Jedro

Glede na določbo 4. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76 je z dnem, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, nastala obveznost plačila carine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.2000. Z njo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 19.3.1997, in jo v tem delu spremenila tako, da znaša obračunani skupni dolg 1.261.426,00 SIT, pri čemer se ne obračuna 414.198,00 SIT na račun prometnega davka, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Carinski organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožeči stranki naložil plačilo carine in drugih uvoznih dajatev za blago, ki je bilo začasno uvoženo v zakup po UCD z dne 8.3.1990 preko Carinske izpostave L., v znesku 1.675.624,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Strinja se z razlogi, ki jih navedla tožena stranka in se v izogib ponavljanju nanje izrecno sklicuje ( 2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka je presodila, da je imel prvostopni organ glede na dejanske ugotovitve zadostno podlago za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, saj je potrebno v skladu z zunanjetrgovinskimi predpisi, ki urejajo začasni uvoz blaga, začasno uvoženo blago vrniti v tujino ali dokončno uvoziti. Prvostopno sodišče je presodilo, da v obravnavani zadevi niso relevantne tožbene navedbe v zvezi z zakonsko predvideno možnostjo ravnanja carinskih organov po določbi 323. člena CZ/76. Ker je carinski organ prve stopnje, po postopku uvedenem po 3. odstavku 249. člena CZ/76, začasno uvoženo opremo dokončno ocarinil in z odločbo z dne 19.3.1997 odmeril uvozne carinske obveznosti, ni več razlogov, da se s carinsko plombo onemogoči uporaba spornega blaga. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovore glede poslovnih težav koristnika blaga in spremembe lastništva, ker gre za razmerje med carinskim zavezancem in uporabnikom blaga, ki na odmero carinskih obveznosti in določitev carinskega zavezanca ne vpliva. Zavrnilo je tudi ugovor glede poteka zastaralnega roka, saj po določbi 1. odstavka 56. člena CZ/76 pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Ker je bil rok za vrnitev začasno uvožene opreme podaljšan do 8.3.1993, je tega dne nastala tudi obveznost plačila carine. Izpodbijana odločba z dne 19.3.1997 je bila zato izdana znotraj petletnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe o dolžnostih carinskih organov v zvezi s kontrolo začasno uvoženega blaga irelevantne. Carinski organ je namreč po zakonu dolžan kontrolirati stanje in uporabo začasno uvoženega blaga, medtem ko uvoznik nima takšnega pooblastila, zato mu lahko komitent takšno preverjanje odreče. Iz listin v spisu nesporno izhaja, da je Carinarnica že v letu 1993 ugotovila, da niso bile plačane carinske dajatve, zato bi morala že takrat ukrepati skladno z določili zakona. Carinarnica se je takšnemu postopku izognila in je šele leta 1997, brez vednosti tožeče stranke, blago dokončno ocarinila. Glede na časovni razmik med ugotovitvijo, da so se stekli pogoji za plombiranje ter prodajo začasno uvožene opreme in končnim carinjenjem, je jasno, da je Carinarnica ravnala nepravilno in v nasprotju z zakonom. Za tak postopek se je odločila zato, da si je olajšala delo, s tem pa je tožeči stranki naložila plačilo carinskih dajatev, za katere je vnaprej vedela, da jih komitent ni sposoben vrniti tožeči stranki kot uvozniku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri prvostopno sodišče zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki v upravnih spisih in z določbami CZ/76, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz blaga zaradi zakupa za dobo do 8.3.1993. V skladu z določilom 3. odstavka 249. člena CZ/76 začne pristojni carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali pa uporabi za druge namene, ne pa za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da blago ni bilo vrnjeno v tujino do izteka določenega roka. Zato je, glede na določilo 4. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76, z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz, nastala obveznost plačila carine. Carinski organ je zato utemeljeno začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in tožečo stranko kot carinskega zavezanca zavezal k plačilu uvoznih carinskih davščin.

V skladu z določilom 1. odstavka 56. člena ZC/76 pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. V obravnavani zadevi je obveznost plačila carine nastala z dnem, ko je potekel rok začasnega uvoza, to je dne 8.3.1993. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 19.3.1997, torej znotraj petletnega zastaralnega roka, zato je pritožbeni ugovor, s katerim tožeča stranka opozarja na časovni zamik izdaje sporne odločbe, neutemeljen.

Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu odločba, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin zaradi dokončnega ocarinjenja blaga, ki je bilo začasno uvoženo v zakup, tožeča stranka ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na dolžnosti carinskih organov v zvezi s kontrolo začasno uvoženega blaga. Te pritožbene ugovore, ki so zgolj ponovljeni tožbeni ugovori, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, iz enakih razlogov jih zavrača tudi pritožbeno sodišče. Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.