Jedro

Za odločitev ni bistveno, kar nadalje poudarja tožnik v pritožbi, da je ves čas izpolnjeval pogoj PCT, saj je bil do 24. 10. 2021 prebolevnik, 22. 10. 2021 pa se je cepil. Toženka mu odpovedi ni podala, ker pogoja PCT ne bi izpolnjeval. Prav tako z vidika presoje same kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno, kako je ravnal tožnik po očitani kršitvi, in tako tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejansko cepljenje. Težo kršitve se ocenjuje glede na čas, ko je bila storjena; takrat tožnik ni bil cepljen in je bil tako podatek, ki ga je posredoval B. B., lažen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi povzelo njegovo izpoved, da je imel lažno (ponarejeno) potrdilo o cepljenju in da je v stiski, ker se takrat prav zaradi tega lažnega potrdila ni mogel ponovno cepiti, nadrejenemu delavcu B. B. posredoval podatek, da je cepljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 12. 2021 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 23. 2. 2022, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 21. 3. 2022 in še traja, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je toženka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razlogov, določenih v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje pa je štelo, da razlog, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni podan. Edina kršitev, ki jo je ugotovilo, je, da je tožnik podal obvestilo, da je bil cepljen proti koronavirusni bolezni. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožja sankcija. Glede na ugotovljeno kršitev je prestroga. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, pri čemer je le povzelo določbe zakonov, kodeksa in pogodbe o zaposlitvi, ne da bi konkretno opredelilo, kršitev česa je podana. Preveliko težo je dalo obvestilu tožnika, ni pa upoštevalo, da je potrdilo o cepljenju pridobil tožnikov sin, ne pa tožnik, da tožnik v zvezi s sinom ni bil dolžan podati kazenske ovadbe, da toženka ni vodila evidence o izpolnjevanju pogoja prebolevnost – cepljenje – testiranje (PCT), da je tožnik ta pogoj ves čas izpolnjeval, da je bil pri toženki zaposlen 34 let in razen na začetku delovnega razmerja ni bilo ugotovljene nobene kršitve, da je delo ves čas opravljal vestno in da na njegovi strani ni bilo nobenih takšnih okoliščin, ki bi bistveno vplivale na izpolnjevanje obveznosti, da bi jih bil dolžan sporočiti toženki. Tožnik ni kršil predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu; obvestilo, ki ga je podal, ni z ničemer vplivalo na delovni proces pri toženki. Obvestilo je tožnik podal v stiski. Zaradi tega ni nastala nobena škoda. Tožnik je obvestilo obžaloval. Podal ga je izključno nadrejenemu delavcu. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Upoštevaje vse okoliščine bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Ravnanje v nasprotju z moralnimi vrednotami tožnik obžaluje. Povezano je bilo z vpletenostjo njegovega sina in je življenjsko razumljivo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi prič. A. A. je izpovedal, da so razmišljali o podaji pisnega opozorila in da je tožnik vedno ravnal korektno, B. B., da je tožniku zaupal in da so tudi drugi delavci storili kršitve. Enako izhaja iz izpovedi C. C. D. D. o izgubi zaupanja sploh ni izpovedal, tožnikova sodelavca E. E. in F. F., ki tudi opravljata vodstvene naloge, pa sta potrdila, da nimata nobenih zadržkov glede nadaljnjega dela s tožnikom. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je tožnik naklepno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Nadrejenega delavca je obvestil, da se je cepil proti koronavirusni bolezni, kar ni bilo res. Obvestilo je bilo glede bistvene okoliščine za izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ga je podal po pridobitvi lažnega potrdila; ko pa je izvedel, da je toženka začela notranjevarnostni postopek, se je cepil. Že sama hramba ponarejene listine (lažnega potrdila) po sodni praksi predstavlja izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja ponarejanja listin (sodba VS RS I Ips 259/2008). Toženka tožniku odpovedi ni podala, ker ne bi izpolnjeval pogoja PCT, in zato poudarjanje, da je zanj najprej veljala prebolevnost in nato cepljenje, ni bistveno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, zadošča, da je podan eden od zakonsko določenih razlogov, konkretno razlog, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kršitev je hujša, pri čemer je treba upoštevati, da se za delo v Policiji kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili pri odkrivanju in preprečevanju kaznivih dejanj zahteva, da javni uslužbenci tudi v zasebnem življenju upoštevajo predpise (sodba VS RS VIII Ips 66/2014). Morajo imeti visoko stopnjo morale. Ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru so narekovale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o čemer je izpovedal D. D. Kot generalni direktor Policije je bil pristojen za oceno, da kršitev zahteva takojšnje prenehanje delovnega razmerja (sodba VDSS Pdp 240/2015). Pri izvajanju nalog policije je zaupanje ključnega pomena. O zaupanju ne moreta izpovedati tožnikova sodelavca; so pa tožnikovi nadrejeni v pretežni meri skladno izpovedali o njegovi izgubi (C. C., D. D.). Tožnik neutemeljeno poudarja, da je delo odlično opravljal, saj mu toženka odpovedi ni podala zaradi slabega dela. Pri njem nadrejeni delavci niso zaznali nobene stiske, tožnik pa dejstva, da je jemal pomirjevala, ni dokazal. O njegovem ravnanju so bile številne medijske objave. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljena bistvena dejstva sprejelo utemeljeno odločitev.

6. Toženka je tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu vodja oddelka v Policijski upravi G., sektor H., oddelek I., podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v kateri mu je očitala: - da je neugotovljenega dne neugotovljenemu posredniku izročil denarno nagrado najmanj 100,00 EUR, s čimer je zdravstvenega delavca zdravstvenega doma J. napeljal, da je lažno vpisal podatke o cepljenju; tako mu je bilo omogočeno, da si pridobi potrdilo o cepljenju za izpolnjevanje pogoja PCT; - da je po 17. 10. 2021 neposredno nadrejenega B. B., vodjo sektorja H., ustno obvestil, da se je 13. 10. 2021 cepil s cepivom Pfizer, in mu tako posredoval lažni podatek.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedi tožnika, potrjene z izpovedjo prič K. K., njegovega sina, in L. L., njegove žene, ugotovilo, da lažnega potrdila o cepljenju ni pridobil sam; da ga je kot protiuslugo pridobil njegov sin. Tako je štelo, da očitek, naveden v prvi alineji prejšnje točke obrazložitve, ni podan. Drugemu očitku, da je B. B. ustno obvestil, da se je 13. 10. 2021 cepil, kar ni bilo res, tožnik ni ugovarjal; v pritožbi ponavlja svoje dosedanje navedbe, s katerimi težo očitka oziroma podane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja minimizira, kar ni utemeljeno.

8. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da je sporno lažno potrdilo o cepljenju pridobil njegov sin, saj je ravno zaradi tega štelo, da mu ena od očitanih kršitev ni dokazana; v zvezi s kršitvijo, ki je podana, pa navedeno ni bistveno. Ta kršitev ni povezana s tožnikovim sinom in nikakor ni življenjsko razumljiva, kot povsem neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Tako ni bistveno, da tožnik zoper svojega sina ni bil dolžan podati kazenske ovadbe oziroma da opustitev kazenske ovadbe, ker gre za sorodnika v ravni vrsti, ni kazniva (tretji odstavek 281. člena Kazenskega zakonika – KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Za odločitev ni bistveno, kar nadalje poudarja tožnik v pritožbi, da je ves čas izpolnjeval pogoj PCT, saj je bil do 24. 10. 2021 prebolevnik, 22. 10. 2021 pa se je cepil. Toženka mu odpovedi ni podala, ker pogoja PCT ne bi izpolnjeval. Prav tako z vidika presoje same kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno, kako je ravnal tožnik po očitani kršitvi, in tako tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejansko cepljenje. Težo kršitve se ocenjuje glede na čas, ko je bila storjena; takrat tožnik ni bil cepljen in je bil tako podatek, ki ga je posredoval B. B., lažen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi povzelo njegovo izpoved, da je imel lažno (ponarejeno) potrdilo o cepljenju in da je v stiski, ker se takrat prav zaradi tega lažnega potrdila ni mogel ponovno cepiti, nadrejenemu delavcu B. B. posredoval podatek, da je cepljen.

9. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/2021 in nadalj.), veljaven v času, ko je tožnik posredoval lažni podatek, je v 7. členu določal preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zadržalo izvrševanje 10.a člena tega odloka (odločba US RS U-I-210/21 z dne 30. 9. 2021) in nato razsodilo, da je v neskladju z ustavo (odločba US RS U-I-210/21 z dne 29. 11. 2021); navedeno se ne nanaša na preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT, ampak na izpolnjevanje pogoja prebolevnosti in cepljenja za zaposlene v organih državne uprave. Z odločbo US RS U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 sta bila razveljavljena Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) ter 2. člen, prvi in drugi odstavek 3. člena, 4. člen ter prvi in drugi odstavek 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/2022 in nadalj.) v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov, in sicer iz razloga, ker za zbiranje osebnih podatkov ni bilo zakonske podlage, kar pa za primer zbiranja s strani delodajalca ne velja.

10. Tožnik je moral toženko obveščati o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi je bila v času storitve očitane kršitve okoliščina glede izpolnjevanja pogoja PCT. V zvezi z okoliščinami posredovanja lažnega podatka, da je cepljen, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene predloženega uradnega zaznamka z dne 12. 11. 2021 in izpovedi prič B. B. in A. A., samostojnega policijskega inšpektorja v Službi direktorja Policijske uprave G., ki je bil preiskovalec v notranjevarnostnem postopku, ugotovilo, da je tožnik takrat povedal še, da bo prinesel potrdilo o cepljenju na vpogled, na kar mu je B. B. odgovoril, da to ni potrebno, saj mu verjame oziroma zaupa.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo stališču toženke, obrazloženem v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je šlo za kršitve številnih določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) in Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013), pa tudi Pravil policije, Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter Kodeksa policijske etike, vključno z bistvenimi določbami, v zvezi s katerimi pritožbeno sodišče izpostavlja obveznost, določeno v 36. členu ZDR-1, skladno s katero mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Da mora delodajalca (pisno) obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih obveznosti iz te pogodbe, je določala tožnikova pogodba o zaposlitvi v drugem odstavku 13. člena.

12. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik kršil predpise s področja varnosti in zdravja pri delu niti da bi zaradi njegovega ravnanja toženki nastala (materialna) škoda, vendar navedeno ne vpliva na presojo teže kršitve, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo pomen zakonitega in etičnega ravnanja policistov. Prav tako utemeljeno je štelo, da je hujšo kršitev tožnik storil naklepno (namerno), kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil v stiski, saj ta že glede na njegove navedbe (stiska zaradi ravnanja njegovega sina) in izpoved (da se zaradi lažnega potrdila ni mogel ponovno cepiti) ni takšna, da bi izključevala protipravnost ali krivdo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podan eden od razlogov, določenih v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (v tožnikovem primeru razlog iz 2. alineje), in če, kot določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

14. V pritožbi tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da okoliščin na njegovi strani (da je bil pri toženki zaposlen preko 30 let – sodišče prve stopnje 33 let; tožnik 34 let – in razen na začetku delovnega razmerja ni bilo ugotovljene nobene kršitve, da je ravnanje priznal) ni upoštevalo, saj jih je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, in je tudi pravilno presodilo, da te ne prevladajo nad okoliščinami in interesi za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, pri čemer je izhajalo iz narave in teže kršitve ter ugotovljene utemeljene izgube zaupanja. Pritožbeno sodišče temu sledi.

15. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se je D. D., takratni generalni direktor Policije, ki je podal odpoved, ko je bil zaslišan kot priča, skliceval na okoliščine in interese, kot izhajajo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je glede zaupanja predlagal zaslišanje E. E. in F. F., svojih sodelavcev. Slednji je, kot je razvidno iz njegove izpovedi, samostojni policijski inšpektor in vodi posebno policijsko enoto. Njuna izpoved pri ugotavljanju interesov in okoliščin za takojšnje prenehanje delovnega razmerja ni bistvena, saj se ne štejeta za delodajalca (to je predstojnik – generalni direktor Policije). Iz istega razloga tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja pričo A. A., ki niti ni izrecno izpovedal, da bi bilo predlagano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak da se je tehtalo med delovnopravnimi ukrepi, in C. C., direktorja Policijske uprave G., ki je bil zaslišan glede morebitne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in je na vprašanja, ki se nanašajo na nezakonita ravnanja drugih policistov, jasno izpovedal, da se vsako kršitev obravnava zase. V zvezi s tem tožnik v pritožbi le nekonkretizirano omenja kršitve drugih delavcev. Priča B. B. je o zaupanju izpovedal v povezavi s tem, zakaj je tožnika predlagal za vodjo sektorja, pri čemer tožnik njegovo izpoved v pritožbi jemlje iz konteksta.

16. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev, da tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.