Jedro

Breme dokazovanja dejanskega stanja, ki nasprotuje domnevi nelojalnosti, vsebovani v 2. odstavku 35. člena ZDrž (1946) v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, nosi stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 6.5.2005, s katero je ta v ponovljenem postopku ugotovila, da se A.A. in B.B. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28.8.1945, nista štela za jugoslovanska državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), določbo 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/2003-UPB), ter na določbi 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nadaljnji). Iz navedenih določb izhaja, da je ugotovitev državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije ter, da pristojni organ izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca do denacionalizacije, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) ter, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do njene smrti oziroma v času, ko se ugotavlja njeno državljanstvo (39. člen ZDRS). Predpis v smislu 39. člena ZDRS je ZDrž, ki je začel veljati 28.8.1945. Po določbah ZDrž za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani (1. odstavek 35. člena ), pri čemer se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž ( Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je na dan 4.12.1948, živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti (2. odstavek 35. člena). Sodišče soglaša s toženo stranko, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerih A.A. in B.B. ni mogoče šteti za jugoslovanska državljana. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta imenovana osebi nemške narodnosti. Podlaga za to ugotovitev so listine v upravnih spisih, in sicer podatki iz arhivskega gradiva Muzeja NOB Maribor in Pokrajinskega arhiva Maribor, iz katerih izhaja, da sta bila imenovana člana Kulturbunda. Dokazna vrednost navedenih listin je bila pravilno presojena, saj gre za arhivsko gradivo, iz katerega je dovolj natančno razvidno, od kod izvira in v katerem uradnem arhivu je shranjeno. Pri pripadnikih Kulturbunda se nelojalnost domneva. Tožnici je bila dana možnost dokazati, da nelojalnost ni obstajala, vendar tožnica domneve nelojalnosti za svoja pravna prednika tudi po presoji sodišča ni uspelo izpodbiti s pavšalnimi navedbami oziroma navedbami o dokaznem bremenu tožene stranke. Breme dokazovanja nasprotnega nosi tisti, ki se z domnevo nelojalnosti ne strinja, torej tožnica, ki pa ni ponudila nobenih navedb in dokazov o ravnanju, ki bi izpričali lojalnost njenih pravnih prednikov, prav tako tudi ni dokazala obstoja drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Zato je pravilno stališče tožene stranke, ki je kot podlago za odločitev vzela domnevo nelojalnosti in se pri tem sklicevala na stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, izraženo tudi v odločbah U-288/96 z dne 10.7.1997 ter Up 299/01 z dne 10.1.2002. Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ter odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93, so neutemeljene tožbene navedbe, da je jugoslovansko državljanstvo izkazano z dejstvom, da sta bila tožničina starša vpisana v volilni imenik okraja ... in da sta se udeležila volitev nove skupščine 29.11.1945. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da sta imenovana dne 4.12.1948 živela v tujini. Zato je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Bistvena kršitev določb postopka je podana s tem, da sodišče ni odgovorilo na tožbeni ugovor, da arhivsko gradivo ni zanesljiva podlaga za ugotovitev nemške narodnosti njenih staršev. Vztraja pri tožbeni navedbi, da sta bila vpisana v volilni imenik okraja ... kot jugoslovanska državljana ter se enako kot v tožbi sklicuje na "Zakon o biračkim spiskovima", ki v 4. členu določa, da nimajo pravice voliti in s tem biti uvrščeni na volilne sezname člani Kulturbunda, kar dokazuje njuno državljanstvo. Nekorektno in zavajajoče je sklicevanje sodišča prve stopnje na novelo 2. odstavka 35. člena ZDrž, in na ugotovitev, da sta živela v tujini, saj sta bila prisilno izgnana. Novela se lahko nanaša le na tiste jugoslovanske državljane, ki so prostovoljno zapustili FLRJ in so se v tem času nahajali v tujini. Nekorektno je zahtevati dokazovanje s pričami, saj je od takrat minilo že 60 let, pri čemer pa ni nobenih pisnih dokazov o nelojalnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na revizijo nista odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati in se uporabljati ZUS-1, zato je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena leta 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev v ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, objavljene v Uradnem listu RS, št. 23/97, vsebuje določba 2. odstavka ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Domneva je bila po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Upravnemu organu torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja, kot zmotno meni tožnica, temveč je breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosila tožnica.

Ker je novela veljala od 4.12.1948, so torej brez jugoslovanskega državljanstva ostali Nemci, ki so se dne 4.12.1948 nahajali v tujini. Njihova nelojalnost se domneva. Učinek takšne ureditve je torej retroaktiven, toda Ustavno sodišče RS, kljub temu ni odločilo, da bi bila neskladna z Ustavo RS (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93). Da sta se tožničina starša dne 4.12.1948 nahajala v tujini je bilo v postopku ugotovljeno in tej ugotovitvi tožnica niti ne nasprotuje. Glede na navedeno materialno pravno podlago pa razlog, zaradi katerega sta se nahajala v tujini, ni pomemben.

Revidentka izpodbija ugotovitev, da sta bila A.A. in B.B. člana organizacije Kulturbund. Uveljavlja torej zmotno ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni dovoljeni revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je presodilo tožbeni ugovor v zvezi z arhivskim gradivom in navedlo razloge, zaradi katerih je arhivsko gradivo šteti kot dokaz o članstvu tožničinih pravnih prednikov v Kulturbundu.

Ker sta A.A. in B.B. na dan 4.12.1948 živela v tujini, bila po nacionalni pripadnosti Nemca in nista izpodbila domneve nelojalnosti, je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.