Jedro

Opisana primerjava skupnih stroškov tožene stranke (5.619,00 EUR) z v pritožbi navedenimi stroški tožeče stranke (8.099,00 EUR) in upoštevanje uspeha obeh strank v pravdi (33 % na strani tožeče stranke proti 67 % na strani tožene stranke), za kar se zavzema pritožba, pokaže, da je odločitev prvega sodišča pritožnici v korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem stroškovnem delu (v točki 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločalo o še spornem tožbenem zahtevku za znižanje kupnine po prodajni pogodbi, sklenjeni dne 25.1.2005 med pravdnima strankama za ½ stanovanjskega dvojčka z zemljiščem, ter o pravdnih stroških. Potem, ko je postala njegova odločitev z dne 10.12.2009 (sodba P 321/2006-II v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. II Cp 866/2010 z dne 9.6.2010) pravnomočna za znižanje kupnine za 8.262,42 EUR in plačilo navedenega zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je v novem sojenju odločilo, da se kupnina v višini 37.000.000,00 SIT (154.398,26 EUR) dodatno zniža še za znesek 1.414,44 EUR (torej na 144.721,40 EUR). Dodatno dosojeni znesek 1.414,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2006 naprej je naložilo v plačilo toženi stranki. Višji tožbeni zahtevek je tudi tokrat zavrnilo (točka I. in II. izreka).

O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija le v stroškovnem delu. Uveljavlja vse v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke, vključno s pritožbenimi stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da z zahtevkom, s katerim tožeča stranka ni uspela, ni bilo stroškov. Nastali pa so v zvezi s prvima dvema zahtevkoma, s katerima je uspela. Zato bi moralo biti odločeno o povrnitvi stroškov. Odločitev prvega sodišča se ji zdi nerazumljiva in nejasna. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je uporabljeno pravno pravilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP. Upoštevano je zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni uspela z enim od zahtevkov, ki pa sicer ni vplival na stroške. Zaradi uspeha s preostalima zahtevkoma bi bilo treba odločiti glede na uspeh in na posebne okoliščine primera: bistveno višje stroške tožeče stranke od stroškov tožene stranke (stroški treh izvedencev 2.587,16 EUR, stroški pričnin 90,00 EUR, sodne takse 522,55 EUR, ostali stroški 3.883,13 EUR, pritožbeni stroški prejšnje pritožbe 793,35 EUR in nadaljnji stroški novega postopka 165,24 EUR s takso 57,97 EUR). Sprejeta odločitev ni pravična za tožnico, ker znižuje dosojene zneske glede ugotovljenih napak. Stroški ne bi nastali, če bi tožena stranka pred pravdo prostovoljno odpravila napake.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala več zahtevkov: za znižanje kupnine po prodajni pogodbi za zemljišče in stanovanjsko hišo, in sicer zaradi skritih, pravočasno grajanih, a s strani tožene stranke ne v celoti odpravljenih napak, za izplačilo sporne razlike in za izročitev uporabnega dovoljenja za obravnavani stanovanjski objekt. Po ugotovitvi, da je delno uspela le s prvima dvema zahtevkoma, s tretjim pa v celoti propadla, je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP prvo sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Svojo odločitev je dovolj jasno razložilo v razlogih na strani 9 sodbe, tako da v njej ni očitane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi namreč omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti odločitve z vidika uporabe 2. odstavka 154. člena ZPP kot relevantnega materialnopravnega določila v tej zadevi. Ta preizkus pa je pokazal, da je odločitev prvega sodišča pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

V odgovor na pritožbene navedbe je treba kot zmotno zavrniti pritožbeno naziranje, da je bil upoštevan zgolj neuspeh tožeče stranke pri tretjem tožbenem zahtevku. Ni res, da je tožeča stranka uspela z dvema zahtevkoma. Tudi v tem delu je bila le delno uspešna. Prezre namreč, da je skupno uveljavljala znižanje kupnine za 29.075,80 EUR oziroma izplačilo navedenega zneska, uspela pa je le do višine 9.676,42 EUR. Njen uspeh pri denarnih zahtevkih je bil torej zgolj 33 %, uspeh tožene stranke pa 67 %. To razmerje kaže, da bi bila ob upoštevanju golega uspeha v pravdi tožnica tista, ki bi morala toženi stranki povrniti pravdne stroške.

Tudi njene nadaljnje pritožbene trditve, da bi moralo prvo sodišče kot posebne okoliščine primera upoštevati bistveno večje pravdne stroške tožeče stranke od stroškov tožene stranke, so neutemeljene. Nimajo opore v podatkih spisa in so enostranske. Najmanj kar je, jih je treba primerjati s stroški tožene stranke. Tudi ta je namreč plačevala za izvedence (primerjaj sklepi na rednih številkah 39, 68, na list. št. 240 in 272 – skupaj 1.083,00 EUR), za takse (214,72 EUR) in odvetnika (skupaj za 4.322,00 EUR – po stroškovnikih na list. št. 324, na pritožbi – s katero je tudi tožena stranka delno uspela in so nasprotne pritožbene trditve protispisne – in na list. št. 383). Opisana primerjava skupnih stroškov tožene stranke (5.619,00 EUR) z v pritožbi navedenimi stroški tožeče stranke (8.099,00 EUR) in upoštevanje uspeha obeh strank v pravdi (33 % na strani tožeče stranke proti 67 % na strani tožene stranke), za kar se zavzema pritožba, pokaže, da je odločitev prvega sodišča pritožnici v korist. Njeni očitki o nepravilnosti in nepravičnosti so povsem odveč. Glede na povedano so bile v zadostni meri upoštevane tudi okoliščine o potrebnosti pravde, na kar opozarja pritožba. Breme previsoko postavljenega tožbenega zahtevka pa mora nositi sama.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi odločitev sodišča prve stopnje. Sodba namreč tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker gre za odločitev o stroških, je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).