Jedro

Ker v zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela pokojnine tožnika velja pravnomočna odločba, tožnik nima pravne podlage za priznanje več ali drugačnih pravic, kot izhajajo iz te pravnomočne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 24. 3. 2006 in 14. 7. 2006 (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da naj tožniku celotno pokojnino v bodoče izplačuje tožena stranka in mu izplača celotno razliko med izplačano in z zakonom določeno pokojnino, povečano za predpisane zamudne obresti, mu obračunava in izplačuje vsa bodoča povečanja pokojnine v skladu s pozitivno zakonodajo, tožena stranka pa naj tudi obračuna in se od hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje poplača za znesek, do katerega ima pravico v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (2. točka izreka).

Takšna odločitev je posledica ugotovitve, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama z dne 24. 3. 2006 in 14. 7. 2006 posegla v pravnomočno odločbo z dne 9. 2. 2006 (s katero je bila tožniku že priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine ter razlika pokojnine do 1. 1. 2000), vendar za to ni imela pravne podlage. Tožena stranka pravnomočne odločbe ni mogla nadomestiti le s sklicevanjem na očitno računsko pomoto. Ni šlo za takšno pomoto, temveč za odločitev na podlagi drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Pri ponovni odmeri in izplačevanju pokojnin je morala tožena stranka spoštovati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 - MP, št. 21/97, v nadaljevanju Sporazum), ki je stopil v veljavo s 1. 2. 1998. Na podlagi tega sporazuma sta bila dolžna tožniku izplačevati pokojnino tako tožena stranka kot hrvaški nosilec zavarovanja, zaradi česar ni bilo podlage, da bi tožniku pokojnino še v naprej v celoti izplačevala tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da Sporazum ni veljal za nazaj in da je bila pokojnina tožniku odmerjena v skladu s 37. členom tega sporazuma. Tožena stranka bi obdržala obveznost izplačevanja prvotno odmerjene predčasne pokojnine tožniku le v primeru, če bi mu bila priznana predčasna pokojnina pred 8. 10. 1991, kot določa 36. člen Sporazuma, do česar pa ni prišlo, saj mu je bila pravica do predčasne pokojnine priznana s sklepom z dne 24. 10. 1991. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 155. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.), ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov oziroma določa takšno veljavo le v posebnih primerih. Meni, da je bil Sporazum uporabljen v nasprotju s to določbo, saj je posegel v že pridobljene pravice tožnika. Prejema nižjo pokojnino, kot jo je prejemal pred Sporazumom. Opozarja na določbo 5. člena Sporazuma, po kateri se pokojnine in druge dajatve ne smejo zmanjšati. V obdobju od 1. 3. 1998 do 11. 1. 2000 mu je bila pokojnina zamrznjena. Tožena stranka za osnovo pri odmeri pokojnine ne bi smela vzeti zneska pokojnine na dan 1. 3. 1998, temveč bi morala upoštevati pokojnino za februar 2006 v znesku 755,58 EUR. V nadaljevanju revizije z izračunom prikazuje, da njegova pokojnina znaša 65,73 EUR manj, kot bi sicer morala znašati z vsemi povečanji. Sporazum je posledično retroaktivno posegel v njegovo pravico do pokojnine, ne glede na to, ali mu je bila pravica do pokojnine priznana pred ali po 8. 10. 1991. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

6. Revizijske navedbe za samo odločitev niso odločilne. Dejstvo je namreč, da sta bili s pravnomočno odločbo sodišča odpravljeni odločbi tožene stranke z dne 24. 3. 2006 in 14. 7. 2006 (pri čemer iz odločbe z dne 24. 3. 2006 izhaja, da se z njo nadomesti odločba tožene stranke z dne 9. 2. 2006), kar pomeni, da v zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tožnika in odmero te pokojnine velja že prva odločba z dne 9. 2. 2006. Ta odločba je postala pravnomočna in zavezuje tako stranki kot sodišče. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se namreč uporabljajo določbe o splošnem upravnem postopku, če ni z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) drugače določeno (12. in 249. člen ZPIZ-1). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). To obenem pomeni, da je postal pravnomočen izrek odločbe tožene stranke z dne 9. 2. 2006 in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ta odločba ni odpravljena na zakonit način. Pravnih učinkov pravnomočne odločbe ni mogoče zanikati niti v primeru, če bi bila odločba morda nezakonita. Izven tega okvira torej tožnik nima pravne podlage za priznanje več ali drugačnih pravic, kot izhajajo iz pravnomočne (gre za materialno pravnomočnost) odločbe z dne 9. 2. 2006. 7. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo.