Jedro

Tržni inšpektor svoje odločitve ne more opreti samo na 70. člen zakona o sistemu državne uprave, če tudi v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe. Materialno pravne norme pa v izpodbijani odločbi niso navedene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za trgovino z dne 5.8.1992.

Obrazložitev

Republiški tržni inšpektor je na podlagi 70. in 78. člena zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine R Slovenije ter o republiških upravnih organih in 5. člena zakona o cenah odločil, da je tožeča stranka dolžna vrniti cene prevoza potnikov v mestnem in obmestnem potniškem prometu na raven, ki je bila oblikovana v skladu s predpisi in bila uporabljena na tržišču na dan 1.7.1992. Odločil je tudi, da mora tožeča stranka izvršiti odločbo ob njenem sprejemu. Vlada Republike Slovenije je v odloku o določitvi najvišjih cen prevozov potnikov v mestnem in obmestnem potniškem prometu (Uradni list RS, št. 37/92) določila najvišje cene prevozov, ki so veljale na dan 1.7.1992. Z odlokom o spremembi odloka o prenosu pristojnosti za določanje cen na izvršne svete skupščin občin in posebnih družbeno političnih skupnosti (Uradni list RS, št. 37/92) je izvzela iz pristojnosti skupščin občin določanje cen v mestnem prometu. Javno podjetje je zaračunavalo cene prevozov po odredbi izvršnega sveta (Uradni list RS, št. 36/92). Tržni inšpektor mestne uprave za inšpekcijske službe je ugotovil, da zaračunava cene prevozov potnikov znatno višje, kot je dovoljeno z odlokom vlade. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da ima Skupščina ustanoviteljske pravice do Ljubljanskega potniškega prometa, med drugim ima tudi pravico določati cene. Izvršni svet je z dopisom z dne 30.7.1992 obvestil tožečo stranko, da mora določiti cene prevozov po odredbi, objavljeni v Uradnem listu št. 36/92. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zavrnila z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni zaračunavala cen za prevoze potnikov po odlokih vlade Republike Slovenije, temveč po odredbi izvršnega sveta skupščine mesta, ki pa ni bil pooblaščen določati cen v potniškem prometu. Cene so bile zvišane v nasprotju z odlokom vlade Republike Slovenije o določitvi najvišjih cen prevozov potnikov v mestnem prometu. Odredba o določitvi najvišjih cen izvršnega sveta z dnem veljavnosti 1.8.1992, je bila razveljavljena z odlokom o spremembi odloka o prenosu pristojnosti za določanje cen na izvršne svete skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti vlade Republike Slovenije z dnem veljavnosti 28.7.1992. Višji predpis, kar je odlok vlade Republike Slovenije, je avtomatično razveljavil nižjega, to je odredbo izvršnega sveta. Odredba izvršnega sveta bi pričela veljati 1.8.1992, odlok vlade Republike Slovenije pa je začel veljati 28.7.1992, kar pomeni, da odredba sploh ni začela veljati. V tožbi je tožeča stranka predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Ta odločba je nezakonita, ker temelji na nezakonitem odloku, v zvezi s katerim teče upravni spor. Ustanovitelj ima po odloku o organiziranju javnega podjetja (Uradni list RS, št. 16/90) pravico oblikovati cene storitev. Tožeča stranka se je bila dolžna ravnati po sklepih in navodilih ustanovitelja. Tožeča stranka dobiva minimalne subvencije, zato si mora sama s politiko cen zagotavljati dodatna sredstva. Tožena stranka je poslala upravne spise. Tožba je utemeljena. Prvostopni upravni organ je svojo odločbo z dne 31.7.1992 oprl na 70. in 78. člen zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88 - ZSDUIS) ter na 5. člen zakona o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I). 78. člen zakona o sistemu državne uprave določa pristojnosti republiškega inšpektorata, ki lahko ukrepa v primeru iz občinske pristojnosti. V 70. členu navedenega zakona je določeno, kakšne so pristojnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva. V 1. odstavku 5. člena zakona o cenah je določeno, da izvršni svet skupščine Republike Slovenije lahko predpiše ukrep določitve cen za posamezne pomembnejše proizvode in storitve, če nastanejo hude motnje na trgu in pri gibanju cen ter proizvodov in storitev oziroma zaradi preprečitve monopolnega oblikovanja cen in drugih skupnih načinov oblikovanja cen. Drugi odstavek pravi, da ukrep določitve cen iz 1. odstavka lahko traja najdlje štiri mesece. Navedena zakona p o mnenju sodišča ne pooblaščata tržnega inšpektorja, da naloži stranki vrnitev cen na določeno višino oziroma na stanje določenega dne, če pri opravljanju nadzora ugotovi kršitev predpisov o cenah. O pristojnosti tržnega inšpektorja na področju cen govori izrecno le 7. člen zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74), ki mu v zvezi s tem nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka in da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. Tržni inšpektor je v tem primeru tudi dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storilcu odvzame to razliko kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Upravni organ svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave, če tudi v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe. Prvostopni upravni organ in tožena stranka v odločbah ne navajata ustreznega materialnega zakona, na katerega sta oprla odločitvi. Zato tožena stranka napačno razlaga določbo 70. člena navedenega zakona. Peti člen zakona o cenah upravnemu organu ne daje pooblastil za ukrep, ki je predmet tega upravnega spora. Ker je prvostopna odločba nezakonita in je takšna tudi odločba tožene stranke, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je dovoljeno uporabljati kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), izpodbijano odločbo odpraviti.