Jedro

Spremenjena tožba ima naravo nove tožbe, ki jo je treba obravnavati kot takšno v vseh njenih sestavinah. To pomeni, da bi moral tožnik takrat, ko je spreminjal tožbeni zahtevek, navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala, da naj sodišče ugotovi, da oporočni dedič A. R. nima pravice do dedovanja po oporoki J. Č. z dne 26.8.1985, ki je umrl dne 3.7.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopni sklep potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja, ker je bil sklep sodišča prve stopnje izdan pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik najprej vložil tožbo, s katero je zahteval, da naj sodišče ugotovi, da je neveljavna oporoka J. Č. z dne 26.8.1985 in dodatek k tej oporoki z dne 28.2.1992. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z dejstvom, da oporočitelj ob napravi oporoke ni mogel izraziti prave volje zaradi vpliva alkohola in labilnosti. V uvodu tožbe je tožbo kljub ugotovitvenem zahtevku sicer poimenoval "zaradi razveljavitve oporoke" in pod to oznako navedel tudi vrednost spornega predmeta v znesku 100.000,00 SIT. Vrednost je v času vložitve tožbe, to je 20.10.1994, zadoščala za dovoljenost revizije. Po 3. odstavku 382. člena ZPP je tedaj vrednost spornega predmeta morala presegati 80.000,00 SIT (Ur.l. RS, št. 55/92).

Tožnik je nato na glavni obravnavi dne 14.3.1997 predložil vlogo z datumom 13.3.1997, v kateri je spremenil tožbeni zahtevek. Od sodišča je odslej zahteval, da naj ugotovi, da oporočni dedič A. R. nima pravice do dedovanja po oporoki J. Č. z dne 26.8.1985. Spremenjeni tožbeni zahtevek je utemeljil z drugačno dejansko podlago. Zatrjeval je, da je oporoka pogojna in bi veljala le v primeru, če bi Lado Rustja skrbel za oporočitelja do njegove smrti ter mu nudil vso potrebno nego in pomoč v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Ker tega ni storil, po navedeni oporoki (ki ji sicer ne očita neveljavnosti), nima pravice do dedovanja. V uvodu te vloge je sicer še vedno navedeno, da gre za "razveljavitev oporoke", vrednost spornega predmeta pa ni več navedena. Tudi tožena stranka v nadaljevanju postopka ni reagirala na to pomanjkljivost in ni zahtevala ugotovitve vrednosti spornega predmeta po spremenjenem tožbenem zahtevku.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska, ali pa, če tožnik vrednosti sploh ne navede (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP). Tožnik je sicer v prvotni tožbi, s katero je zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke, navedel vrednost spornega predmeta v zadostnem znesku. Ko pa je tožbeni zahtevek spremenil, vrednosti spornega predmeta ni navedel. Dodaten zaplet v tej pravdni zadevi je nastal s tem, ko sodišče sprva ni dovolilo spremembe tožbe in je še naprej obravnavalo zahtevek po prvotni tožbi. Vendar pa je sodišče druge stopnje takšno odločitev razveljavilo in je nato prišlo vendarle do obravnave tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi in sicer na naroku dne 10.6.1998. Najpozneje tedaj bi tožnik moral označiti vrednost spornega predmeta, in sicer preden se je spustil v obravnavo glavne stvari. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti zmoten zapis sodišča v zapisniku o tem naroku, kjer je v rubriki "zaradi" še vedno navedeno "razveljavitev oporoke pcto 100.000,00 SIT".

Res je sicer, da se tako v uvodu prvostopnega, kakor v uvodu drugostopnega sklepa še vedno nahaja zapis "zaradi razveljavitve oporoke, pcto 100.000,00 SIT", čeprav se vsebina obeh sklepov nanaša na spremenjeni tožbeni zahtevek in je sodišče tožbo zavrglo s tem (spremenjenim) tožbenim zahtevkom. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le pod pogoji in z omejitvami, ki so v zakonu posebej določene (382. in naslednji členi ZPP). Ustava Republike Slovenije v 25. členu jamči strankam le pritožbo oz. dvostopenjsko sojenje. Zato morata obe stranki postopka, če si želita zagotoviti tudi to izredno pravno sredstvo, poskrbeti za to, da pogoje, ki jih zakon zahteva, izpolnita. Če tožeča stranka ne označi ustrezne vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati tožena stranka (primerjaj 40. člen ZPP).

Kot je že bilo navedeno, ima spremenjeni tožbeni zahtevek drugačno dejansko (dokazno) in trditveno podlago ter drugačen tožbeni predlog. Takšna tožba ima naravo nove tožbe, ki jo je treba obravnavati kot takšno v vseh njenih sestavinah. To pomeni, da bi moral tožnik takrat, ko je spreminjal tožbeni zahtevek, navesti tudi vrednost spornega predmeta. Vrednost bi bila lahko tudi enaka, vendar pa iz vlog strank v spisu kaj takega ni razvidno (glej tudi pritožbo, ki je prispela na sodišče 15.7.1998, in revizijo, ki je prispela na sodišče 26.2.1999). Tudi v teh vlogah ni navedbe o vrednosti spornega predmeta.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zavrglo.