Jedro

Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, temveč po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, in sicer pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP). Zato je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 12. 2011 in sklep št. ... z dne 24. 10. 2011 in da ji toženec na novo odmeri starostno pokojnino od 19. 10. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 993.964,31 SIT oziroma 4.147,74 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, ter ji izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 19. 10. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine vse do plačila. Obenem je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevala novo odmero starostne pokojnine zato, ker toženec pri njeni odmeri ni upošteval vseh dohodkov, ki jih je prejela in za katera so bili plačani prispevki. Delodajalec tožnice je, na zahtevo toženca z dne 4. 4. 1994, izločil zneske izplačane iz naslova obveznic iz obrazca M-4 in ga popravil. Toženec je namreč zmotno menil, da zneski, izplačani iz naslova obveznic, ne spadajo v pokojninsko osnovo, zato ta znesek ni bil upoštevan pri odmeri pokojnine tožnice. Po odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/1998 z dne 10. 7. 2002, je bilo ugotovljeno, da je toženec napačno interpretiral 46. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Toženec je šele dne 27. 5. 2008 na delodajalca tožnice naslovil dopis, v katerem je pojasnil, da bo napako popravil, kar je bilo na to, po opravljeni reviziji podatkov v letu 2008 in 2009 tudi popravljeno, in sicer tako, da so se v obrazec M-4/M-8 vnesli podatki o plačah, izplačanih iz naslova obveznic. Pri tem se sklicuje na ugotovitve revizije, kot izhajajo iz zapisnika z dne 4. 2. 2009. Stališče, da je bilo ob vštevanju prispevkov v pokojninsko osnovo že odločeno, je zato napačna. Opozarja na 38., 43. in 39. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ). Toženec je v več podobnih primerih zahtevkom uživalcev pokojnin, da se jim ob upoštevanju delnic na novo odmeri pokojnina, ugodil in pokojnino na novo odmeril. V tožničinem primeru gre za izogibanje toženca, da o zadevi odloči. To pomeni nespoštovanje načela enakosti in enakih pravic zavarovancev ter protipravni poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Toženec je ob upokojitvi tožnice v letu 2001 pokojnino odmeril na podlagi podatkov iz matične evidence, iz katere so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere in tako niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja. Po izdaji odločbe je nastalo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in organ o njem še ni odločil. Tožnica o dejstvih izločitve podatkov iz matične evidence in spremenjenem materialnopravnem stališču glede 46. člena ZPIZ ni bila seznanjena. Utemeljeno je pričakovala, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine. Iz odločbe z dne 20. 6. 2001 ni razvidno, da toženec tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznal, saj to ni bilo navedeno ne v izreku in ne v razlogih odločbe. Takšno postopanje toženca je tako zavajajoče in nepošteno, zaradi česar tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice, ne more imeti škodljivih posledic za prizadetega. Na kršitev človekovih pravic mora vsako sodišča paziti v vseh postopkih. Pravica do pokojnine je po 50. členu Ustave RS človekova pravica, ki je kot taka varovana tudi po EKČP, zato ne drži, da zahtevek nima podlage v zakonu. Pravico je mogoče izključiti le, če zakon to izrecno določa. Zahtevek tudi ni zastaral, ker človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje meni, da gre za pravno praznino, katero bi moral zakoniti sodnik na temelju pravnih pravil in načel v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih (ZS), ki z vidika pravne teorije pojasnjuje, kako se te praznine zapolnjuje. Izpostavlja določbe 185. člena ZPIZ in 180. ter 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Uporaba načela ignorantia iuris nocet za tožnico ne pride v poštev. Navaja, da je toženec zlorabljal pravico v postopku in upokojencem zavestno izdajal nezakonite odločbe. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 je prišlo do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Sklicuje se na 2., 14., 33., 50. in 155. člen Ustave RS ter določila EKČP. Sprašuje se, ali je bilo v predmetni zadevi spoštovano načelo pravne varnosti. Opozarja na odločitev ustavnega sodišča v zadevi opr. št. U-I-150/94. V tej zadevi po njenem ni pravično uporabljen inštitut pravnomočnosti. Tožnica se namreč ni mogla prepričati o višini prispevkov, oziroma nikoli ni mogla preveriti točnosti podatkov o plačanih prispevkih, razen če bi hranila vse plačilne liste, kar pa ni njena dolžnost. Opozarja še na 5. odstavek 43. člena ZMEPIZ in se sprašuje, v čem je smisel obveščanja upokojencev o preveč plačanih prispevkih, kot je bilo to upoštevano v pokojninski osnovi. ZMEPIZ bi zato moral vsebovati določbo, da če toženec ugotovi, da gre za napako, po uradni dolžnosti izda dopolnilno ali novo odločbo. Ker pa takšne določbe ni, takšno razlago zahteva načelo pravne varnosti. Meni, da bi toženec moral po uradni dolžnosti na podlagi sodbe Ustavnega sodišča RS opraviti ponovno odmero pokojnine. Toženec je izdal odločbo, iz katere je izhajalo, da je tožnici vse priznal, saj sporni prejemki niso nikjer omenjeni. Zato ni vedela, da to ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo in ni imela podlage za vlaganje pravnih sredstev. Če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja, bi jo lahko vezala sporna odločba, kot to pojasni revizijsko sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Zato v teh primerih ni mogoče upoštevati stališča, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora, v katerem tožnica na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 16. 12. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 24. 10. 2011, je presoja pravilnosti in zakonitosti postopanja toženca, ki je tožničino vlogo za novo odmero pokojnine zavrgel po 4. točki 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se je o isti upravni zadevi že vodil upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. S sklepom z dne 24. 10. 2011 je namreč toženec odločil, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže, ker je o zadevi že bilo pravnomočno odločeno s tem, ko je bila tožnici z odločbo z dne 20. 6. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 2001 dalje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnici z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 20. 6. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 141.727,40 SIT na mesec od 1. 3. 2001 dalje. Pokojninska osnova je bila izračuna na podlagi najugodnejšega 11-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja v obdobju 1981 do 1991 tako, da leto 1992 sploh ni bilo zajeto in tudi toženec v osnovo za odmero pokojnine ne vštel zneskov, ki jih je tožnica v letu 1992 namenila za notranji odkup podjetja, torej za nakup obveznic podjetja, kjer je bila zaposlena. Nadalje je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica dne 19. 10. 2011 pri tožencu vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, ker je naknadno (ugotovitev notranje revizije toženca z dne 4. 2. 2009) izvedela, da pri določitvi pokojninske osnove niso bile upoštevane vse izplačane plače v letu 1992, od katerih so bili tudi plačani prispevki.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, pri čemer je pravilno upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v več podobnih, pa tudi identičnih zadevah že odločilo, da toženec zahteve za novo odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno, pravilno zavrača na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Gre za ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje pri tem izrecno izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča RS v konkretnih zadevah. Takšne so tudi najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 59/2012 z dne 14. 1. 2013, VIII Ips 55/2012 z dne 4. 12. 2012 in VIII Ips 69/2012 z dne 4. 12. 2012. V teh odločbah je zavzeto stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. V kolikor toženec pokojninsko osnovo izračuna napačno, zavarovanec napačna oziroma neugotovljena dejstva lahko uveljavlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Z odločbo o priznanju pravice do pokojnine namreč ni odločeno o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero pokojnine, temveč o pravici do pokojnine in njeni višini. Plače oziroma drugi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo le dejansko podlago za odločitev o pravici. V 1. odstavku 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 let zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V konkretnem primeru je tožnica pravico do pokojnine uveljavila z odločbo z dne 20. 6. 2001, s katero je bilo odločeno tudi o višini njene pokojnine. Ta je bila odmerjena od pokojninske osnove, izračunane po 39. členu v zvezi s 406. členom ZPIZ-1, pri čemer pa zneski za leto 1992, ki jih je tožnica uveljavljala naknadno, niso bili všteti v pokojninsko osnovo. Toženec je namreč stal na (zmotnem) stališču, da zneskov iz naslova obveznic ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo. Če je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju z citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je starostno pokojnino odmeril napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je namenjen sistem pravnih sredstev. Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se uporabljajo določbe ZUP, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno (249. člen ZPIZ-1). Skladno s 1. odstavkom 224. člena ZUP je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ker zoper odločbo o odmeri pokojnine z dne 20. 6. 2001 ni bila vložena pritožba, je ta postala dokončna in pravnomočna. Namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov o pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Pravnomočna odločba sicer ni absolutno nesprejemljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. V spornem primeru tožnice izrednih pravnih sredstev ni vložila, temveč je dne 19. 10. 2011 vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo, da so toženca pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala določila ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Iz ustavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da gre tako po določbi 180. člena ZPIZ-1, kot po določbi 181. člena ZPIZ-1 za primera naknadno pridobljene pokojninske dobe, torej za novo dejstvo, zato citirani določbi ne urejata podobnega primera, kot je obravnavani, in določbe 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) o zakonski praznini ni mogoče uporabiti, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi. Dejstvo, da toženec pri odmeri pokojnine ni upošteval zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, temveč po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, in sicer pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (2. odstavek 261. člena ZUP).

Po določbi 158. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), s katerim se ureja inštitut pravnomočnosti, je pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Kot je navedeno, tožnica teh postopkov ni sprožila, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic ter pravic, zagotovljenih z mednarodnimi pogodbami.

Vse navedeno pomeni, da je toženec s sklepom z dne 24. 10. 2011 tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine zakonito zavrgel, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.