Jedro

Sodišče mora pri izračunu obveznosti zavarovalnice za povrnitev premoženjske škode izhajati iz predpisov o povrnitvi škode. Pri izračunu škode, ki je nastala na premoženju zavarovane osebe, mora upoštevati določilo 185. člena in drugega odstavka 925. člena ZOR, po katerih je (1) odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala in (2) upoštevati, da odškodnina ne more biti večja od nastale škode, ki jo je zavarovanec pretrpel z nastankom zavarovalnega primera.

V obravnavanem primeru mora omogočiti vzpostavitev v plazu uničene hiše v prvotno stanje in ker je ugotovljeno dejstvo, da projektna dokumentacija ni bila poškodovana in omogoča postavitev nadomestne gradnje, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za projektno dokumentacijo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala iz naslova premoženjskega zavarovanja plačilo 357.770 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu, in tečejo od 26.1.1996 do plačila. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbi izpodbija v celoti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer: prvi odstavek in 1. točko drugega odstavka 18. člena Splošnih pogojev za požarno zavarovanje P-93 (v nadaljevanju: Splošni pogoji); 1. točko drugega odstavka 19. člena Splošnih pogojev; 1. točko prvega odstavka in tretji odstavek 21. člena Splošnih pogojev; ter 185. in 925. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Podrejeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

V zvezi z uporabo materialnega prava navaja, da je tožnica vtoževala plačilo škode, ki ji je nastala zaradi tega, ker je plaz uničil njeno stanovanjsko hišo. Podlaga za njen zahtevek je bilo sklenjeno požarno zavarovanje z dodanim zavarovanjem plazu. Po cenitvi izvedenca, ki ga je izbrala tožena stranka, je tožnica zahtevala plačilo razlike med vrednostjo hiše in stroški rušenja ter ostankov gradbenega materiala. Ker ji je tožena stranka izplačala samo 7.858.625 tolarjev, je zahtevala še razliko 357.770 tolarjev. Tekom postopka se je izkazalo, da je tožena zavarovalnica pri izplačilu odškodnine odštela stroške za nabavo nove projektne dokumentacije, češ da je tožnica ne rabi, saj lahko uporabi staro. Izvedenec tožene stranke je v skladu s 1. točko drugega odstavka ocenil vrednost uničene zgradbe in vrednost ostankov uničene hiše (to je gradbenega materiala, ki ga bo tožnica še lahko porabila), sodišče pa je med vrednost ostankov upoštevalo še projektno dokumentacijo, ki naj ne bi bila uničena v zemeljskem plazu. Toda projektna dokumentacija uničene zgradbe po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije ne more predstavljati ostanka zgradbe po uničenju, saj ni bila upoštevana v vrednosti uničene zgradbe. Zato je materialno zmotno stališče obeh sodišč, da bi bila tožnica s plačilom zneska 357.770 tolarjev obogatena, kar naj bi bilo v nasprotju s 185. in 925. členom ZOR. Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da je treba tolmačiti ostanek uničenih stvari iz tretjega odstavka 21. člena v povezavi z 18. členom Splošnih pogojev, ki določajo, kaj je predmet zavarovanja. Le ostanki teh stvari se lahko odštejejo od zavarovalne vrednosti, nikakor pa ni mogoče odšteti vrednosti, ki niso predmet zavarovanja. Zato bi morali sodišči tožnici priznati vtoževani znesek.

Podrejeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi pojasnili, zakaj spada med "pridobljeno vrednost rušenja" tudi projektna dokumentacija in zakaj naj bi imela tožnica dejansko škodo le v znesku, ki ga je izplačala tožena stranka. Poleg tega ni razumljivo, zakaj meni sodišče druge stopnje, da tožeča stranka ni dokazala niti uničenja, niti neuporabnosti projektne dokumentacije. V tem delu vidi nasprotje med razlogi sodb in navedbami ter zahtevkom tožeče stranke, ki ni zahtevala povrnitve škode za uničeno ali novo projektno dokumentacijo. Enako nerazumljiva se ji zdi razlaga, da je tožnica upravičena le do povrnitve tiste škode, ki jo je dejansko utrpela, oziroma do vzpostavitve prejšnjega stanja, zaradi česar ni bistveno, ali je projektno dokumentacijo mogoče presojati kot rešeni del ali ne. Na koncu Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), je bila v zvezi z drugim odstavkom 391. člena tega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče opravilo materialnopravni preizkus izpodbijanih sodb po pravilih ZOR, čeprav je 1.1.2002 začel veljati Obligacijski zakonik (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01). Razlog je v tem, da 1060. člen OZ predpisuje, da se določbe novega zakona ne uporabljajo za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. ZPP pa je sodišče upoštevalo glede na prehodne določbe tudi s kasnejšo novelo, ki je povzročila izdelavo uradnega prečiščenega besedila (Ur. list RS, št. 12/03).

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je imela tožnica sklenjeno požarno zavarovanje z dodano škodo v primeru zemeljskega plazu za zavarovalno vsoto 24.000.000 tolarjev; da je utrpela škodo, ker je bila uničena stanovanjska hiša; da je izvedenec D. S., inž., dne 21.1.1996 ocenil škodo uničene zgradbe; in da je zavarovalnica izplačala 7.858.625 tolarjev odškodnine.

Sporno je, ali je tožena zavarovalnica izplačala vso škodo, ki bi jo morala, ali ne. Do nesporazuma je prišlo zaradi tega, ker je izvedenec izdelal cenitev na podlagi predpisov za izračun vrednosti stanovanj, stanovanjskih hiš in indeksov, ki se uporabljajo v gradbeništvu, tako da je izhajal iz abstraktne vrednosti novogradnje. Cenil je vrednost gradbenega objekta (brez vrednosti stavbnega zemljišča in njegove komunalne opremljenosti) in je na podlagi 3. člena Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Ur.l. SRS, št. 8/87, v nadaljevanju: Pravilnik) pri ugotavljanju gradbene vrednosti objekta upošteval elemente, ki zajemajo stroške gradbenih, gradbeno-obrtniških instalacijskih in montažnih del, stroške priključkov na komunalne objekte ter naprave, stroške neposredne zunanje ureditve, ki omogoča uporabo objekta in investitorske stroške. Med zadnjimi je zajeta projektna dokumentacija, zato je zmotno stališče tožeče stranke in Državnega tožilstva Republike Slovenije, da projektna dokumentacija ni bila upoštevana v vrednosti uničene zgradbe. Izvedenec je v skladu s Pravilnikom izračunal vrednost novogradnje tako, da je porušeni objekt konkretiziral s tem, da ga je v 3. točki cenilnega zapisnika uvrstil v določeno skupino in kategorijo, upošteval dodatne vplive in na podlagi povprečne cene izračunal abstraktno vrednost novogradnje za tako hišo in teraso, kot je bila tožničina. Nato je vrednost hiše in terase individualiziral tako, da je odštel amortizacijo in izračunal skupno vrednost objekta 9.198.165 tolarjev. Ker pa je bila hiša s teraso porušena in je bila izvedenčeva naloga, da izračuna škodo, je upošteval vrednost ostankov uničene hiše (torej gradbenega materiala v znesku 1.480.970 tolarjev in stroškov za projektno dokumentacijo v minimalnem odstotku 0,5, kar znese 357.770 tolarjev) in jo odštel od vrednosti hiše. V tožničino korist pa je upošteval tudi stroške, ki so potrebni za to, da se pridobijo ostanki uničene hiše, torej stroške za rušenje objekta v znesku 499.200 tolarjev. Izračun 9.198.165 - (1.480.970 + 357.770) + 499.200 torej pokaže škodo v znesku 7.858.625 tolarjev. Izvedenec je odštel vrednost projektne dokumentacije, ker med pravdnima strankama ni spora, da ta ni bila uničena in ker pojasnjuje, da jo je pri nadomestni gradnji mogoče uporabiti.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta pri izračunu škode izhajali iz predpisov o povrnitvi škode. Na podlagi 185. člena in drugega odstavka 925. člena ZOR sta ugotavljali škodo, ki je nastala v premoženju zavarovanke, in upoštevali: (1) da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala, torej omogočiti vzpostavitev uničene hiše v prvotno stanje in (2) da odškodnina ne more biti večja od nastale škode, ki jo je zavarovanec pretrpel z nastankom zavarovalnega primera. Pri tem sta upoštevali tudi Splošne pogoje, ki v 18. členu opredeljujejo predmet zavarovanja in v drugem odstavku v 1. točki določajo, da so pri zavarovanju zgradb zavarovani vsi deli zgradbe, tudi temelji in kletni zidovi, vse vgrajene instalacije in vsa vgrajena oprema (dvigala, centralna kurjava s cisterno za gorivo, boljerji, klimatske naprave, hidroforji in drugo). V Splošnih pogojih torej projektna dokumentacija ni navedena kot predmet zavarovanja, zato je ni mogoče upoštevati v zavarovalni vrednosti, ki po drugem odstavku 19. člena obsega pri zgradbah vrednost nove zgradbe, zmanjšane zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti (amortizacije), zlasti pa je ni mogoče upoštevati zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da projektna dokumentacija ni bila uničena in je uporabna pri nadomestni gradnji, ter sta v sodbah zapisali, da je zaradi te okoliščine ni mogoče obravnavati kot škodo. Zato sta pravilno upoštevali izvedenčevo cenitev tako, da sta od vrednosti novogradnje za stanovanjsko hišo 10.399.215 tolarjev in terase 166.615 tolarjev, kar znese skupaj 10.565.755, odšteli vrednost projektne dokumentacije 357.770 tolarjev in tako izračunali zavarovalno vrednost po prvi točki drugega odstavka v 19. člena Splošnih pogojev v znesku 10.207.985 tolarjev, ki sta jo zmanjšali za amortizacijo zgradbe 1.367.591 tolarjev (seštevek amortizacije zgradbe v znesku 1.300.975 tolarjev in terase 66.616 tolarjev). Tako sta izračunali vrednost 8.840.395 tolarjev. Od te vrednosti sta po tretjem odstavku 21. člena Splošnih pogojev odšteli še vrednost ostankov uničenih stvari (vrednost materiala 1.480.970 tolarjev zmanjšana za stroške rušenja 499.200 tolarjev) v znesku 981.770 tolarjev, da sta izračunali škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi nastanka zavarovalnega primera v znesku 7.858.625 tolarjev, in ki jo je zavarovalnica pravilno izplačala tožeči stranki.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri izračunu škode zaradi tega, ker je plaz uničil stanovanjsko hišo, izhajali iz 185. in 925. člena ZOR in upoštevali, da je izvedenec v abstraktni izračun cene nove hiše vključil tudi ceno projektne dokumentacije, ki pa ni bila uničena. Zato sta znesek 357.615 tolarjev odšteli že v začetku, ko sta ugotavljali škodo, in ne na koncu, kot ostanek uničene hiše, kar je storil izvedenec, ki je računal vrednost zgradbe na podlagi Pravilnika in šele nato sledil nalogi, da mora ugotoviti škodo.

Sodišči prve in druge stopnje v sodbah nista natančno pojasnjevali vrstnega reda svojega izračuna, temveč sta se omejili na razlago o tem, da spornega zneska 357.615 tolarjev za projektno dokumentacijo ni mogoče upoštevati, ker ni škoda. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev izvedenca pojasnilo, da projektna dokumentacija, kot projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za ponovno gradnjo hiše, ni bila uničena in se pri graditvi nadomestnega objekta lahko ponovno uporabi. To je še posebej jasno zapisalo sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da projektne dokumentacije ni mogoče upoštevati kot rešeni del zgradbe, temveč je odločilno, da je tožnica po določilih ZOR upravičena le do povrnitve tiste škode, ki jo je dejansko utrpela, oziroma do vzpostavitve prejšnjega stanja. Sodišči sta pri odločitvi o tožbenem zahtevku izhajali iz dejanske ugotovitve, da projektna dokumentacija ni bila uničena in da je še uporabna pri nadomestni gradnji. Ker sta torej pravilno razložili problem in po presoji revizijskega sodišča tudi v zadostni meri, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni.

Glede na vse navedeno, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 391. členom ZPP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.