Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 1970/2020

ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.1970.2020 Civilni oddelek

pogodba o naročilu (mandatna pogodba) pravica do izvedbe dokaza pravno svetovanje plačilo za opravljeno storitev zastopanja določenost predmeta pogodbe zastopanje strank pred sodiščem splošni pogoji poslovanja nepošteni splošni pogoji pogodbeni pogoji varstvo potrošnikov nepoštenost pogodbenega določila pisna pogodba dokazno breme stranke prerekanje dejstev dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Višje sodišče v Ljubljani
25. maj 2021

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 10.516,91 EUR z obrestmi, ker tožnica ni dokazala, da je toženec naročil storitve pravnega svetovanja pri njej. Sodišče je ugotovilo, da tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more zahtevati plačila za storitve, ki so bile namenjene zastopanju toženca pred sodiščem. Pritožba tožnice je bila zavrnjena, ker ni uspela dokazati svojega zahtevka, sodišče pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
  • Pravica do izvedbe dokazov v pravdnem postopku ni absolutna.Sodišče se je opredelilo do vprašanja, ali je tožnica bila prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku, ker sodišče ni izrecno obravnavalo nekaterih dokazov.
  • Ali lahko tožnica zahteva plačilo za pravno svetovanje, če ni odvetniška družba?Sodišče je presojalo, ali lahko tožnica, ki ni odvetniška družba, uspe s tezo, da ji toženec dolguje plačilo za storitve pravnega svetovanja.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov, tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev.

Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 10.516,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2018 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 2.873,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obrazložitev sodbe povsem arbitrarna. V sodbi je veliko pravopisnih in drugih napak. Protispisen je že povzetek tožničinih navedb. Tudi dokazna ocena je nepravilna in nezakonita. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagane poizvedbe pri toženčevem delodajalcu in zaslišanje priče A. A. Tožnico je pri dokazovanju obravnavalo pristransko. Do predloženega obvestila o zavrženju kazenske ovadbe se sploh ni opredelilo. Sodba protislovno ugotavlja, da tožnica storitve pravnega svetovanja za toženca sploh ni opravila, hkrati pa, da je toženec storitve že preplačal. Tožnica poudarja, da toženca ni zastopala. Sodišče je spregledalo distinkcijo med tožnico in njenim zakonitim zastopnikom. Izpodbijane sodbe dejansko ni mogoče preizkusiti. Tožnica je sprejela toženčevo naročilo z dne 16. 10. 2017 in dokazala, da je toženec sprejel njene splošne pogoje poslovanja. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so protispisni. Sodišče je nekritično sledilo vsem toženčevim navedbam. Namesto vrednotenja dokazov je tožencu enostavno verjelo. Tožnica je sicer plačala sodne takse za toženca, storitve zastopanja pa z vtoževanim računom niso bile zaračunane. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi natančno specificirala vsebino pravnega svetovanja. Toženec teh njenih pojasnil pretežno sploh ni zanikal. Toženec je za zastopanje pooblastil B. B., medtem ko mu je tožnica nudila izključno storitve pravnega svetovanja. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Sodišče ni odločalo na podlagi dokazov, temveč po prostem preudarku in na podlagi samovoljne razlage o tem, kaj je bolj verjetno. Pravdnih strank ni obravnavalo enako. Pravil o dokaznem bremenu ni upoštevalo. Sodbo je utemeljilo na posrednih dokazih. Zakaj ni verjelo tožničinemu zakonitemu zastopniku, ni ustrezno obrazložilo. Toženec nikoli ni ugovarjal tožničini specifikaciji opravljenih storitev. Dvigi denarja na bankomatih in bankah ne dokazujejo, da je toženec denar izročil tožnici. Tega tudi nobena priča ni potrdila. Protispisen je zato zaključek sodišča, da je tožnica za svoje storitve že prejela plačilo. Iz sodbe ni razvidno, zakaj niso bile opravljene poizvedbe o lastništvu motornega kolesa. Sodišče se tudi ni opredelilo do SMS sporočil, ki jih je predložila tožnica, s čimer ji je onemogočilo dokazovanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno predstavilo dejanske in pravne vidike obravnavane zadeve, ki so vplivali na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pri pisanju sodbe se je sodišču resda primerilo nekaj manjših strojepisnih napak in pisnih pomot, na katere posebej opozarja pritožba, vendar te niso take, da bi lahko vplivale na razumljivost sodbe; poleg tega jih je mogoče kadarkoli odpraviti s popravnim sklepom (328. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sicer pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nobenega notranjega protislovja ali drugih pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile pritožbeni preizkus. Sodba torej ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je korektno povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov, kar pomeni, da ni zagrešilo niti očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba ne pojasni, kako naj bi domnevno napačen povzetek tožničinih navedb vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi pravica do izvedbe dokaza v pravdnem postopku ni absolutna. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagano zaslišanje priče A. A. in predlagane poizvedbe pri toženčevem delodajalcu. Čeprav se ni izrecno opredelilo do nekaterih dokazov (predloženih SMS sporočil, obvestila o zavrženju ovadbe in predlaganih poizvedb o lastnini motornega kolesa), tožnice s tem ni bistveno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, niti ji ni onemogočilo dokazovanja. Našteti dokazi so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebni za odločitev o podlagi in višini tožničine terjatve. Tožnica bi z njimi lahko dokazala le posamezne, med seboj nepovezane indice, ne pa odločilnih in drugih pravno pomembnih dejstev.

7. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej vestno in skrbno, ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopa. Razumno in prepričljivo je pojasnilo, zakaj je po izvedenem dokaznem postopku verjelo tožencu in ne tožnici. Njeni pritožbeni očitki o domnevno arbitrarnem in pristranskem sojenju ter neenaki obravnavi pravdnih strank nimajo podlage v obrazložitvi sodbe niti v zapisnikih o glavni obravnavi.

8. Tožnica prav tako neutemeljeno nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku namreč upravičeno podvomilo o zatrjevani tožničini terjatvi do toženca.

9. Tožnica je enoosebna gospodarska družba. Njen edini družbenik in hkrati zakoniti zastopnik je B. B., ki je toženca po pooblastilu zastopal v dveh pravdah (zaradi razveze zakonske zveze in zaradi delitve skupnega premoženja), medtem ko naj bi tožnica za toženca opravljala storitve pravnega svetovanja. Vloga B. B. v razmerju do toženca je bila torej dvojna: v svojem imenu je prevzel toženčevo zastopanje pred sodiščem, v tožničinem imenu pa mu je pravno svetoval. Nujni sestavni del zastopanja stranke pred sodiščem so tudi različni posveti, pravni nasveti in mnenja ter sestanki in konference s stranko. Te storitve so namreč namenjene pripravam za udeležbo pri posameznih procesnih dejanjih ter sestavi pisnih vlog v postopku. Ker tožnica ni bila toženčeva pooblaščenka, ni upravičena do plačila za tisto pravno svetovanje, ki je bilo namenjeno toženčevemu zastopanju pred sodiščem v navedenih dveh pravdah. Plačilo zanj bi lahko zahteval sam B. B., če bi bil odvetnik. Tožnica, ki ni odvetniška družba, ne more uspeti s tezo, da je toženec prav take storitve pravnega svetovanja naročil pri njej in ji zato dolguje plačilo zanje. To bi namreč pomenilo nedopusten obid jasne zakonske določbe, da lahko pred sodišči stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik (oziroma odvetniška družba).1

10. Po navedenem bi lahko tožnica zahtevala od toženca plačilo samo za tiste storitve pravnega svetovanja, ki niso bile namenjene njegovemu zastopanju pred sodiščem. Katere so bile te storitve, tožnici ni uspelo dokazati. Čeprav se toženec brani, da je B. B. naročil samo zastopanje, je s podpisom naročila z dne 16. 10. 2017 potrdil, da je pri tožnici naročil storitve „pravnega in poslovnega svetovanja“. To dejstvo bi lahko kazalo na obstoj zatrjevanega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, vendar bi morala njegovo vsebino dokazati tožnica, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz navedenega naročila ni razvidno, kaj je bilo predmet svetovanja;2 pisne pogodbe s tožencem, ki jo sicer zahtevajo njeni splošni pogoji poslovanja, pa tožnica nima. Res je, da pisna oblika ni pogoj za veljavnost mandatne pogodbe, vendar bi lahko olajšala tožničino dokazno stisko. Tudi iz tožničinega računa in specifikacije opravljenih storitev z dne 26. 4. 2018 namreč ni razvidno, kaj je bilo predmet pravnega svetovanja. Tožnica tega svojega dokaznega bremena ne more prevaliti na toženca, češ da njenemu računu v določenem roku ni ugovarjal. Toženec s tem ni ničesar priznal, kot si zmotno razlaga tožnica. Izpodbijana sodba namreč pravilno ugotavlja, da so tožničini splošni pogoji poslovanja v 8. členu, kjer je določeno, da stranka v osmih dneh po prejemu računa izgubi pravico do njegove zavrnitve, nepošteni do potrošnika in zato nični.3 Nadalje tožnica v nasprotju s svojimi splošnimi pogoji poslovanja ni predložila pisne evidence o izvedbi posamezne svetovalne storitve; zaslišanje priče C. C., ki naj bi to evidenco vodila, pa zaradi njene smrti ni bilo mogoče. 11. O čem je tožnica svetovala tožencu, je pojasnila šele v svoji drugi pripravljalni vlogi, vendar tudi iz teh njenih navedb4 izhaja, da je bila večina pravnih težav, pri katerih je tožnica pravno svetovala tožencu, povezanih z načrtovano razvezo zakonske zveze, dodelitvijo otrok, plačevanjem preživnine in delitvijo skupnega premoženja z nekdanjo ženo. Preostalih pravnih težav (v zvezi s poslovnimi udejstvovanji toženca v Bosni in Hercegovini, prikrivanjem njegovega zdravstvenega stanja in odnosom med tožencem ter njegovim tujim delodajalcem) tožnica ni konkretizirala, zato tožencu teh navedb ni bilo treba obrazloženo zanikati. Namen zanikanja teh dejstev jasno izhaja iz siceršnjih toženčevih navedb (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožnica v svojih splošnih pogojih poslovanja določila, kaj obsega pravno svetovanje stranki (ustne in pisne pravne nasvete, udeležbo na konferencah, telefonske konference ter pregledovanje pogodb, dogovorov, sporazumov in drugih aktov), njeno dokazno breme v tej pravdi ne bi smelo biti pretežko. Če bi tožnica tožencu res svetovala še v kakšnih drugih zadevah in ne le v tistih, kjer je toženca po pooblastilu zastopal tožničin direktor B. B., bi zagotovo o tem imela še kakšen drug dokaz in ne zgolj izpoved B. B. Sodišče prve stopnje je o njeni verodostojnosti utemeljeno podvomilo, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo dovolj tehtne in prepričljive razloge, ki jih drugačne pritožbene trditve ne morejo omajati.

12. Tožnica torej ni upravičena do plačila za zatrjevano svetovanje tožencu. Povračilo za potne stroške, ki jih je zaračunala tožencu, pa bi lahko terjala, če bi dokazala, da so nastali v zvezi s pravnim svetovanjem, ki naj bi ga B. B. opravil za toženca v tožničinem imenu in ne v svojem imenu kot toženčev pooblaščenec. Enako velja za notarske stroške. Vendar tožnici ni uspelo dokazati, da je njen direktor za toženca opravil še kakšno storitev razen pravnega svetovanja, ki je bilo namenjeno in potrebno za zastopanje toženca v dveh pravdah s toženčevo ženo. Glede tožničinega zahtevka za povračilo plačanih sodnih taks pa je bilo v postopku na prvi stopnji povsem zanesljivo ugotovljeno, da jih je toženec ne le plačal, ampak tudi močno preplačal, kar je bilo nazadnje povod za spor med pravdnima strankama.

13. Po navedenem je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ostale pritožbene trditve se nanašajo na dejstva, ki za presojo tožničine terjatve niso relevantna, zato nanje ni treba odgovarjati.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama, medtem ko mora tožencu povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (upoštevaje vrednost spora 500 točk – tar. št. 21/2 Odvetniške tarife), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Skupaj znašajo 373,32 EUR. Če bo tožnica s plačilom zamujala, bo od navedenega zneska tožencu dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

1 Drugi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu. 2 Gre za nujno (bistveno) sestavino pogodbenega razmerja (34. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Predmet obveznosti mora biti določen ali vsaj določljiv že ob sklenitvi pogodbe; v nasprotnem primeru je pogodba nična (35. člen OZ). 3 Drugi odstavek 121. člena OZ v zvezi s 23. členom Zakona o varstvu potrošnikov. 4 V XVIII. točki (list. št. 78).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia