Jedro

Ker ob času odločanja prvostopnega organa ni obstajala vzajemnost z Republiko Hrvaško, mati tožnic, ki je bila hrvaška državljanka, ni upravičenka do denacionalizacije. Upravičenki (nadomestni) tudi nista njeni hčerki, Slovenki in slovenski državljanki, saj je treba tudi pri določitvi nadomestnega upravičenca upoštevati temeljno pravilo iz 3. odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Celje z dne 16.11.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnic z dne 12.10.1992 za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene pokojni P.P., rojeni 30.7.1912 v Celju in umrli 12.7.1991, nazadnje stanujoči v Celju. Upravni organ je namreč ugotovil, da je bila pokojna P.P. ob času nacionalizacije in vse do svoje smrti državljanka Republike Hrvaške, s katero pa vzajemnost v denacionalizacijskih postopkih ni podana, zaradi česar ni upravičenka za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ležečega v k.o...

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sta upravna organa svoji odločitvi oprla na določbo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), s katero je bil v 9. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) dodan nov 3. odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuji državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z ZDen-B je bil torej dodan za denacionalizacijo še dodaten pogoj vzajemnosti. Med strankama postopka ni sporno, da je bila pravna prednica - mati tožnic dne 23.12.1947 vpisana v knjigo državljanov Republike Hrvaške na R. (čeprav se je v Celje vrnila že v letu 1956) in tudi ni sporno, da je bila pravna podlaga za podržavljenje Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Sporno pa je vprašanje, ali se razlaščenka, ki je bila na dan 9.5.1945 sicer jugoslovanska državljanka in 23.12.1947 vpisana v knjigo državljanov Republike Hrvaške, in ni bila vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije, šteje po sedanjih predpisih za tujo državljanko. Po presoji sodišča prve stopnje se državljanstvo morebitnega denacionalizacijskega upravičenca z vidika vzajemnosti po 3. odstavku 9. člena ZDen-B presoja po Zakonu o tujcih (ZTuj), ki v 2. členu določa, da so tujci osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Ker ni sporno, da mati tožnic ob svoji smrti ni bila državljanka Republike Slovenije, pač pa hrvaška državljanka, zato ni denacionalizacijska upravičenka, ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško vzajemnost v denacionalizacijskem postopku ni podana. Zato je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka na podlagi potrdila o tem, da mati tožnic ni bila vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije, zahtevati v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen izdajo ugotovitvene odločbe glede državljanskega statusa pokojne upravičenke. Tako predhodno vprašanje je namreč po določbi 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) samostojna pravna celota, ki ga lahko organ sam obravnava za konkretni postopek. Na podlagi potrdil o vpisih državljanstva in smrti je zato prvostopni upravni organ sam ugotovil, da je bila tožnica ob svoji smrti še vedno državljanka Republike Hrvaške.

Tožnici v pritožbi in v dodatku k pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvem delu pritožbe tožnici navajata, v čem naj bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila podana zaradi tega, ker so tako upravna organa kot sodišče prve stopnje presodili, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, na podlagi katere P.P. ne bi bila upravičenka do denacionalizacije. Premoženje je bilo pokojni P.P. podržavljeno na podlagi določb ZNNZ. Ob nacionalizaciji je bila pokojna P.P. jugoslovanska državljanka, vpisana v evidenco o jugoslovanskem državljanstvu v letu 1947 na R. P.P. je bila rojena v Celju, predniki so bili Slovenci. Razen usodnih deset let je ves čas živela na ozemlju Slovenije, kjer je 12.7.1991 tudi umrla. Ob času plebiscita 23.12.1990 je živela v Celju in čeprav je bila ob popisu leta 1947 kot slovenska državljanka zgolj slučajno stalno prijavljena na R., bi v smislu 40. člena Zakona o državljanstvu RS brez dvoma lahko pridobila slovensko državljanstvo, po smrti pa te pravice seveda ni mogla več uveljaviti. Zato se ne more enostavno trditi, da je bila na dan svoje smrti hrvaška državljanka, saj Republika Hrvaška na ta dan niti še ni obstajala. Njen položaj je bistveno slabši od položaja tako imenovanih izbrisanih, saj niti njeni dedinji ne moreta izposlovati odločbe, tako kot to lahko napravijo izbrisani. Dedinji ne moreta uveljaviti pravice do odškodnine in gre torej v konkretnem primeru tudi za kršenje ustavnih pravic. Pritožnici zato menita, da določba 3. odstavka 9. člena ZDen v obravnavanem primeru sploh ne pride v poštev. Napačna je tudi razlaga določbe, da se državljanski status P.P., ki je umrla pred uveljavitvijo ZDen, ugotavlja glede na čas odločanja o zahtevku. V obravnavanem primeru se tudi ne morejo uporabiti določbe Zakona o tujcih, ker pokojna P.P. ni bila tujka. Zato menita, da bi se moral izpeljati ugotovitveni postopek v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Glede na potrdilo, da pokojna P.P. ni bila vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije, bi moral upravni organ po uradni dolžnosti izvesti tak postopek. Zato je povsem irelevantno ugotavljanje dejanske vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v smislu 3. odstavka 9. člena ZDen. V obravnavanem primeru bi namreč morala biti uporabljena določba 12. člena ZDen, saj sta obe tožnici Slovenki in slovenski državljanki, pa tudi njuna mati P.P. je bila Slovenka in rojena v Sloveniji. Tako stališče izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-69/05-4 z dne 9.6.2005, ko je ustavno sodišče pojasnilo tožnici, da to kar pobudnica želi doseči, ZDen že omogoča v 12. členu.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru, v katerem je bilo na podlagi listin ugotovljeno, da je bila pokojna P.P. ob času nacionalizacije njenih nepremičnin hrvaška državljanka in je ostala hrvaška državljanka vse do svoje smrti dne 12.7.1991, hrvaško državljanstvo pokojne pa niti ni sporno, je sporno vprašanje uporabe določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, po kateri je pravica do denacionalizacije tujemu državljanu pogojena z vzajemnostjo. V pritožbenem postopku je sporno tudi vprašanje, ali tožnici, ki sta hčerki pokojne P.P. in slovenski državljanki, izpolnjujeta pogoje kot nadomestni upravičenki po določbi 12. člena ZDen.

Temeljno pravilo, katere osebe so denacionalizacijski upravičenci, vzpostavljata skupaj 1. in 3. odstavek 9. člena ZDen. Po 1. odstavku so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali meddržavno pogodbo. Z novim 3. odstavkom 9. člena ZDen se ta pravica omejuje. Tuji državljani namreč pravice do denacionalizacije praviloma nimajo, razen če je takšna pravica priznana v njihovi državi tudi slovenskim državljanom. S to določbo je zakonodajalec uzakonil ukrep (retorzijo) zoper državljane tistih držav nekdanjih republik Jugoslavije, ki pri denacionalizaciji diskriminirajo slovenske državljane. Zato je že iz besedila 3. odstavka 9. člena ZDen možno razbrati, da je kot tuje državljane lahko razumeti le državljane, ki so imeli nekdanje jugoslovansko državljanstvo in tudi državljanstvo katere od republik nekdanje Jugoslavije, vendar niso imeli slovenskega republiškega državljanstva. Do denacionalizacije je torej upravičen le slovenski državljan, državljan katere od bivših jugoslovanskih republik pa le ob dodatnem pogoju vzajemnosti. Taka vzajemnost pa med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ne obstaja. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pokojna P.P. ne izpolnjuje pogojev, določenih v določbo 3. odstavka 9. člena ZDen, ne more biti denacionalizacijska upravičenka. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe je torej pravilna in zakonita. Zaradi uporabe določbe 3. odstavka 9. člena Zden pa tožnicam tudi niso bile kršene njune človekove pravice, kar jima je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-69/05-4 z dne 9.6.2005. Glede na pritožbene navedbe o zanesljivi podelitvi slovenskega državljanstva pokojni P.P. po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), če bi tak predlog lahko podala takoj po uveljavitvi ZDRS, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZDen ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. ZDen pa ne ureja podrobnosti, kako se v takšnem primeru opredeli njeno državljanstvo. To zakonsko praznino je dosedanja sodna praksa že zapolnila: če je oseba umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljanka druge bivše jugoslovanske republike, je pomembno, kakšno državljanstvo bi imela umrla oseba glede na določbo 39. člena ZDRS, če bi bila še živa (odločbe Up 693/2001, I Up 1011/2001 in I Up 1087/2001). Glede na 39. člen ZDRS zato ni pomembno, ali je bila P.P. po narodnosti Slovenka ali ne, pač pa je odločilno dejstvo, da ob svoji smrti ni imela državljanstva nekdanje federalne republike Slovenije in bi zato ne mogla imeti državljanstva Republike Slovenije po ZDRS. Zato tudi ni denacionalizacijska upravičenka. Ker pa so obstajale javne listine o obstoju hrvaškega državljanstva pokojne P.P., upravnemu organu tudi ni bilo treba uvesti posebnega postopka ugotavljanja državljanstva po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen.

Ker tudi hrvaško pravo slovenskim državljanom ne priznava pravice do denacionalizacije, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je uporaba 12. člena ZDen dopustna tudi za primere, ko razlaščenec ne more biti upravičenec po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen.

Po določbi 12. člena Zden je v primeru, če oseba iz 9. člena ni upravičenec po Zden, je (nadomestni) upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Čeprav je na prvi pogled možno razlagati 12. člen ZDen tudi tako, da se določitev nadomestnih upravičencev nanaša na vse primere iz 9. člena ZDen, je po presoji vrhovnega sodišča treba temeljno pravilo iz 3. odstavka 9. člena ZDen uporabiti tudi pri razlagi 12. člena ZDen, saj se tudi ta določba nanaša na pravico do denacionalizacije. Če je oseba iz 3. odstavka 9. člena ZDen (umrli zakonec ali starši) imela nekdanje jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih jugoslovanskih republik, potem za osebe iz 12. člena ZDen po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (I Up 1145/2006 in I Up 92/2006 ter I Up 317/2006 in II Ips 394/2005) prav tako velja še dodatni pogoj vzajemnosti. V odločbi II Ips 394/2005 je Vrhovno sodišče RS odgovorilo na to vprašanje z razlogi, da določba 12. člena ZDen le navidezno ureja situacijo iz 3. odstavka 9. člena ZDen, saj nam metoda teleološke redukcije pove, da je v resnici ne, in da bi z razlago 12. člena ZDen, kot jo razumeta tožnici (ki se pri tem sklicujeta na obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-69/05) bila v nasprotju z namenom retorzije iz 3. odstavka 9. člena ZDen oziroma bi to retorzijo izničila. Da taka razlaga 12. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo RS, in da so v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 394/2005 uporabljene metode razlage zakona v pravni znanosti ustaljene in uveljavljene, je odločilo tudi Ustavno sodišče RS, ko ni ugodilo ustavni pritožbi zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS.

Vrhovno sodišče RS še pojasnjuje, da sta navedeni razlagi 3. odstavka 9. člena ZDen in 12. člena ZDen v obravnavani zadevi morali bili uporabljeni zato, ker v času odločanju prvostopnega organa ni obstajala vzajemnost priznavanja denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ob morebitni vzpostavitvi vzajemnosti z Republiko Hrvaško in drugimi državami, republikami nekdanje Jugoslavije, bi utegnili biti izpolnjeni tudi pogoji iz 3. odstavka 9. člena ZDen. Do enakih učinkov bi utegnil privesti tudi sprejem morebitne zakonske ureditve o zaključku vračanja podržavljenega premoženja, če bo nova zakonodaja dala upravičenje do denacionalizacije tudi pravnomočno zavrnjenim upravičencem.

Pritožbeno sodišče je ob presoji, da je bilo veljavno materialno pravo (ZDen) pravilno uporabljeno in da tudi ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbama 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pritožbo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.