Jedro

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake.

Naročnik je dolžan podjemniku omogočiti, da napako odpravi. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil. Povedano drugače, za uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov mora biti (po splošnem pravilu) izpolnjena dodatna predpostavka, da je naročnik prej podjemniku omogočil, da napako odpravi sam in ta tega v primernem roku ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 17755/2007 z dne 7. 5. 2007 ostaja v veljavi tudi v nespremenjenem delu (pravilno: nerazveljavljenem delu - tj. v 1. in 3. točki izreka sklepa; I. točka izreka sodbe), ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.057,50 EUR (II. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.574,16 EUR in sodno takso v višini 479,83 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbo vložila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 17755/2007 z dne 7. 5. 2007 v nespremenjenem delu razveljavi in postopek v tem delu ustavi, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3. 057,50 EUR, tožeči stranki pa v plačilo naloži sorazmerni del stroškov postopka tožene stranke. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo za opravljeno delo izdelave dveh komor za lebdenje v skupni višini 4.130,30 EUR (po računu št. 043/04 z dne 22. 3. 2004 zahteva 3.738,21 EUR, po računu št. 065/04 z dne 3. 5. 2004 pa 392,08 EUR), čemur se tožena stranka upira. 1. z ugovorom znižanja plačila (po prvem računu) v znesku 3.738,21 EUR, 2. s pobotnim ugovorom iz naslova škode zaradi uničenja dveh kalupov stranic (ki jih je za izdelavo komor tožeči stranki izročila tožena stranka) v znesku 3.738,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje do plačila ter 3. s pobotnim ugovorom iz naslova materialne škode v višini 3.057,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2004 dalje do plačila (ki naj bi toženi stranki nastala zaradi malomarne izdelave komor, zaradi česar je bilo treba komori nadomestiti že čez pol leta).

6. O sporu je s sodbo IX Pg 2272/2007 sodišče prve stopnje prvič odločilo dne 10. 5. 2010. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo. A po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1407/2010 z dne 18. 1. 2011 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

7. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navodil pritožbenega sodišča vnovič odločilo 19. 9. 2011. Ponovno je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Spet se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pa tokrat izpodbijane sodbe z dne 19. 9. 2011 ni razveljavilo v celoti - delno jo je spremenilo tako, da je ugotovilo, 1. da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 4.130,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 895.824,00 EUR od 7. 4. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 3.738,21 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, od zneska 93.960,00 SIT od 12. 5. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 392,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in 2. da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.738,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje do plačila (I./1. točka izreka), v preostalem nespremenjenem delu pa jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I./2. točka izreka sklepa in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1432/2011 z dne 22. 5. 2013). Pri tem je pojasnilo, da je zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo obstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.057,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2004 dalje do plačila, trditvena podlaga spora ostala neizčrpana (11. točka obrazložitve sklepa in sodbe z dne 22. 5. 2013) in da zato o dajatvenem zahtevku še ni mogoče odločiti.

8. To pa pomeni, da je tako o terjatvi tožeče stranke, kot tudi o pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka temeljila na nastanku škode zaradi uničenja dveh kalupov stranic, že pravnomočno odločeno. Presoja prvostopenjskega sodišča se je v ponovljenem sojenju (iz katerega je izšla izpodbijana sodba z dne 2. 4. 2015) tako morala osredotočiti zgolj še na vprašanje (ne)utemeljenosti odškodninskega zahtevka v višini 3.057,50 EUR, ki ga tožena stranka (prav tako) uveljavlja v pobot, in sicer iz razloga, ker je po njenih trditvah zaradi malomarne izdelave komor lepilo pričelo odstopati in je toženi stranki nastala materialna škoda (list. št. 14).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.057,50 EUR ne obstoji (II. točka izreka sodbe). Pri tem je kot nosilne razloge svoje odločitve (med drugim) izpostavilo: - da je za odločitev v predmetni zadevi bistveno dejstvo, da tožena stranka svojo terjatev (odškodninski zahtevek v višini 3.057,50 EUR) v pobot uveljavlja iz naslova grajanja in odprave napak; - da terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, izhaja iz terjatve v pobot, v zvezi s katero pa je že Višje sodišče ugotovilo, da ne obstoji (odprava napak in jamčevanje za napake), ter - da je bilo zato prvostopenjsko sodišče vezano na uveljavljanje tega pravovarstvenega zahtevka iz naslova jamčevanja za napake.

10. S temi argumenti je po presoji pritožbenega sodišča mogoče soglašati le delno. Vezanosti na prejšnji pobotni ugovor,(1) kot jo materialnopravno pojmuje sodišče prve stopnje, ni. Ni res, da terjatev v višini 3.057,50 EUR, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, izhaja iz terjatve v pobot, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka je namreč pobotni ugovor, o katerem je že pravnomočno odločeno, uveljavljala iz razloga, ker naj bi tožeča stranka pri ulivanju prve komore uničila dva kosa kalupov stranic, ki ji jih je izročila toženka za izdelavo komor (zaradi česar npr. (ne)pravočasna notifikacija napak vrnjenih kalupov ne more biti pravno odločilna tudi v zvezi z zahtevkom po drugem pobotnem ugovoru tožene stranke - tj. v zvezi z zahtevkom za povrnitev materialne škode, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi malomarne izdelave komor).

11. Je pa sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, da tožena stranka svojo terjatev (odškodninski zahtevek v višini 3.057,50 EUR) v pobot uveljavlja iz naslova grajanja in odprave napak. Trdi namreč, da je zaradi malomarne izdelave komor lepilo začelo odstopati in ji je zato nastala materialna škoda; obe komori je bilo potrebno nadomestiti že po pol leta in sta bili popolnoma nerabni za svoj namen. V zvezi s tem so ji (po njenem zatrjevanju) nastali stroški solne raztopine, filtrov, luči ipd. Zahteva torej povrnitev škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake (tj. neposredne škode) in ki jo je mogoče zahtevati zgolj z uporabo jamčevalnih zahtevkov.

12. V zvezi s tem pravovarstvenim zahtevkom (tj. procesnim pobotnim ugovorom iz naslova povrnitve materialne škode zaradi odprave napak na podjemnikove stroške) je bilo torej sodišče prve stopnje res vezano na jamčevanje za napake. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake.(2)

13. Po prvem odstavku 639. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ) je naročnik dolžan podjemniku omogočiti, da napako odpravi. Druge jamčevalne zahtevke (odprava napake na podjemnikove stroške, sorazmerno znižanje plačila oziroma odstop od pogodbe) lahko naročnik uveljavlja samo, če podjemnik v primernem roku napake ni odpravil (prim. tretji odstavek 639. člena OZ). Povedano drugače, za uveljavljanje drugih jamčevalnih zahtevkov mora biti (po splošnem pravilu) izpolnjena dodatna predpostavka, da je naročnik prej podjemniku omogočil, da napako odpravi sam in ta tega v primernem roku ni storil.(4) Pri tem pa je predhodno pravočasno in pravilno obvestilo o napaki pogoj sodnega uveljavljanja naročnikovih pravic v primeru obstoja stvarnih napak (prim. 635. člen OZ).

14. To za obravnavani spor pomeni, da bi za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora iz naslova odprave napak na podjemnikove stroške tožena stranka morala zatrjevati vsa v predhodni točki izpostavljena dejstva - da je o ugotovljeni napaki (odstopanju lepila) pravočasno obvestila tožečo stranko (634. člen OZ), da je od tožeče stranke zahtevala, naj napako odpravi in ji za to določila primeren rok (prim. prvi odstavek 637. člena OZ), da tožeča stranka do izteka tega roka ni odpravila napake ter da jo je zato tožena stranka po lastni izbiri odpravila na tožničine stroške. Tega po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru toženka ni storila. V postopku na prvi stopnji je, kot že obrazloženo, namreč zatrjevala le, da je zaradi malomarne izdelave komor lepilo začelo odstopati, da je bilo obe komori potrebno nadomestiti že po pol leta (saj sta bili popolnoma nerabni za svoj namen) in da zato v pobot uveljavlja materialno škodo v višini 3.057,50 EUR. To pa glede na predhodno obrazloženo pomeni, da ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da terjatev tožene stranke iz naslova odprave napak na podjemnikove stroške (tj. tožničine stroške) v višini 3.057,50 EUR obstoji.

15. Po povedanem se tako izkaže, da je odločitev sodišče prve stopnje v zvezi s presojanim pobotnim ugovorom pravilna, le iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ni namreč našlo niti drugih kršitev, na katere je dolžno paziti uradoma (kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP). Na pritožbene trditve v zvezi z zastaranjem odškodninskega zahtevka pa pritožbeno sodišče ni odgovarjalo. Razlog ugotovitve, da terjatev iz naslova povrnitve materialne škode zaradi odprave napak na podjemnikove stroške v višini 3.057,50 EUR ne obstoji, namreč ni v zastaranju te terjatve.

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pobotni ugovor v višini 3.738,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje, in sicer za škodo, ki je nastala, ker naj bi tožeča stranka uničila dva kosa kalupov stranic.

Op. št. (2): dr. N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 845. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (4): dr. N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str.: 860.