Jedro

Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga upnik poda pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, torej preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, je preuranjen. Preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen. Prav tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega. Sodišče mora namreč odločiti o vsakem predlogu. Njegova usoda je zato odvisna od postopanja sodišča. Če sodišče tak predlog obravnava, preden preneha zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, ga bo kot preuranjenega zavrnilo (po presoji revizijskega sodišča določba drugega odstavka 207. člena ZPP, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, ne velja za odločitev o predlogu stranke, ki se nanaša ravno na vprašanje nadaljevanja prekinjenega postopka). Če pa takega predloga pred tem ne obravnava, mora o njem odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka. Če se izkaže, da je upnikov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova terjatev v stečajnem postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje postopek tako, da stečajnega upravitelja pozove k prevzemu pravde. V takem primeru ni mogoče šteti, da je upnikova terjatev ali pravica prenehala zgolj zato, ker je predlog vložil prezgodaj.

Tožnica je za dokončno oblikovanje pravilnega zahtevka potrebovala znanje izvedenca geodetske stroke. Zahtevek bi lahko naknadno prilagodila tako, da bi namesto lastninske pravice na celotni stari nepremičnini zahtevala lastninsko pravico na (v elaboratu) novo evidentirani nepremičnini, ki v naravi predstavlja del stare nepremičnine.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Med prvo in drugo toženko je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici potekala pravda za ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice prve toženke na nepremičninah, pri katerih je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica druge toženke. Tožnica je v ločeni intervencijski pravdi zoper obe toženki zahtevala ugotovitev svoje izvirno pridobljene lastninske pravice na spornih nepremičninah.

2. Nad drugo toženko je bil kasneje začet postopek prisilne poravnave, v kateri je tožnica prijavila svojo izločitveno pravico na nepremičninah, ki so predmet intervencijske pravde. S sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 2681/2012 z dne 19. 11. 2013 je bil postopek prisilne poravnave ustavljen in začet stečajni postopek, zaradi česar je bila prekinjena tudi intervencijska pravda. Že naslednjega dne (20. 11. 2013) je tožnica na pravdno sodišče naslovila predlog za njeno nadaljevanje. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica prerekala njeno izločitveno pravico na spornih nepremičninah. Sklep sodišča o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic je bil objavljen 17. 9. 2014. Tožnica ni vložila novega predloga za nadaljevanje pravdnega postopka. Pravdno sodišče je na podlagi vloge druge toženke z dne 16. 2. 2015, ki jo je štelo za predlog za nadaljevanje postopka, dne 23. 2. 2015 sklenilo, da se postopek s tem dnem nadaljuje in pozvalo stečajno upraviteljico k prevzemu pravde.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov druge toženke (II. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

5. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena toženkama. Nanjo je odgovorila druga toženka in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

**Razlogi izpodbijane sodbe**

7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je tožnica zamudila enomesečni rok za predlog za nadaljevanje intervencijske pravde, ki teče od objave sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (tretji odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), zaradi česar je njena izločitvena pravica prenehala (tretji odstavek 311. člena ZFPPIPP). Zavrnilo je pritožbeno tezo, da je treba upoštevati tožničin predlog za nadaljevanje postopka z dne 20. 11. 2013. Tak preuranjeni predlog, ki je podan še pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, po mnenju sodišča ne more biti utemeljen, saj upnik takrat še ne ve, ali bo njegova pravica sploh prerekana. Zaradi zavrnitve zahtevka zoper drugo toženko pa je neutemeljen tudi zahtevek zoper prvo toženko. Bistvenega pomena je namreč razmerje z drugo toženko kot zemljiškoknjižno lastnico spornih nepremičnin, kajti proti njej tožnica in prva toženka v medsebojni konkurenci (v ločenih pravdah) uveljavljata vsaka svoj zahtevek za ugotovitev izvirno pridobljene lastninske pravice na nepremičninah. Nenazadnje pa je tožbeni zahtevek tudi nesklepčen, saj tožnica v njem ni opredelila, na kateri (novi) parceli naj bi po opravljeni parcelaciji pridobila lastninsko pravico.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

8. Revizija zavzema stališče, da ZFPPIPP postavlja le skrajni rok za vložitev predloga za nadaljevanje pravdnega postopka, ne določa pa, kdaj lahko izločitveni upnik najprej vloži tak predlog. Izdaja sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic naj bi predstavljala zgolj najzgodnejši trenutek, ko se lahko pravdni postopek nadaljuje. Ponovno opozarja na odločitev v zadevi VSL I Cpg 62/2015, kjer je bilo zavzeto stališče, da je lahko predlog za nadaljevanje postopka utemeljen tudi, če je podan pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ter hkrati sodišču druge stopnje očita pomanjkanje opredelitve do odločitve v zadevi VSK II Ip 728/2007, na katero se je prav tako sklicevala v pritožbi. Zatrjuje kršitev načela sorazmernosti, saj naj bi bil sistem prekluzij usmerjen v zagotovitev aktivnosti strank, ne pa v kaznovanje strank, ki svoje procesne pravice uveljavljajo preuranjeno, s sankcijo, ki nesorazmerno posega v njihovo lastninsko pravico. V zvezi z zahtevkom zoper prvo toženko naj bi bilo zmotno stališče, da je ta neutemeljen že samo zaradi zavrnitve zahtevka zoper drugo toženko. V zvezi s sklepčnostjo zahtevka pa navaja, da se pritožbeno sodišče do njenih tozadevnih pritožbenih navedb ni opredelilo. Parcelacija naj bi bila nepotrebna, ker naj bi prva toženka sploh ne trdila, da ji pripadajo infrastrukturni objekti na spornih nepremičninah; posledično pa naj bi tudi tožbeni zahtevek ne bil nesklepčen. Tudi če bi bila potrebna, pa bi tožbeni zahtevek lahko ustrezno prilagodila šele naknadno, po izvedbi dokaza z izvedencem geodetske stroke, ki bi izdelal ustrezen elaborat parcelacije z (začasnimi) novimi identifikacijskimi znaki nepremičnin.

9. Druga toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožničinega dopisa z dne 20. 11. 2013 po vsebini sploh ni mogoče šteti za predlog za nadaljevanje postopka, saj naj bi šlo zgolj za predlog sodišču, naj pozove stečajno upraviteljico k prevzemu pravde, odloči o združitvi postopkov in razpiše glavno obravnavo. Ker terjatev še ni bila prerekana, naj bi ne moglo iti za predlog za nadaljevanje postopka zaradi prerekane terjatve. Tožnica naj bi takrat tudi ne imela pravnega interesa za tak predlog, kar pa je pogoj za ugotovitveno tožbo. V zadevi VSL I Cpg 62/2015, na katero se sklicuje revidentka, pa naj bi bil upnik že seznanjen s tem, da je stečajna upraviteljica terjatev prerekala.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

_Glede predloga za nadaljevanje postopka_

11. Z dnem začetka stečajnega postopka nad katero od pravdnih strank je pravdni postopek ex lege prekinjen (prvi odstavek 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Postopek se nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori (prvi odstavek 208. člena ZPP). V vseh primerih se nadaljuje prekinjeni postopek na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev (tretji odstavek 208. člena ZPP).

12. ZFPPIPP vsebuje določena posebna pravila v zvezi z nadaljevanjem pravdnega postopka za uveljavljanje terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic. Za izločitvene pravice se po določbi 311. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo pravila za terjatve iz 301. člena ZFPPIPP. Ta med drugim določajo, da razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev, upnik pa mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Če je njegova terjatev v stečajnem postopku priznana, pa njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi tako ali tako preneha. 311. člen ZFPPIPP še določa, da izločitvena pravica upnika preneha, če v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic ne predlaga nadaljevanja postopka (ali ne razširi tožbe na drugega upnika, če je tudi ta prerekal izločitveno pravico).

13. Kot sicer pravilno ugotavljata sodišči nižjih stopenj, se prekinjeni pravdni postopek ne more nadaljevati pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic. Za nadaljevanje postopka mora namreč upnik imeti pravni interes, ki ni podan, če je bila njegova terjatev ali pravica v stečajnem postopku priznana. Šele iz tega sklepa upnik z gotovostjo izve, ali in kdo vse je prerekal njegovo terjatev ali pravico. Posledično v obravnavani zadevi ni utemeljena revizijska trditev, da je bila tožnica o tem lahko prepričana že na podlagi dejstva, da je stečajna upraviteljica njeno izločitveno pravico prerekala že v predhodnem postopku prisilne poravnave. V stečajnem postopku se namreč stečajni upravitelj o tem ponovno izreče; prav tako lahko terjatev ali pravico prereka drug stečajni upnik. Sklep vsebuje tudi napotilo, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve.

14. Predlog za nadaljevanje postopka, ki ga upnik poda pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic,1 torej preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, je zato preuranjen. Preuranjen predlog že pojmovno ne more biti prepozen. Prav tako pa ga ni mogoče šteti za neobstoječega. Sodišče mora namreč odločiti o vsakem predlogu. Njegova usoda je zato odvisna od postopanja sodišča. Če sodišče tak predlog obravnava, preden preneha zakonski razlog za prekinitev postopka oziroma preden nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka, ga bo kot preuranjenega zavrnilo (po presoji revizijskega sodišča določba drugega odstavka 207. člena ZPP, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, ne velja za odločitev o predlogu stranke, ki se nanaša ravno na vprašanje nadaljevanja prekinjenega postopka). Če pa takega predloga pred tem ne obravnava, mora o njem odločiti, ko nastopi zakonski razlog za nadaljevanje postopka. Če se izkaže, da je upnikov predlog v tem trenutku še vedno ustrezen, ker je bila njegova terjatev v stečajnem postopku res prerekana, ni ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje postopek tako, da stečajnega upravitelja pozove k prevzemu pravde. V takem primeru ni mogoče šteti, da je upnikova terjatev ali pravica prenehala zgolj zato, ker je predlog vložil prezgodaj.

15. Odločitev sodišč nižjih stopenj v obravnavani zadevi je zato zmotna. Sodišče prve stopnje o tožničinem (preuranjenem) predlogu za nadaljevanje postopka ni odločilo pred objavo sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic; po objavi tega sklepa pa se je izkazalo, da je stečajna upraviteljica tožničino terjatev res prerekala - da torej tožnica ima pravni interes za nadaljevanje prekinjenega postopka. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi terjatev prerekal še kakšen drug stečajni upnik, zoper katerega bi morala tožnica na novo razširiti svojo tožbo. Tožničin predlog za nadaljevanje postopka je sodišče zato neutemeljeno štelo za neustrezen oziroma je neutemeljeno štelo, da tožnica ni (pravočasno) predlagala nadaljevanja postopka, in na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožničina izločitvena pravica namreč ni prenehala.

16. Ob tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je sicer pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje, da je sklep o nadaljevanju postopka le procesni sklep, ki ni odvisen od upnikovega predloga za nadaljevanje postopka, vpliva pa tak predlog na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah II Ips 403/2011 z dne 17. 11. 2011 in III Ips 63/2012 z dne 23. 5. 2014. Vendar pa to stališče samo po sebi z ničimer ne vodi do zaključka, da o upnikovem predlogu (če je bil ta podan, četudi preuranjeno) sploh ni treba odločiti. Vrhovno sodišče je v navedenih zadevah namreč pojasnilo le to, da je nadaljevanje prekinjenega postopka mogoče tudi brez takega predloga (sodišče namreč lahko po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, torej ko nastopi časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje, upravitelja samo pozove k prevzemu pravde), saj sicer ne bi bilo podlage za nadaljevanje postopka in za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku; da pa bo odločitev o tožbenem zahtevku v tem primeru seveda zavrnilna.

17. Neutemeljena pa je tudi navedba druge toženke, da naj bi šlo pri spornem predlogu po vsebini zgolj za predlog sodišču, naj pozove stečajno upraviteljico k prevzemu pravde, ne pa za predlog za nadaljevanje postopka. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP se namreč postopek nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Sodišče bo s sklepom odločilo, da se postopek nadaljuje in hkrati upravitelja pozvalo k prevzemu pravde, pri čemer se ta nadaljevanju postopka ne bo mogel upreti. Tožničin predlog sodišču za poziv upraviteljici k prevzemu pravde zato smiselno predstavlja prav predlog za nadaljevanje postopka.

_Glede (ne)sklepčnosti tožbenega zahtevka_

18. Stališče sodišč nižjih stopenj o nesklepčnosti tožbenega zahtevka je treba razumeti kot dodatni, neodvisni razlog za njegovo zavrnitev, poleg ugotovitve, da naj bi izločitvena pravica tožnice prenehala.

19. Sodišču druge stopnje po presoji revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da je pritožbene navedbe glede nesklepčnosti zahtevka prezrlo. V 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jih je povzelo, nato pa se strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča iz 15. točke obrazložitve njegove sodbe. Resda ni k njim ničesar dodalo - vendar ob pritrditvi stališču sodišča prve stopnje, da je bila postavitev pravilnega tožbenega zahtevka ključnega pomena za nadaljnje vodenje postopka, tudi ni bilo treba nič več dodati. Drugo pa je vprašanje pravilnosti takega stališča; torej vprašanje, ali bi nadaljnje vodenje postopka res terjalo že takojšnjo postavitev drugače oblikovanega zahtevka (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

20. Iz navedb strank v postopku je mogoče razbrati, da je tožnica svojo izvirno pridobljeno lastninsko pravico na spornih nepremičninah utemeljevala na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe. Ker naj bi druga toženka v času lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij teh nepremičnin ne zajela v svoji otvoritveni bilanci, naj bi jih namreč ne mogla sama olastniniti. Na nepremičninah naj bi se nahajali tudi javni infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju vodooskrbe v občini, ki naj bi na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) prešli v last prve toženke. Tožnica torej pravzaprav trdi, da niti tožnica niti prva toženka nista postali izključni lastnici celotnih spornih nepremičnin. Zato ne držijo revizijske navedbe, da naj bi bila prva toženka tista, ki ni postavila ugovora, da bi ji ti objekti in naprave res pripadali (posledično pa naj bi bile nepremičnine v celoti v lasti tožnice). Že tožnica sama je v tožbi trdila, da naj bi postala lastnica zgolj tistih delov nepremičnin, ki ne sodijo v okvir določb ZGJS. To pa pomeni, da bi bilo treba opraviti parcelacijo teh nepremičnin.

21. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011, kjer to opozarja „_na 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. To pomeni, da je v primerih, [...], ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. Da bi bil zahtevek v takih primerih sklepčen, mora torej posameznik zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parc. št. ... k. o. ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št. ... k. o. ...“._

22. Tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi z dne 30. 8. 2011, se je glasil na ugotovitev lastninske pravice tožnice na spornih nepremičninah. Lastninska pravica bi bila tako ugotovljena na celotnih nepremičninah, česar tožbene navedbe (kot je bilo pojasnjeno v 19. točki te obrazložitve) ne podpirajo. V pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012 je tožnica predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bo izdelal elaborat parcelacije, da bo tožnica nato „_po izdelavi elaborata parcelacije lahko oblikovala tožbeni zahtevek tako, da bo določila, na kateri novi parceli uveljavlja svojo lastninsko pravico“._ Po nadaljevanju prekinjenega postopka je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015 tožbeni zahtevek spremenila tako, da je (spričo dejstva, da je bil nad drugo toženko začet stečajni postopek) zahtevala (tudi) ugotovitev obstoja izločitvene pravice na spornih nepremičninah. Še vedno je torej šlo za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na celotnih nepremičninah. Na naroku za glavno obravnavo dne 26. 5. 2015 je tožnica vztrajala pri tožbenem zahtevku, navedbah in predlaganih dokazih.

23. Zastavlja se torej vprašanje, ali procesno ravnanje tožnice, ki je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev obstoja lastninske (kasneje pa še izločitvene) pravice na nepremičninah do celote, ter nato napovedala spremembo tožbe z opredelitvijo novih parcel, ko bo izdelan elaborat parcelacije, in v zvezi s tem predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, zadostuje; ali pa bi morala, če bi si hotela zagotoviti izvedbo dokaza s izvedencem, tožbeni zahtevek že takoj oblikovati na način, opredeljen v 21. točki te obrazložitve.

24. Revizijsko sodišče na načelni ravni pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da postavitev izvedenca geodeta v primeru vtoževanja lastninske pravice na celotni parceli sploh ni potrebna. Parcela bo namreč ostala enaka; spremenilo se bo zgolj lastniško stanje na njej, kar pa ni strokovno vprašanje v domeni izvedenca geodetske stroke. Posebnost situacije v konkretnem primeru je v tem, da bi bil zahtevek vendarle lahko deloma utemeljen, vendar pa mu sodišče zaradi strogih formalnosti zemljiškoknjižnega prava in predpisov o evidentiranju nepremičnin ne bi moglo ugoditi zgolj glede (opisanega) dela obstoječe nepremičnine ter ga zavrniti v „presežku“, saj taka sodba ne bi bila izvršljiva. Zahtevek bi bilo treba v tem primeru v celoti zavrniti - od tod stališče o njegovi nesklepčnosti. Tožnica je zato za dokončno oblikovanje pravilnega zahtevka potrebovala znanje izvedenca geodetske stroke. Zahtevek bi lahko naknadno prilagodila tako, da bi namesto lastninske pravice na celotni stari nepremičnini zahtevala lastninsko pravico na (v elaboratu) novo evidentirani nepremičnini, ki v naravi predstavlja del stare nepremičnine.

25. Iz navedb tožnice v njeni pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012 je razvidno, da se je svoje dolžnosti modifikacije tožbenega zahtevka (če naj bo ta glede na trditveno podlago utemeljen) zavedala in jo je tudi napovedala. Po presoji revizijskega sodišča je s tem zadostila pogojem za nadaljnje vodenje postopka. Res bi tožbo lahko že takrat, ko jo je kasneje, v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2015, prvič spremenila, tako da je zahtevala še ugotovitev obstoja izločitvene pravice, istočasno spremenila še na način, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011. Vendar pa dejstvo, da tega takrat ni storila (upoštevaje, da je še na glavni obravnavi vztrajala pri izvedbi predlaganih dokazov, torej tudi pri izvedbi dokaza z izvedencem geodetom, ter upoštevaje, da bi po izvedbi tega dokaza morala zahtevek v vsakem primeru ponovno dopolniti še s točnimi navedbami novih parcelnih številk) v okoliščinah konkretnega primera ne more že samo po sebi voditi do zavrnitve tožbenega zahtevka.

_Glede zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko_

26. Ker je revizijsko sodišče reviziji ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se mu ni bilo treba opredeljevati še do revizijskih navedb v zvezi s tem, ali je mogoč drugačen rezultat intervencijske pravde zoper prvo in drugo toženko. Zahtevek zoper prvo toženko je bil namreč zavrnjen izključno iz razloga, ker je bil zavrnjen tudi zahtevek zoper drugo toženko. Ker so razlogi za zavrnitev zahtevka zoper drugo toženko po obrazloženem neutemeljeni, bo sodišče moralo v vsakem primeru ponovno presojati utemeljenost zahtevka zoper obe toženki.

**Odločitev o reviziji**

27. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

28. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 V konkretni zadevi celo pred objavo osnovnega ali končnega seznama preizkušenih terjatev, ki ga izdela stečajni upravitelj. V tem se zadeva tudi razlikuje od zadeve VSL I Cpg 62/2015 z dne 11. 2. 2015, na katero se sicer sklicuje revidentka. V slednji je namreč upnik nadaljevanje postopka predlagal pred objavo sklepa sodišča o preizkusu terjatev, vendar po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, zaradi česar je bil lahko z gotovostjo prepričan najmanj o tem, da je terjatev prerekal stečajni upravitelj.