Up-102/98

27. 12. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopata B. in C. C., odvetnika v Z., na seji senata dne 27. decembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1615/95 z dne 8. 1. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 363/D-10/95 z dne 18. 9. 1995, s katero je bila zavrnjena pritožba družbe M. G., d.d., L., zoper delno odločbo prvostopnega upravnega organa, izdano v postopku denacionalizacije.

2.Pritožnica navaja, da je podržavljeno nepremičnino pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 4. 1945, sklenjene z delniško družbo E.; ta pa naj bi jo predhodno kupila dne 12. 10. 1942 od A. A. ob njegovi izselitvi.

Na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46) sta bila oba pravna posla s sodno odločbo št.

Zp 1413/46 z dne 24. 2. 1947 izrečena za nično.

3.Pritožnica meni, da ji je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo, ki temelji na stališču, da na podlagi nične pogodbe ni možno uveljavljati pravic, neupravičeno odreklo položaj denacionalizacijske upravičenke in s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Navaja, da je podržavljeno nepremičnino "redno kupila in polno plačala, bila redno vknjižena kot lastnica in na nepremičnini nastopila last in posest". Z odvzemom podržavljenega premoženja naj bi bila oškodovana le ona. Vrhovno sodišče naj bi zmotno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo, da Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) v 21. točki 3. člena navaja tudi Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb.

Pritožnici pa naj bi bilo premoženje odvzeto prav na podlagi tega Zakona. Izključna posledica tega Zakona naj bi namreč bila prav razglasitev pogodb za nične. Zato naj ne bi bilo dvoma, da je prav pritožnica denacionalizacijska upravičenka, kot naj bi to tudi pravilno ugotovila prvostopni in drugostopni upravni organ.

B.

4.Glede na ustaljeno stališče (npr. odločba št. Up-61/94 z dne 1. 12. 1994, OdlUS III, 129 in odločba št. Up-218/98 z dne 22. 10. 1998, OdlUS VII, 237) je Ustavno sodišče štelo, da je procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) podana.

5.Ustavno sodišče ni inštanca rednega sojenja in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

6.V čem naj bi bila kršena pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnica niti ne utemeljuje.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bila lahko kršena, če bi sodišče v obravnavanem primeru odločilo drugače kot sicer odloča v podobnih primerih, ali če bi sodba ne vsebovala odgovorov na vsa relevantna vprašanja oziroma trditve, česar pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic in svoboščin, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti in s tem v zvezi v obravnavanem primeru tudi za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar izpodbijani sodbi tudi takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

7.Ničnost pravnih poslov, sklenjenih po 6. 4. 1941, je bila določena že v 6. členu Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti, prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), ki je stopil v veljavo dne 21. 11. 1944 in ki ga Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi tudi navaja. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je stopil v veljavo 14. 8. 1946, pa je pomenil potrditev in spremembe Odloka AVNOJ-a. Odlok je naveden v 20. točki 3. člena ZDen, Zakon pa v 21. točki 3. člena ZDen.

8.V primerih, v katerih so bili pravni posli sklenjeni pred uveljavitvijo Odloka AVNOJ-a in v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih niso bili nični oziroma protipravni, je treba šteti, da je šlo za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije (odločba Ustavnega sodišča št. Up-332/97 z dne 19. 3. 1998, Uradni list RS, št. 33/98 in OdlUS VII, 107). Obravnavani primer pa ni tak.

Pritožnica je kupoprodajno pogodbo sklenila dne 17. 4. 1944, torej v času, ko je bila z navedenim odlokom AVNOJ-a že določena ničnost pravnih poslov glede na to, ali je bil prodajalec oseba iz 1. člena Odloka. Zato v tem primeru ne Odlok AVNOJ-a ne Zakon iz leta 1946 nista mogla pomeniti podržavljenja, kot ga uveljavlja pritožnica in kot je to pomenil Odlok AVNOJ-a v prej navedenih primerih.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožne ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan