Jedro

Trditev zagovornikov, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne izkazujejo prometa s prepovedanimi drogami, pomeni nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar presega okvir dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Zoper osumljena S. D. in D. N. je bil odrejen pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da sta storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklepa o odreditvi pripora sta zagovornika obeh osumljenih vložila pritožbi, ki ju je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zagovorniki osumljenega D. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu natančno obrazložiti, zakaj meni, da dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja, in iz česa sklepa, da so bili pogovori šifrirani. V samih pogovorih in sms sporočilih namreč nikoli niso bile neposredno omenjene prepovedane droge, na prepovedani drogi niso bili najdeni sledovi obdolženca, tudi pri hišni preiskavi niso bili najdeni dokazi. Po mnenju vložnikov obstaja precejšnje nasprotje med razlogi sklepa o vsebini telefonskih pogovorov, sms sporočil, poročil o tajnem delovanju, potrdilu o vračilu denarja in samimi temi pogovori, sporočili in listinami. Bistvena kršitev naj bi bila tudi v tem, ker se obdolženemu po eni strani očita, da naj bi imel dostop do kokaina izredno dobre kvalitete, po drugi strani pa, da je dobavil kokain slabe kvalitete. S to kršitvijo naj bi bili obremenjeni tudi razlogi sklepa o pripornem razlogu, saj obdolženi še ni bil obsojen zaradi neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in glede na obtožbo od novembra 2013 do odreditve pripora ni storil kaznivega dejanja. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča, da je bila preprodaja droge eden od načinov pridobivanja dohodkov obdolženega, saj le-ta dohodke pridobiva tudi na druge zakonite načine, čeprav ni zaposlen. Pripor po mnenju vložnikov ni neogibno potreben, razlogi sodišča glede tega pogoja pa so pomanjkljivi. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Zagovornica osumljenega N. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev, ker so vplivale na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Navaja, da ni podan utemeljen sum, ker iz nobenega prisluha ne izhaja, da se je obdolženi dogovarjal za nakup ali prodajo kokaina, pač pa je tekel pogovor o drugih stvareh. Sodišče ne obrazloži, katera šifrirana sporočila pomenijo dogovor o nakupu in prodaji droge. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov tudi ne izhaja konkretna ponovitvena nevarnost, sodišče pa se ni opredelilo do okoliščine, da naj bi zadnje očitano dejanje osumljenec izvršil deset mesecev pred prijetjem, ter o tem, da še ni bil obsojen. S stališčem senata, da te okoliščine ne vplivajo na obstoj pripornega razloga, se obramba ne strinja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da oba zagovornika v bistvu uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz njunih zahtev izhaja drugačna ocena dokazov, s katerimi je obrazložen obstoj utemeljenega suma in drugačna ocena dejstev glede obstoja pripornega razloga. Oba izpodbijana sklepa imata potrebne razloge o utemeljenosti suma, ponovitveni nevarnosti in neogibni potrebnosti pripora. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencema in njunim zagovornikom. O odgovoru so se izjavili le zagovorniki osumljenega D. v vlogi z dne 14. 4. 2014. B.

K zahtevi zagovornikov osumljenega S. D. 6. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijani pravnomočni sklep ima jasne, logične in konkretne razloge glede vseh odločilnih dejstev, to je pogojev za odreditev pripora. V sklepu je sodišče pojasnilo, da so pogovori med člani kriminalne združbe potekali v šifrah. Vsebina pogovorov sama zase ne izkazuje prepovedane dejavnosti članov kriminalne združbe, vendar je pomen posameznih pogovorov razviden iz analize vsebine pogovorov, ki jo je preiskovalna sodnica v sklepu obširno povzela ter povezala z izsledkih drugih preiskovalnih ukrepov (tajno opazovanje, tajno delovanje, navidezen odkup mamil) ter na ta način razumljivo pojasnila, zakaj meni, da iz dokazov, priloženih kazenski ovadbi, izhaja utemeljen sum, da je obdolženi v okviru kriminalne združbe izvrševal zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Med vsebino dokazov in razlogi sodbe zato ni nasprotja, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Takšnega nasprotja tudi ni v očitku, da je imel osumljeni dostop do droge dobre kvalitete, a je v enem primeru dostavil drogo slabe kvalitete, saj se ti dve trditvi ne izključujeta. Trditev zagovornikov, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne izkazujejo prometa s prepovedanimi drogami, pomeni v bistvu nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar presega okvir dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Pritožbeni senat se je opredelil do dokaza, ki ga je predložila obramba (potrdilo o vračilu dolga), pri čemer je delno napačno povzel vsebino te listine, saj iz nje res izhaja, da naj bi bil denar vrnjen novembra, ne julija. Vendar to v ničemer ne vpliva na obstoj utemeljenega suma kot pogoja za odreditev pripora, saj se osumljencu ne očita le prodaja droge novembra, temveč tudi izvršitvena dejanja junija ter sodelovanje v hudodelski združbi, ki se je dalj časa ukvarjala s preprodajo drog. Seveda pa bodo s strani obrambe predložene listine predmet presoje in ocene v nadaljnjem postopku. Nenazadnje je namen preiskave prav v tem, da se zberejo vsi obremenilni in razbremenilni dokazi, ki se nato v fazi sojenja izvedejo in po načelu proste presoje tudi ocenijo.

8. Zagovorniki v okviru uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka izpodbijajo tudi obstoj pripornega razloga, to je ponovitvene nevarnosti, pri čemer v bistvu nasprotujejo dokaznim zaključkom sodišča in drugače ocenjujejo predvsem dejstvo, da je bilo zadnje izvršitveno dejanje storjeno novembra 2013, po tem času pa osumljeni ni storil nobenega kaznivega dejanja več. Izpodbijana sklepa ponovitveno nevarnost pri osumljencu obrazložita s tem, da je osumljeni D. zelo visoko v kriminalni strukturi hudodelskih združb, da njegovi dobavitelji ostajajo neidentificirani ali na prostosti, zato bi se lahko zopet povezal z njimi, da je brezposeln in brez zakonitih dohodkov, večje število izvršitvenih dejanj ter konstantnost in utečenost izvrševanja pa kažejo na vzorec njegovega vedenja, saj se očitno preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, iz pravnomočnih obsodb za sicer drugovrstna kazniva dejanja (izsiljevanje, hude telesne poškodbe, nasilništvo, neupravičena proizvodnja in promet orožja in eksploziva) pa sodišče sklepa na obdolženčev način življenja, ki očitno ne sledi zmeraj kazenskopravnim prepovedim, in dejstvo, da mu je izvrševanje kaznivih dejanj edini vir zaslužka. Ti razlogi po presoji Vrhovnega sodišča zadovoljivo utemeljujejo zaključek sodišč prve in druge stopnje, da obstaja pri osumljencu konkretna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Preiskovalna sodnica je v sklepu ugotovila, da je odreditev pripora zoper osumljenega D. neogibno potrebna, saj mu milejši ukrep glede na njegove organizatorske sposobnosti, nadrejenost številnim osebam, ki so mu pripravljene takoj priskočiti na pomoč ter povezanost z dobavitelji iz tujine ne bi preprečil izvrševanja kaznivih dejanj. Zato je ugovor zagovornikov, da pripor ni nujno potreben, ker sodišče ni upoštevalo razbremenilnih okoliščin, neutemeljen.

K zahtevi zagovornice osumljenega D. N. 10. Tudi glede osumljenega N. je ugotoviti, da ima pravnomočni sklep o odreditvi pripora jasne, logične in konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pomen posameznih pogovorov, ki so potekali v šifrah, je razviden iz analize vsebine pogovorov, ki jo je preiskovalna sodnica v sklepu povzela ter pojasnila, iz katerih dokazov izhaja utemeljen sum, da se je obdolženi z ostalimi člani združbe ne le dogovarjal o nakupu prepovedane droge, temveč da so bile te prodaje tudi realizirane. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Trditev zagovornice, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne izkazujejo nobene vloge osumljenca pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja, pomeni izpodbijanje dokaznih zaključkov sodišča, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornica izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti ter sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb obrambe, da je bilo zadnje izvršitveno dejanje storjeno 22. 6. 2013, to je deset mesecev pred prijetjem, po tem času pa osumljeni ni storil nobenega kaznivega dejanja več, zato ponovitvena nevarnost ne obstaja. Tudi ta ugovor zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljen. Sodišče je priporni razlog obrazložilo s tem, da je imel osumljeni dobro organiziran krog dobaviteljev in odjemalcev in v celoti vzpostavljeno utečeno delovanje, da je kontinuirano in utečeno izvrševal kazniva dejanja, s čimer je utrjeval svojo pomembno vlogo, da nekateri odjemalci in dobavitelji ostajajo neidentificirani ali na prostosti, zato bi se lahko zopet povezal z njimi, da je brezposeln in brez zakonitih dohodkov, večje število izvršitvenih dejanj ter konstantnost in utečenost izvrševanja pa kažejo na to, da se očitno preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ti razlogi po presoji Vrhovnega sodišča zadovoljivo utemeljujejo zaključek sodišč prve in druge stopnje, da obstaja pri osumljencu konkretna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, in da okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornica, ne more vplivati na obstoj pripornega razloga.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujeta zahtevi, je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov osumljenega S. D. in zagovornice osumljenega D. N. (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.