Jedro

Kršitev pravice do zagotovitve dela pri toženi stranki po izteku mandata ravnatelja, ki je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja prenehanje delovnega razmerja na drug način (z iztekom mandata ravnatelja oziroma s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi), kar pomeni, da je treba sodno varstvo uveljavljati v roku 30 dni od dneva izteka mandata ravnatelja oziroma prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna s tožnikom v roku osmih dni skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v vsebini, ki je razvidna iz izreka sklepa. Obenem je odločilo, da stranki sami krijeta stroške postopka.

Zoper navedeni sklep (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi tožnik že 13. 8. 2009 vedel, da mu ne bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Napačen je zaključek, da je sedanja ravnateljica tožene stranke že tega dne, to je 13. 8. 2009, ko funkcije ravnateljice sploh še ni nastopila, lahko tožniku dala kakršnekoli zavezujoče izjave. Tega dne je bil zakoniti zastopnik tožene stranke še tožnik sam. Bistveno je, da je v vmesnem času, od imenovanja nove ravnateljice v aprilu 2009 do nastopa njene funkcije, tožniku lahko dajal pravno relevantne izjave samo svet zavoda po svojem predsedniku. Ta pa je tožniku s svojim sklepom na seji 23. 6. 2009 podal izjavo, iz katere je tožnik lahko sklepal, da mu bo ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tožnik ni z ničemer izkazal, da bi naj v skladu z določili Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja pravočasno vložil pritožbo na svet zavoda. Če bi sodišče skrbno presodilo izvedene dokaze, bi prišlo do pravilnega zaključka, da je tožnik po elektronski poti na elektronski naslov predsednika sveta zavoda dejansko vložil pritožbo. Priča M.K. je izpovedala, da se je pred datumom 19. 9. 2009 na svetu zavoda razpravljalo o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi tožniku, priča D.J. pa je tudi pojasnila, da je na svetu zavoda vprašanje podaljšanja pogodbe o zaposlitvi tožnika izpostavil predsednik, ki je tudi pojasnil, da je vlogo v tem smislu, torej pritožbo tožnika, dobil na svoj osebni elektronski naslov. Tožnik je tako vložil pritožbo na svet zavoda, kar pomeni, da je bil rok za vložitev tožbe podaljšan za 30 dni. Materialnopravno zmotno je stališče, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi 15. 8. 2009. Upoštevajoč določbe 2. odstavka 92. člena OZ (pravilno: 62. člena OZ) se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Zato bi moralo šteti, da je rok za vložitev tožbe glede na datum izteka pogodbe o zaposlitvi začel teči 17. 8. 2009. Ravnateljica tožene stranke pred nastopom funkcije ravnateljice dne 17. 8. 2009 tožniku ni mogla dati pravno zavezujočih izjav, rok je začel teči 17. 8. 2009 in je tako tožba, vložena 15. 9. 2009, vložena znotraj prekluzivnega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sklep o zavrženju tožbe pa temelji na zmotni pravni presoji, da je tožba vložena prepozno, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

Sodišče prve stopnje je pri presoji pravočasnosti vložene tožbe upoštevalo določilo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), po kateri lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Poleg tega pa je upoštevalo tudi določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – UPB5, Ur. l. RS, št. 16/2007 in nadaljnji), po kateri ima delavec v primerih, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, pravico vložiti pritožbo na svet šole. Rok za vložitev pritožbe je 8 dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, svet javnega vrtca oz. šole pa mora o pritožbi delavca odločiti v 30 dneh od vložitve pritožbe; če delavec z dokončno odločitvijo sveta šole ni zadovoljen oz. če svet ne odloči v 30-dnevnem roku, pa lahko v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem (2., 3. in 4. odstavek 48. člena ZOFVI). Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja (to je v primerih prenehanja delovnega razmerja po citiranem 3. odstavku 204. člena ZDR).

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2005 (priloga A1) zaposlen pri toženi stranki za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let od 16. 8. 2004 dalje ter da sta se stranki v VIII. točki pogodbe dogovorili, da ima ravnatelj po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, pri čemer mora biti razporejen v plačilni razred v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami in dopolnitvami), če pa je bil ravnatelj že pred imenovanjem za ravnatelja razporejen v plačilni razred, mora biti po prenehanju mandata razporejen najmanj v isti plačilni razred. Med strankama je bilo nesporno dejstvo, da je bila dne 13. 8. 2009 opravljena primopredaja med tožnikom in (novo imenovano) ravnateljico A.O. ob prisotnosti članic sveta šole.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v obravnavanem primeru sicer ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak za kršitev pravice do zagotovitve dela pri toženi stranki po izteku mandata ravnatelja, kot je opredeljena v citirani VIII. točki pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka svoje obveznosti po citirani pogodbi ni izpolnila, je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na drug način (to je z iztekom mandata ravnatelja oz. s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), sodno varstvo pa se tudi v takih primerih, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, uveljavlja po 3. odstavku 204. člena ZDR oziroma v skladu s citiranimi določbami 48. člena ZOFVI.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožba, vložena dne 15. 9. 2009, prepozna, ker se je 30 dnevni rok iztekel z dnem 14. 9. 2009, upoštevajoč dejstvo, da je rok za vložitev tožbe pričel teči naslednji dan po prenehanju mandata in s tem delovnega razmerja, to je 15. 9. 2009. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik že dne 13. 8. 2009 ob primopredaji vedel, da mu tožena stranka ne bo ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi, niso odločilnega pomena za presojo pravočasnosti vložene tožbe (ker rok ni začel teči z dnem, ko je tožnik zvedel, da mu delodajalec ne bo zagotovil zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma za prenehanje delovnega razmerja, ampak z dnem prenehanja mandata oziroma delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas). Stališče sodišča prve stopnje, da je rok za vložitev tožbe pričel teči naslednji dan po prenehanju mandata, je sicer pravilno, vendar je zmotna ugotovitev, da je tožniku mandat prenehal 15. 9. 2009. Iz I. točke pogodbe o zaposlitvi št. 384/2005 z dne 19. 1. 2005 izhaja, da ravnatelj sklene z delodajalcem pogodbo o zaposlitvi za mandatno dobo petih let, ki je začela teči dne 16. 8. 2004, s polnim delovnim časom, za opravljanje funkcije ravnatelja, v točki II pa je določeno, da je delovno razmerje sklenjeno za določen čas trajanja mandata petih let oziroma za dobo trajanja funkcije ravnatelja). Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 2. odstavka 62. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ), po kateri se rok, določen v tednih, mesecih ali letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči. Po 3. odstavku istega člena pa se v primeru, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik. Ob pravilni uporabi citiranih določb OZ, ki se smiselno uporabljajo v obravnavanem primeru glede na določbo 1. odstavka 11. člena ZDR, ki opredeljuje uporabo splošnih pravil civilnega prava glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno, se je torej tožniku petletni mandat ravnatelja iztekel 16. 8. 2009 (nedelja) oz. ob upoštevanju 3. odstavka 62. člena OZ celo 17. 8. 2009 in ne 15. 8. 2009. To pa pomeni, da je tožba, vložena 15. 9. 2009, pravočasna, zato niso bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe (kot prepozne).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ter 355. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter da glede na naravo stvari in okoliščine primera ni smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek, saj zadeva doslej pred sodiščem prve stopnje po vsebini še ni bila obravnavana.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem razveljavitvenem sklepu dopolni dokazni postopek ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).