Jedro

Iz upravnih določb ni razvidno, na podlagi katerih uradnih podatkov je upravni organ ugotovil, da so bile koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo, zato odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 19. 12. 2005, ter odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območna geodetska uprava A., št. ... z dne 20. 4. 2005, se odpravita ter se zadeva vrne Geodetski upravi Republike Slovenije, Območni geodetski upravi A. v ponovni postopek.

2. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožnici povrniti stroške postopka v višini 228,68 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave A., št. ... z dne 20. 4. 2005. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da se ugotovi, da je meja med parc. št. 3584/1 in parc. št. 3583/2, ki se dotika parc. št. 3583/1 in 3547/1, k.o. B, dokončna, kot je navedeno v grafičnem prikazu prvostopne odločbe. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je stranka z interesom A.A., lastnik parc. št. 3584/1, k.o. B., vložil zahtevo za ugotovitev dokončnosti meja po določbi 5. odstavka 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljnjem besedilu: ZENDMPE). Po takrat veljavnem Zakonu o zemljiškem katastru (v nadaljnjem besedilu: ZZKat) se je meja med parcelama različnih lastnikov oziroma uporabnikov ugotavljala v mejnem ugotovitvenem postopku, če se ni ugotavljala oziroma določala v sodnem postopku. Po dokončanem mejnem ugotovitvenem postopku je uradna oseba sestavila ugotovitveni zapisnik, ki so ga podpisali vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki, takšen zapisnik pa je bil podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Prvostopni organ je ugotovil, da je bila med zgoraj navedenimi parcelami v mejnem ugotovitvenem postopku IDPOS 2223, izvedenem 7. 7. 1981, nesporno ugotovljena in s predpisanimi znamenji označena meja med temi parcelami, zemljiškokatastrske točke so bile izmerjene s predpisano natančnostjo, vsi lastniki parcel, ki mejijo na parcelo, katere posestne meje so se ugotavljale, pa so soglašali s potekom te meje. Ker so bili pogoji po določbi 100. člena ZENDMPE izpolnjeni, je odločitev prvostopnega organa pravilna. V zvezi z navedbami tožnice pa je toženka še navedla, da iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 7. 7. 1981 izhaja, da je bila takratna lastnica parc. št. 3583/2 B.B. prisotna na mejni obravnavi in je zapisnik podpisala brez pripomb, kar pomeni, da se je z mejo strinjala. Postopka, končanega z zapisnikom, ki ima naravo poravnave, pa tožnica ne more izpodbijati v upravnem postopku, temveč le v sodnem postopku iz taksativno naštetih razlogov in v zakonsko določenih rokih, kot je določeno v Zakonu o pravdnem postopku.

Tožnica je vložila tožbo smiselno iz razloga kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi je navedla, da meja, kot izhaja iz grafičnega prikaza odločbe prvostopnega organa, ne ustreza dejanski meji v naravi. Meja v resnici poteka od skrajnega severovzhodnega dela sosednje parcele št. 3583/1 v ravni liniji do skrajnega severozahodnega dela parcele št. 3547/1. V teh dveh točkah sta tudi mejnika, ki naj bi ju že leta 1981 postavil geometer v mejnem ugotovitvenem postopku. V takšnem obsegu je tožnica, pred njo pa njena pravna prednica, vseskozi nemoteno uživala svojo nepremičnino s parc. št. 3583/2. Treba bi bilo torej izvesti redni postopek ter na kraju samem ugotoviti, zakaj obstoji ta razlika. Tožnica tudi dvomi v natančnost zemljiškokatastrskih točk glede na stanje v naravi in odločbo. Iz odločbe tudi ni razvidno, na podlagi katerih uradnih podatkov je prvostopni organ ugotovil dejansko stanje. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti. Zgolj sklicevanje prvostopnega organa, da so bile koordinate zemljiškokatastrskih točk določene z natančnostjo, kot je predpisana v določbi 8. člena Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru, ne zadošča. Obe odločbi bi zato morali vsebovati tudi ugotovitev, na podlagi česa so se določile koordinate zemljiškokatastrskih točk. Od načina določitve koordinat zemljiškokatastrskih točk pa je odvisna možnost odstopanja oziroma napaka (določba 2. in 3. odstavka 8. člena v zvezi z določbo 37. člena Pravilnika). V določbi 37. člena je namreč določeno, da se šteje, da so koordinate zemljiškokatastrskih točk, ki so bile izračunane na podlagi geodetskih izmer pred uveljavitvijo tega pravilnika, ustrezne natančnosti, če je njihov osrednji pogrešek 30 cm oziroma največ 60 cm, če so bile določene s fotogrametričnimi metodami. Ker tega podatka odločba ne vsebuje, je zato ni moč preizkusiti. Tožnica je predlagala, da sodišče izvede dokaze (vpogled v upravni spis, zaslišanje strank, ogled, po potrebi drugi dokazi) in izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženki, da ji povrne stroške postopka z ZZO od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da mu je leta 1981 njegova teta podarila manjši del zemljišča s parc. št. 3583/2, s čimer se sedanja lastnica ni nikoli strinjala in je vanj redno posegala, kar je bilo še posebej očitno po smrti njegove tete, ko so bili 1981 odstranjeni trije novi mejniki. Tožnico je na to večkrat opozoril, njen mož pa je med enim njegovih protestov poklical tudi policijo. Zato ne drži, da bi tožnica omenjeno zemljišče uživala v celoti in nemoteno. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom C.C. in D.D. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo RS je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku z dopisom, št. ... z dne 10. 2. 2006. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja ugotovitvene odločbe po določbi 5. odstavka 100. člena ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/2000 in 87/02 - spremembe z uveljavitvijo SPZ). Po tej določbi geodetska uprava izda na zahtevo lastnika, lahko pa tudi po uradni dolžnosti, posebno ugotovitveno odločbo o dokončnosti mej iz določb 1. in 4. odstavka tega člena, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tako se po določbi 1. odstavka tega člena meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere) ali v postopku prenosa mej v naravi po podatkih zemljiškega katastra po Zakonu o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), štejejo za dokončne: - če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in - če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki.

Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo in podatke upravnih spisov ugotavlja, da je stranka z interesom A.A. kot lastnik zemljišča s parc. št. 3584/1 vložil zahtevo za ugotovitev dokončnosti meja po zgoraj citirani določbi ZENDMPE med parc. št. 3584/1 ter parc. št. 3583/2, katere lastnica je tožnica, ki se dotika parc. št. 3583/1 in parc. št. 3547/1, vse k.o. B.. Prvostopni organ je izdal odločbo, št. ... z dne 20. 4. 2005, s katero je zahtevi ugodil, ker je ugotovil, da je bila v mejnem ugotovitvenem postopku ..., k.o. B., dne 7. 7. 1981 nesporno ugotovljena in s predpisanimi mejnimi znamenji označena meja med zgoraj navedenimi zemljišči ter, da so se takratni lastniki parcel s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki, strinjali, kar je povzel iz zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku, št. ... z dne 7. 7. 1981, zaradi česar tožničin ugovor o odstopanju meje po odločbi in meje v naravi ter postavljenimi mejniki ni utemeljen. Ugotovil pa je tudi, da so bile koordinate zemljiškokatastrskih točk, po katerih poteka dokončna meja, določene z natančnostjo, kot je predpisana v določbi 8. člena Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel in evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 1/04, v nadaljnjem besedilu: Pravilnik). Toženka je takšno odločitev prvostopnega organa v celoti potrdila. Tožnica utemeljeno ugovarja, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti glede na določbe 8. oziroma 37. člena Pravilnika, s čimer je toženka kršila pravila postopka. Iz prvostopne odločbe, kot tudi iz izpodbijane odločbe, namreč ni razvidno, na podlagi katerih uradnih podatkov je upravni organ ugotovil, da so bile koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo. Zgolj navedba, da je temu pogoju zadoščeno po citiranem podzakonskem predpisu, namreč ne zadošča za ustrezno kontrolo o tem, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bil na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. S tem je prvostopni organ kršil pravila postopka, natančneje določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljnjem besedilu: ZUP), posledično pa je pravila postopka oziroma določbo 251. člena ZUP kršila tudi toženka, ki ugotovljene pomanjkljivosti postopka ni sama odpravila ali zadeve vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Sodišče pa tudi ugotavlja, da je sklicevanje prvostopnega organa na določbo 8. člena Pravilnika napačno. Ta določba ureja določitev koordinat zemljiškokatastrskih točk v katastrskih postopkih, ki potekajo po sedaj veljavnih predpisih. V primerih, kot je obravnavani, t.j., ko so bile koordinate zemljiškokatastrskih točk že določene v mejnem ugotovitvenem postopku ... leta 1981, pa je po presoji sodišča treba uporabiti določbo 37. člena tega Pravilnika, ki določa natančnost koordinat obstoječih zemljiškokatastrskih točk in sicer tako, da se šteje, da so koordinate zemljiškokatastrskih točk, ki so bile izračunane na podlagi geodetskih izmer pred uveljavitvijo tega pravilnika, ustrezne natančnosti, če je njihov srednji pogrešek največ 30 cm oziroma največ 60 cm, če so bile določene s fotogrametričnimi metodami. Upravni organ bi tako moral ob uporabi zadnje citirane določbe Pravilnika navesti dejstva in okoliščine glede na listine spisa, na podlagi katerih bi bilo zadoščeno izpolnjevanju tega pogoja. S tem pa bi bil možen tudi preizkus odločbe v tem delu.

Sodišče tako ugotavlja, da so bile v postopku kršena pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost odločitve, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo (določbi 2. in 1. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami), zaradi česar je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zaradi načela ekonomičnosti postopka tudi odločbo prvostopnega organa na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa ni sledilo dokaznim predlogom tožnice, saj so že podatki upravnih spisov dali sodišču zadostno podlago za odločitev (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnice za povrnitev stroškov postopka ugodilo po načelu uspeha na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US, v nadaljnjem besedilu: ZUS). Kot potrebne stroške je priznalo zahtevane stroške za tožbo v višini 300 točk (po točki 1 b tarifne št. 30 Odvetniške tarife - v nadaljnjem besedilu: OT), povečane za DDV (določba 2. člena OT), ter stroške za plačilo sodne takse za tožbo po tar. št. 27 taksne tarife k Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - UPB1). Sodišče ni priznalo stroškov za poročilo stranki, saj le-ti niso bili potrebni. Skupni stroški tako znašajo 228,68 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Sodišče je ZUS uporabilo na podlagi prehodne določbe 104. člena ZUS-1, ZUS-1 pa na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.