Jedro

Ker iz dejanskih okoliščin v katerih je bila prošnja vložena izhaja, da je bila vložena z namenom, da se prosilec izogne prisilni odstranitvi iz države, je podana okoliščina, ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.2006. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik izrazil svojo namero zaprositi za azil šele dva dni po prijetju in namestitvi v Center za tujce. Že tožena stranka je pravilno pojasnila, da ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo (kot je bilo tudi v tem primeru) vendar v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času. Tudi po presoji sodišča je imel tožnik dovolj možnosti, da bi zaprosil za azil takoj, ko bi bilo to mogoče, ne pa da je namero, da zaprosi za azil, izrazil šele po tem, ko je bil na poti proti italijanski meji prijet s strani delavcev policije. Tožnik je imel možnost izraziti namero ob prijetju na Policijski postaji Nova Gorica ali takoj ob namestitvi v Centru za tujce. Ker je tožnik vložil prošnjo šele, ko je bilo jasno, da bo odstranjen iz države, je tožena stranka pravilno sklepala, da njegovo ravnanje kaže na zlorabo azilnega postopka. Sodišče prve stopnje ne more slediti tožnikovi izpovedbi, da je za azil pisno zaprosil že na policiji, vendar je tolmač prošnjo spravil v žep. Stalni sodni tolmač je oseba vredna zaupanja, zato ni mogoče verjeti, da bi ravnal na način, ki mu ga očita tožnik.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in da ne zavaja tožene stranke ter da je bilo dejansko nekaj težav pri prevodih, saj je iz Palestine, njemu pa so nudili napačnega prevajalca. Poleg tega ima tudi možnost kadarkoli zaprositi za azil in njegovo spreminjanje volje le kaže na to, da je bil v težki psihični situaciji po večdnevnem potovanju in da je bil očitno napačno razumljen. Prisiljen je bil pobegniti iz Palestine, ker so mu grozili pripadniki Hamasa in mu lokalna oblast ni nudila ustrezne zaščite. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati, in bi se prepričalo, da je imel dejansko take okoliščine, da je bil prisiljen pobegniti pred maltretiranjem in preganjanjem. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Napačno pa je sodišče tudi ocenilo ostale okoliščine in napačno uporabilo ZAzil glede interpretacije pogojev za azil, zato je izpodbijana sodba napačna. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naloži toženi stranki ponovno odločanje o njegovi prošnji za azil. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Če je namreč podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 5. alinei 36. člena določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi se odložila prisilna odstranitev.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v tem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil) in da je za svojo odločitev navedla pravilno pravno podlago (1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je iz ravnanja tožnika sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih namreč izhaja, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo dne 28.11.2006. Zaradi odstranitve iz Republike Slovenije je bil istega dne nastanjen v Center za tujce v Postojni. Dne 30.11.2006, po dveh dneh bivanja v navedenem centru za tujce, pa je uradni osebi izročil lastnoročno napisano prošnjo v arabskem jeziku (ob prisotnosti stalnega sodnega tolmača za arabski jezik), s katero je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji.

ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, kot je bilo tudi v tem primeru, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji. V obravnavanem primeru, ko je tožnik svojo prošnjo vložil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, možnost pa je imel zaprositi za azil že pri policiji takoj pri vstopu v Republiko Slovenijo (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka.

Neutemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da naj bi imel težave pri prevodih. Iz izpodbijane sodbe, ki temelji na podatkih upravnega spisa je razvidno, da je tožnik podal prošnjo za azil s pomočjo sodno zapriseženega tolmača za arabski jezik, za katerega je sam navedel, da je njegov materni jezik. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča v tožbi ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.