Jedro

Če eden od lastnikov nepremičnine (stanovanja) krši pravico uporabe drugemu lastniku, je tisti, ki je izključen iz uporabe, upravičen do denarnega nadomestila za izgubljeno korist, do t.i. uporabnine. Po ustaljenem stališču sodne prakse za utemeljenost zahtevka iz naslova uporabnine ne zadošča dejstvo neuporabe nepremičnine. Za uspeh mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Svojo voljo mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bila izvenzakonska partnerja. To izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 4129/2009-II, s katero je sodišče presodilo, da sodi enosobno stanovanje št. 12 na naslovu ... s pripadajočo kletno drvarnico in shrambo in z vso v stanovanju nahajajočo se opremo v njuno skupno premoženje in da imata na skupnem premoženju vsak polovični delež. Ker je toženka stanovanje v času pritožbenega postopka zoper navedeno sodbo prodala, tožnik v tej pravdi zahteva plačilo polovice kupnine (37.500,00 EUR s pripadki) ter polovico vrednosti stanovanjske opreme (3.000,00 EUR). Zahteva pa tudi plačilo uporabnine 150,00 EUR mesečno za čas, ko je toženka v stanovanju bivala, on pa ne, to je od decembra 2010 do vključno junija 2013, skupaj 31 mesecev.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku: toženka mora tožniku plačati 37.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.500,00 EUR od 25. 7. 2013 dalje, od 25.000,00 EUR pa od 1. 8. 2013 dalje (točka I. izreka), zavrnilo pa tožbena zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR s pripadki (točka II. izreka) in za plačilo 4.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih 150,00 EUR (točka III. izreka). Toženki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnika (v korist proračuna).

3. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ugodi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka. Skupaj s stanovanjem je toženka samovoljno odtujila tudi opremo stanovanja in se s tem neupravičeno obogatila. Nedvomno je stanovanjska oprema enosobnega stanovanja, ki ima opremljeno kuhinjo, vredna najmanj 6.000,00 EUR, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi prostega preudarka ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo 3.000,00 EUR. Napačna je tudi odločitev v zvezi z zahtevkom za uporabnino. Toženka ga je izselila nasilno, onemogočila mu je uporabo stanovanja, nato pa mu preko pomočnikov na naslov sestre pripeljala tudi njegove stvari. Toženka ga je takoj po prejemu sklepa o prekinitvi postopka, ki se je vodil na podlagi tožbe, s katero je zahtevala njegovo izselitev iz stanovanja, ker je vedela, da ga v stanovanju dalj časa ne bo, izselila. Stanovanja zato ni imel možnosti uporabljati. Kot prava neuka stranka je zamudil rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. Toženka je uporabljala stanovanje vse do prodaje stanovanja, kar je 31 mesecev. Uporabo mu je v celoti preprečila, sklicujoč se na to, da stanovanje ni skupno premoženje. Da je stanovanje uporabljala, toženka ni zanikala. Uporabo stanovanja je skušal doseči na več načinov, vendar to zaradi ravnanja toženke ni bilo mogoče. Pred izdajo sodbe, s katero se je ugotovila njegova solastnina, ni imel možnosti (razen motenjske pravde) v sodnem postopku zahtevati souporabo stanovanja.

4. Toženka izpodbija I. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V sodbi ni pojasnjeno, na kakšni podlagi ji je sodišče naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.500,00 EUR od 25. 7. 2013 dalje in od zneska 25.000,00 EUR od 1. 8. 2013 dalje, oziroma so s tem povezani razlogi nerazumljivi. V točki 15 obrazložitve je navedeno, da dolguje 25.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 24. 7. 2013, od zneska 50.000,00 EUR pa od 1. 8. 2013. Tudi razlogov, zakaj ni verjelo priči A. A., da je kupnina za stanovanje znašala le 50.000,00 EUR, sodišče ni navedlo. Ni obrazložilo ugotovitve, da je tožnik uspel s približno 83 % tožbenega zahtevka in uspeh bi moralo točno opredeliti. Računska operacija glede dosojenih stroškov postopka iz sodbe ni razvidna. Zaradi vsega tega se sodbe ne da preizkusiti - podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine, opozarja, da v sodbi tudi ni argumentov glede njenega ugovora, da je tožnik lastninsko pravico na stanovanju pridobil šele z dnem pravnomočnosti sodbe P 4129/2009-II. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo, da je kupnina za stanovanje znašala 75.000,00 EUR. Stanovanje je bilo prodano na osnovi dejanskega stanja in izgleda ter po finančnih zmožnostih kupca. Teh podatkov izvedenec ni imel. Izpoved tožnika je bila pavšalna in nepreverjena. Napačna je ocena, da je prejela aro 25.000,00 EUR. Prejem are ni z ničemer izkazan. Prejem are je zanikala, proti dokazov o tem pa ni. Zmotna je ugotovitev, da je stanovanje prodala na nepošten način. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in svojim prepričanjem o izključnem lastništvu stanovanja je v času, ko je nujno potrebovala sredstva za svoje zdravljenje, upravičeno in legalno prodala stanovanje. Izpostavlja, da je slabo izobražena, nepismena in prava neuka stranka, zato je bilo njeno prepričanje o samostojni pravici razpolaganja s stanovanjem resnično in pošteno. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika

7. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo polovice vrednosti opreme prodanega stanovanja je materialnopravno pravilna. Ne le, da tožnik ni konkretiziral za katero opremo gre in njene vrednosti, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zahtevek tudi zato ni utemeljen, ker je bila vrednost opreme všteta v kupnino. Ni sporno, da je toženka prodala opremljeno stanovanje, torej je bila kupnina toženki plačana tako za stanovanje samo, kot tudi za opremo, ki je bila v njem. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo polovice kupnine, ne more biti utemeljen še tožbeni zahtevek za povrnitev (polovice) vrednosti opreme stanovanja, saj bi bil tožnik na ta način dvakrat poplačan iz naslova delitve premičnega skupnega premoženja.

8. Če eden od lastnikov nepremičnine (stanovanja) krši pravico uporabe drugemu lastniku, je tisti, ki je izključen iz uporabe, na podlagi določb 198. in 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičen do denarnega nadomestila za izgubljeno korist, do t.i. uporabnine. Po ustaljenem stališču sodne prakse za utemeljenost zahtevka iz naslova uporabnine ne zadošča dejstvo neuporabe nepremičnine. Za uspeh mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari. Svojo voljo mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti1 . Če tega ne stori, se šteje, da je v svoje prikrajšanje privolil in ni zakonskih pogojev za plačilo uporabnine.

9. Ugotovitve, na kateri izpodbijana sodba temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, to je, da tožnik v tem postopku ni zatrjeval in dokazoval, da je od toženke zahteval souporabo stanovanja, pritožba ne izpodbije. Iz same pritožbe nedvoumno izhaja, da tožnik kakšnega sodnega postopka v zvezi s tem ni sprožil. Zakaj ni sprožil postopka zaradi motenja posesti, za odločitev ni relevantno. Dejstvo je, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je od toženke na kakršenkoli način zahteval, naj mu omogoči, da se vrne v predmetno stanovanje. Na izrecne trditve toženke, da tožnik ni imel interesa, da bi se vrnil v stanovanje in se je dejansko strinjal, da ne živi več v spornem stanovanju, saj ni zahteval, da bi se vselil nazaj, ni odgovoril. Omejil se je na trditve, da mu je toženka nezakonito in neupravičeno preprečila vstop v stanovanje, saj ob prihodu iz bolnišnice v stanovanje ni mogel vstopiti, da mu je kasneje po tretji osebi pripeljala stvari iz stanovanja in da je zamudil rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. V izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da bi toženka tožnika izselila nasilno. Pritožbene navedbe o nasilni izselitvi ostajajo na ravni pavšalnosti - trditve o nasilju niso konkretizirane. Tudi na prvi stopnji kljub ugovorom toženke ni podal ne trditev, da je na dan prihoda iz bolnišnice zahteval, naj mu omogoči vstop v stanovanje, ne da je to zahteval kdaj kasneje, na primer takrat, ko so mu bile pripeljane stvari iz stanovanja. Skratka nikoli ni navedel kako in kdaj naj bi zahteval uporabo stanovanja. Da bi mu toženka kljub njegovi zahtevi preprečevala vstop v stanovanje, tožnik torej ni izkazal. O pritožbi toženke

10. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, očitana protislovja pa so le navidezna.

11. V točki 15. obrazložitve je izrecno navedena pravna podlaga glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prisodilo v zvezi z zahtevkom za povrnitev kupnine za stanovanje - 193. člen OZ. Obrazloženo je, da je bila toženka nepoštena in zakaj ter da je zato dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od dneva pridobitve koristi, da je aro prejela 23. 7. 2013, kupnino pa 8 dni po overovitvi podpisa pri notarju in tečejo zato obresti od 1. 8. 2013. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe zapisalo drug datum, od katerega tečejo zamudne obresti od dosojenega vračila are, kot v obrazložitvi, in sicer je dosodilo, da tečejo od 25. 7. 2013 dalje. To je v škodo tožniku, ki pa se v tem delu ne pritožuje. V nasprotju z načelom prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP) bi bilo, če bi sodišče ugodilo toženkini pritožbi v zvezi z datumom začetka teka zamudnih obresti. Tožnik vtožuje plačilo polovice prejete kupnine, da mu gre polovica kupnine je izrecno zaključilo tudi sodišče (19. vrstica točke 12. obrazložitve in točka 14. obrazložitve). Zato zaradi tega, ker je v obrazložitvi obrestnega dela zahtevka naveden celotni znesek are 25.000,00 EUR in kupnine 50.000,00 EUR, sodba ni nerazumljiva. Treba jo je pač brati kot celoto. Ob takem branju je povsem jasno tudi, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi priče A. A. Njegova izpovedba je v nasprotju z listinskimi dokazi - prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila toženka in priča (priloga A5) in z ugotovitvami izvedenca o vrednosti stanovanja v času prodaje. Navedeno je obrazloženo v točkah 12. in 13. izpodbijane sodbe. Ko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožba sama navaja, da je sodišče na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da je kupnina za stanovanje dejansko znašala 75.000,00 EUR (in da je to ugotovitev sodišča oprlo tudi na izpovedbo tožnika, kar pa niti ne drži). Pritožba si torej prihaja v nasprotje sama s sabo.

12. Sicer pa glede na določila 56. člena OZ izpovedba A. A. o višini kupnine niti ni relevantna. Kupnina je bistvena sestavina prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena v predpisani pisni obliki (51. člen OZ) in obličnost pogodbe o prenosu nepremičnine ni le v interesu pogodbenih strank, zato velja v pogodbi zapisana višina kupnine. Enako velja za zapis v pogodbi, da je bila plačana ara 25.000,00 EUR. Glede are velja še pripomniti, da je dokazno breme za trditve, da are ni prejela, na toženki. Dokaznega bremena ni zmogla: zaslišana ni bila, ker se ni odzvala na vabila, listinskih dokazov pa ni predložila.

13. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ščiti tistega, ki s pravnim poslom pridobi nepremičnino, ne pa toženke (v konkretnem primeru bi se na to načelo lahko skliceval kupec stanovanja A. A.). Nesporno je, da je toženka prodala stanovanje potem, ko je že prejela sodbo, v kateri je sodišče ugotovilo, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Zato s svojim vztrajnim zatrjevanjem, da je bila prepričana, da je izključna lastnica stanovanja, ne more uspeti. Materialno pravno pravilen je tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da ob prodaji stanovanja ni bila poštena.

14. Tudi stroškovna odločitev je ustrezno obrazložena. Navedena je materialnopravna podlaga (drugi odstavek 154. člena ZPP), uspeh strank v postopku ter katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je uspeh zaokrožilo na celo številko, brez decimalk. Uspeh strank v postopku se relativno enostavno izračuna. Izračuna samega - matematične operacije sodišče pač ne vnaša v obrazložitev, kar pa preizkusa pravilnosti stroškovne odločitve ne onemogoča, saj se predpostavlja, da velika večina ljudi izračun zmore. Toženka, ki je po lastnih trditvah neizobražena, celo nepismena, sicer po vsej verjetnosti ne, vendar pa je zastopana po odvetniški družbi, odvetnik pa tak izračun mora obvladati in ga tudi obrazložiti zastopanemu. To velja tudi za končni izračun pravdnih stroškov - enostavno računsko operacijo seštevanja v obrazložitvi zapisanih zneskov in zneskov, katerih izračun temelji na Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki ga mora odvetnik poznati.

15. Pritožbena trditev, da v sodbi ni argumentov glede ugovora toženke, da je tožnik lastninsko pravico na stanovanju pridobil šele z dnem pravnomočnosti sodbe P 4129/2009-II, sicer ne terja odgovora, saj se nanaša na zavrnilni del sodbe. Trditev pa tudi drži ne, saj je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik lastninsko pravico pridobil na originaren način. Na originaren način pa se lastninska pravica pridobi, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za tak način pridobitve. V obravnavanem primeru je bilo to že s samim nakupom stanovanja.

Pravna podlaga odločitve višjega sodišča in stroškovna odločitev

16. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbama nista uspeli, nosita pravdni stranki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP vsaka svoje pritožbene stroške.

1 Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 206/2014 in II Ips 71/2014.