Jedro

Naloga sodišča je, da presodi, ali se konkretno ugotovljena dejstva (ravnanje, opustitev) ujemajo s tipičnim vedenjem, ravnanjem v stroki. Izvedenec sodišču le posreduje pravila stroke, ki so pravnega značaja, ne sme pa prevzeti funkcije sojenja. Sodnik mora kritično oceniti izvedensko mnenje. V delu, v katerem izvedenci presegajo okvire svojih nalog (posredovati sodišču pravila stroke, poklica, na podlagi katerih sodišče oblikuje vsebino pravne norme), sodišče mnenja ne sme upoštevati.

Tožnik (oškodovanec) nosi trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na vzročno zvezo, da je vzrok poslabšanja zdravstvenega stanja neskrbno ravnanje, opustitev. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme glede dejstva, da je (rezervni) vzrok poslabšanja tožnikovega zdravja v naravnem teku njegove bolezni oziroma poškodbe, da bi enaka škoda nastala tudi, če ne bi prišlo do neskrbnega ravnanja (da je zdravnikov prispevek k škodi nepomemben).

Ocena, v kakšnem delu je vzrok škode osnovna poškodba, v kakšnem delu pa je vzrok neskrbno ravnanje toženkine zavarovanke, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj strokovno dognane in pravno prepričljive odločitve pa je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca na podlagi naravoslovne metodologije, ki ne pušča prostora za subjektivno oceno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v izpodbijanem zavrnilnem delu ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v delu, pomembnem za revizijo) zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 44.000,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2008 (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče drug stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek v znesku 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka sodbe sodišča druge stopnje), sicer pa zavrnilo tožnikovo pritožbo.

3. Tožnik je zoper drugostopenjsko sodbo (v delu glede plačila nadaljnjih 45.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) vložil revizijo, v kateri navaja, da je do napake prišlo tudi pri prvi operacijo, ker je bila izbrana napačna metoda fiksacije, saj tožnik ni bil dodatno imobiliziran. Ne strinja se z metodo razmejitve med posledicami napake in osnovno poškodbo. V pisnem mnenju je izvedenec navedel, da bi lahko sedanje stanje pripisal 40-50 % neuspehu obeh operacij. Ne strinja se z višino odškodnine. Pritožbeno sodišče znižanja odškodnine za telesne bolečine vsebinsko ni obrazložilo.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče si je pri razumevanju pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka pomagalo z izvedencema, ki sta pojasnila, kakšna so pravila stroke v primerih kot je tožnikov. Pravni standard je vsebinsko napolnilo tako, da je v dejanskih okoliščinah, v katerih se je znašel tožnik (nestabilna poškodba vratne hrbtenice), obveznost toženkine zavarovanke naslednja: stabilizirati poškodovani del vratne hrbtenice ali z dvojno osteosintezo hrbtenice ali enojno osteosintezo in zunanjo imobilizacijo. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da toženkina zavarovanka že pri prvi operaciji svoje obveznosti ni udejanjila, na kar v reviziji pravilno opozarja tožnik.(1) Sodišče prve stopnje je materialno pravo (kar so v konkretnem primeru tudi pravila stroke, ker so v funkciji normativne konkretizacije pravnega standarda) napačno uporabilo, ko je presodilo, da je ravnanje toženkine zavarovanke ob prvi operaciji ustrezalo zahtevani skrbnosti. Kot skrbnih namreč ni mogoče ovrednotiti ravnanj, ki so po mnenju izvedencev lahko razlog za porušitev prve osteosinteze (preslabi, prekratki vijaki, ni bilo osteosinteze z zadnje strani hrbtenice ali dodatne zunanje imobilizacije, zdravniki pa bi morali predvideti tudi morebitne obremenitve hrbtenice in jih preprečiti z dodatno zunanjo fiksacijo vratu). Obrazložitev ne vsebuje prepričljivih argumentov, na podlagi katerih bi lahko opravičili škodne posledice pri tožniku. Naloga sodišča je, da presodi, ali se konkretno ugotovljena dejstva (ravnanje, opustitev), upoštevaje vse okoliščine primera, ujemajo s tipičnim vedenjem, ravnanjem v stroki, ali so zaposleni zadostili zahtevanim standardom ravnanja. Izvedenec sodišču le posreduje pravila stroke, ki so pravnega značaja, ne sme pa prevzeti funkcije sojenja. Sodnik mora kritično oceniti izvedensko mnenje. V delu, v katerem izvedenci presegajo okvire svojih nalog (posredovati sodišču pravila stroke, poklica, na podlagi katerih sodišče oblikuje vsebino pravne norme), sodišče mnenja ne sme upoštevati (izvedenci navajajo, da v dokumentaciji ni podatka, ki bi kazal, da zdravljenje ni potekalo v skladu s strokovno skrbnostjoin pazljivostjo; da če ne bi prišlo do zapleta, bi bilo možno, da bi tudi s tem načinom zdravljenja lahko prišlo do popolnega ali bistvenega izboljšanja posledic poškodovanja; izvedenec meni, da je bila prva operacija opravljena skrbno in pazljivo; izvedenec zaključi, da med zdravljenjem ni bila narejena strokovna napaka).

7. Ker sta sodišči nepravilno razlagali pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, nista ugotavljali sklopa pravno pomembnih dejstev glede prve operacije (ali je tudi v posledici te operacije tožnikova škoda večja; če je odgovor da, kakšno je bilo v tem primeru celotno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, kakšne so trajne posledice obeh operacij, kakšen strah je utrpel), zato je bilo treba odločitvi sodišč v delu, s katerim je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, razveljaviti. Šele, ko bo sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo obseg celotne tožnikove škode (s celovitim in konkretnim opisom tožnikovih nevroloških okvar (tetrapareze) in njihovih posledic, ter vseh ostalih morebitnih trajnih posledic), bo mogoča presoja, ali prisojena odškodnina odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

8. Po mnenju revizijskega sodišča je utemeljen tudi nadaljnji revidentov očitek v zvezi z metodo razmejitve med posledicami neskrbnega ravnanja in osnovno poškodbo. Pri tožnikovi škodi gre za pomešanje dveh vzrokov: osnovne poškodbe ob padcu in ne dovolj skrbnega ravnanja toženkine zavarovanke. Tožnik (oškodovanec) nosi trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na vzročno zvezo, da je vzrok poslabšanja zdravstvenega stanja neskrbno ravnanje, opustitev. Na toženi stranki je trditveno in dokazno breme glede dejstva, da je (rezervni) vzrok poslabšanja tožnikovega zdravja v naravnem teku njegove bolezni oziroma poškodbe, da bi enaka škoda nastala tudi, če ne bi prišlo do neskrbnega ravnanja (da je zdravnikov prispevek k škodi nepomemben). Biološki in psihološki procesi v človeškem telesu niso v celoti obvladljivi in zdravnik uspeha ozdravitve ne jamči (gre za obligacijo prizadevanja, truda in ne rezultata). Tveganja glede oškodovančeve osnovne bolezni, njenega poteka, je na oškodovancu.(2)

9. Ocena, v kakšnem delu je vzrok škode osnovna poškodba, v kakšnem delu pa je vzrok neskrbno ravnanje toženkine zavarovanke, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj strokovno dognane in pravno prepričljive odločitve pa je ugotovitev naravne vzročnosti(3) s pomočjo izvedenca na podlagi naravoslovne metodologije, ki ne pušča prostora za subjektivno oceno. V novem sojenju bo sodišče, če bo presodilo, da je tudi v posledici prve operacije škoda večja, s pomočjo izvedenca ugotovilo najprej naravno vzročnost in del, ki ga je pripisati osnovni poškodbi ter del, ki ga je pripisati obema neuspelima operacijama. Sodišče bo nato to razmerje pravno ovrednotilo.

10. Zaradi materialnopravno zmotnega naziranja sodišča prve in druge stopnje, sodišči nista ugotovili vseh pravno pomembnih dejstev, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami - ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj prvo alinejo v 11. točki obrazložitve.

Op. št. (2): Primerjaj v tuji literaturi Deutsch, Spickhoff, Medizinrecht: Arztrecht, Arzneimittelrecht, Medizinprodukterecht und Transfusionsrecht, Berlin; New York: Springer, 2008, str. 267. Op. št. (3): Naravna vzročnost se ugotavlja; pravna vzročnost pa se ovrednoti. Pravna vzročnost predpostavlja naravno vzročnost; povedano drugače, pravno ovrednotenje relacije med dvema dogodkoma predpostavlja predhodno ugotavljanje te spremembe v naravi. Primerjaj dr. Luigi Varanelli, Vzročnost v sodobni medicini, Pravna praksa, 2012, št. 34, str. 22.