem mimo pravil, ki jih za to določajo zakon in drugi predpisi, ki zavezujejo toženo stranko oziroma za zvišanje plače ni bilo nobenega zakonsko predpisanega razloga (npr. napredovanje). Da bi tožnik za zvišanje plače sebi in sodelavkama imel kakršnokoli materialnopravno podlago, pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdil, prav tako tega utemeljenega zaključka sodišča prve stopnje v pritožbi ne graja in je torej pritožbeno nesporen.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek odobritve deset dni študijskega dopusta sodelavki A. A. Tudi v zvezi s tem očitkom je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel pravne podlage za priznanje 10-dnevnega študijskega dopusta. Tožnik v pritožbi za pravilen priznava zaključek sodišča, da bi bila delavka upravičena do odsotnosti le na dan prvega opravljanja izpita, izpostavlja pa, da ZDR-1 omogoča, da delodajalec delavcu prizna več pravic, kot mu pripadajo po zakonu. Ta navedba ni utemeljena, saj tožnik spregleda, da za toženo stranko kot osebo javnega prava velja prvi del ZJU, le-ta pa v 16. členu določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

16. Nepravilna je pritožbena navedba, da očitani odpovedni razlogi ne morejo predstavljati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 že zaradi dejstva, ker je tožnik s podpisom aneksov na samo finančno situacijo tožene stranke vplival zanemarljivo malo, njegova ravnanja pa so bila reverzibilna. ZDR-1 ne opredeljuje vsebine pojma "hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja". Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih in drugih obveznosti, praviloma ni ključen vrednostni kriterij;4 hujša kršitev je namreč lahko podana tudi, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če zanj nima posledic. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil (prim. VIII Ips 223/2017). Za opredelitev kršitve kot hujše torej ni ključen vrednostni, temveč vsebinski kriterij. Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je s tem, ko je mimo vseh veljavnih pravnih aktov podpisal sporne anekse in posledično nezakonito zvišal plačo sebi in dvema sodelavkama, kršil eno od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Že zgolj to njegovo ravnanje zato predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tako utemeljuje podajo izredne odpovedi. Enako velja za ostali dve kršitvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in za katere mu tožena stranka prav tako utemeljeno očita kršitev obveznosti iz 33. in 37. člena ZDR-1, ki so ali bi lahko materialno ali moralno škodovala toženi stranki.

17. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je tožnik v zvezi z očitki, ki jih je uspela dokazati tožena stranka, ravnal hudo malomarno, saj njegova ravnanja odstopajo od ravnanj povprečno skrbnega zaposlenega na istem delovnem mestu. Razloge za to je podalo v 13., 20., 21. in 22. točki obrazložitve. Razlogi so preverljivi, vzdržni, razumni in jasno argumentirani, zato se na njih pritožbeno sodišče sklicuje in jih ne ponavlja. Tožnik v pritožbi vztraja, da očitane kršitve niso bile storjene naklepno ali iz hude malomarnosti. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožnik svoje mnenje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

18. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, kot tudi ne, da se tožena stranka v odpovedi na ta pogoj ni sklicevala. Tožena stranka se je na 2. alinejo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sklicevala na 4. strani odpovedi, v postopku pred sodiščem, pa je svoje stališče, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka še podrobneje obrazložila. S tem ko je sodišče prve stopnje ta pojasnila upoštevalo, ni v ničemer prekoračilo razloga za odpoved. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno pretehtalo okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi ter pri tem utemeljeno večjo težo pripisalo tistim, ki so v korist presoji, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. S tem v zvezi je pomembna ugotovitev, da je tožena stranka javna nepridobitna ustanova, ustanovljena za trajne in splošno koristne namene pri financiranju dejavnosti ... organizacij na celotnem območju Republike Slovenije, kar pomeni, da mora toliko bolj paziti na svoj ugled ter na zakonito finančno poslovanje ter zakonsko skladne odločitve. Glede na namen financiranja tako ne sme nezakonito dvigovati plač zaposlenim, niti jim podeljevati pravic, ki jim ne gredo glede na veljavne predpise, ki zavezujejo toženo stranko. Tožena stranka je torej že glede na dejavnost, ki jo opravlja, od tožnika utemeljeno pričakovala, da se bo ravnal po predpisih in bo delo opravljal na ustrezen in zakonit način. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji na znanje vzelo tudi navedbe tožnika, da je bilo v spornem obdobju pri toženi stranki stanje neurejeno in negotovo, vendar po njegovi pravilni oceni slednje ne opravičuje nezakonitega ravnanja tožnika. Pri tem pa je pravilno, kot pomembno okoliščino izpostavilo tudi, da je tožnik sporne anekse podpisal 29. 4. 2021, kar je le en dan pred prenehanjem mandata direktorju H. H. oziroma en dan pred primopredajo poslov novo imenovani v. d. direktorici C. C., ko ni bilo več razlogov za to, da bi tožnik (v luči kaotičnih razmer) nujno moral skleniti anekse za zvišanje plač, saj bi to lahko uredil v naslednjih dneh z novo v. d. direktorico, vendar slednjega očitno ni želel. 19. Nov zakoniti zastopnik I. I., ki je delo v. d. direktorja nastopil s 1. 6. 2021 si je o navedenih okoliščinah in kršitvah, ki se očitajo tožniku, po pogovoru s tožnikom dne 28. 5. 2021 in po prejemu njegovega odgovora na pisno obdolžitev prav gotovo lahko ustvaril svoje mnenje, zato ne držijo pritožbene navedbe, da po enem sestanku ni mogoče trditi, da je bil odnos porušen do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Opisane okoliščine so takšne, da utemeljujejo izgubljeno zaupanje tožene stranke v tožnika in tako potrjujejo njen interes, da tožniku takoj preneha delovno razmerje, kar pomeni, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Dejavnost tožene stranke, delo, ki ga je opravljal tožnik, narava kršitve in oblika njegove krivde za storjeno kršitev utemeljuje zaključek, da ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka.

20. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.5

21. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel. 1 Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 334/2017. 2 Ur. l. RS, št. 63/07, UPB. 3 Ur. l. RS, št. 108/09 - UPB. 4 Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 224/2005, VIII Ips 86/2010, VIII Ips 199/2013. 5 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS, opr. št. III Ips 84/2017.