Jedro

Dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (kot takšni) del delovne obveznosti, ne krati pravice do počitka oziroma krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka.

Ker krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka, tožnik pa ni niti zatrjeval ne dokazal, da bi bili sestanki na dneve, ki so opredeljeni kot njegov prosti dnevi, drugačni, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremenita tako: - da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 2.936,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014 dalje in - da je tožnik v roku 15 dni dolžan toženi stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 790,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 390,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na revizijo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača 2.936,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (139,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 23. do 28. 12. 2014) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne 1.005,40 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sklicuje se na ugotovitev, da tožniku na dneve, ko naj bi bil prost, operativnih nalog ni odrejala. Graja zaključek, da tožniku dnevi tedenskega počitka niso bili zagotovljeni, ker se je kot pripadnik SV moral tudi na dneve, ko naj bi bil prost, držati pravil hišnega reda, je moral stalno biti dosegljiv na telefon, se je moral udeleževati delovnih sestankov, na katerih so dobili navodila za naslednji dan in je moral biti stalno v pripravljenosti v smislu dosegljivosti. Poudarja, da to ne more šteti kot efektivno delo oziroma ne pomeni opravljanja dela za delodajalca, zaradi česar ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Opozarja na podobne zadeve, ki so v obravnavi pred Vrhovnim sodiščem RS in na vprašanja iz dopuščenih revizij. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2018 in na stališča v zvezi s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini. Navaja, da pripravljenost ne predstavlja posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela, enako velja za upoštevanje pravil hišnega reda. Meni, da je v zvezi z vprašanjem, ali je pri opravljanju vojaške službe v tujini že nošenje uniforme delovna obveznost, treba prekiniti sodni postopek in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik moral biti stalno dosegljiv na telefon, tega namreč ni zatrjeval niti o tem izpovedoval, zato je podana kršitev iz prvega odstavka 339. v povezavi s 7. členom ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi če bi tožnik moral biti dosegljiv na zasebni telefon, to po njenem mnenju ne pomeni opravljanja dela. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede opredelitve srečevanja in informiranja pripadnikov glede navodil za naslednji dan kot delovnega sestanka in s tem opravljanja dela za delodajalca. Po njenem mnenju obstaja razlika med uradnim, formalnim sestankom, ki je vnaprej sklican, ima dnevni red in se na njem sprejema sklepe, ter neformalnimi srečanji (na hodniku in v bivalnih prostorih pripadnikov). Pove, da tožnik ni zatrjeval niti tega ni ugotovilo sodišče, da bi se na proste dneve moral po ukazu nadrejenega udeležiti uradnega, formalnega in vnaprej predvidenega sestanka z dnevnim redom. Sklicuje se na izpoved A.A., da sestanki na prosti dan niso bili obvezni ter da se je na tak dan tožnik sestanka udeležil po lastni volji. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, glede stališča sodišča prve stopnje, da je bilo glede tožnikovih sovojakov, ki so delali v enakih okoliščinah na isti misiji, pravnomočno ugotovljeno, da niso imeli zagotovljenih prostih dni. Trdi, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti, iz njih pa so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka za tožnika, kar je potrdil tudi A.A.. Trdi, da se je s predložitvijo evidenc, ki so njen uradni dokument, dokazno breme glede (ne)zagotavljanja prostega dne na misiji ponovno prevalilo na tožnika, ki bi moral dokazati, kaj konkretno in v kakšnih časovnih okvirih je delal za delodajalca vsak dan, ki ga je tožena stranka zavedla kot prostega. Meni, da takšnega trditvenega in dokaznega bremena tožnik ni zmogel, pri čemer se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava do predloženih evidenc sploh ni opredelilo, dejansko stanje pa je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da pripadniki na misiji opravljajo različne delovne naloge, stvar dokaznega postopka in dokazne ocene v vsakem individualnem delovnem sporu pa je, ali je tožnik na dneve, ki so v evidenci zavedeni kot prosti, res opravljal delo. Navaja, da tožnik upoštevaje prevalitev dokaznega bremena ni zatrjeval, kaj konkretno, v kakšnih časovnih okvirih in po čigavem ukazu je delal na prosti dan, tožena stranka pa je uspela dokazati, da je na misiji KFOR ... dneve tedenskega počitka vnaprej predvidevala in jih tudi dejansko zagotavljala. Priglaša stroške pritožbe.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 140,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper sklep se tožena stranka pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi. Navaja, da je v predmetni zadevi uspeh tožnika, s tem pa tudi obveznost tožene stranke, da mu povrne strošek sodne takse, odvisen od odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sodbo.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju odgovarja in predlaga njuno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. O pritožbah tožene stranke v predmetni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo s sodbo in sklepom Pdp 671/2019 z dne 23. 1. 2020, s katero je pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 65/2020 z dne 22. 4. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu glede priprave opreme za naslednji dan in glede sestankov, glede presoje dokazne ocene v delu, da tožena stranka trditev o pripravi opreme za naslednji dan ni prerekala, ali je materialnopravno pravilno stališče, da priprava opreme za naslednji dan in udeležba na sestanku pomeni opravljanje dela za delodajalca in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka ter ali je materialnopravno pravilno stališče, da za odločitev ni bistveno, ali so bili sestanki formalni ali ne. S sklepom VIII Ips 38/2020 z dne 2. 2. 2021 je reviziji tožene stranke ugodilo, sodbo in sklep pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bila sprejeta materialnopravno zmotna odločitev.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

10. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka na misiji na Kosovu.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevalo, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu (KFOR ...) v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj neprekinjenih 24 ur, zato je tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.936,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na vodenje mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti, iz katere naj bi bili jasno razvidni dejanski dnevi tedenskega počitka za tožnika, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani A.A.. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na trditve tožnika utemeljeno preverjalo, ali je bil tožnik kot pripadnik SV takrat dejansko res prost obveznosti, ki predstavljajo kršitev pravice do tedenskega počitka. Tudi če je pripadnik mesečne evidence podpisal to glede na okoliščine njihovega podpisovanja in naravo dela v vojski ni zadosten dokaz, da mu je bil 24-urni tedenski počitek zagotovljen.

13. Pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da določene dolžnosti oziroma opravila ne pomenijo opravljanja dela na vojaški misiji v tujini (upoštevanje pravil hišnega reda in druga opravila, povezana s posebnim pravnim in dejanskim položajem pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini). Prav tako pravilno opozarja, da tožnik ni zatrjeval, da je moral biti stalno dosegljiv na telefon, niti ni o tem izpovedoval. 14. Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prave stopnje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, ker se je moral tudi na dneve, v evidenci označene kot proste, udeleževati delovnih sestankov, na katerih so dobili navodila za naslednji dan. Vrhovno sodišče je že v več zadevah izrecno poudarilo, da dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (kot takšni) del delovne obveznosti, ne krati pravice do počitka (sklep VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020), oziroma da krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020). Skladno z napotki iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi je tako za končno presojo, ali so dnevni sestanki dejansko kršili tožnikovo pravico do počitka, pomembna narava in vsebina navedenih sestankov ter njihovo trajanje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče najprej presojalo, ali je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh zatrjeval, da se je moral vsakodnevno (torej tudi na dneve, ko naj bi bil prost zaradi izrabe prostega dneva tedenskega počitka) udeleževati takih sestankov, ki so glede na njihovo naravo, vsebino in trajanje takšna delovna obveznost, ki krši tožnikovo pravico do dnevnega počitka.

15. V zvezi z obveznimi sestanki je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da se je moral udeleževati četnih in vodnih sestankov ter sestankov po postroju, pri čemer je bil vsak večer sestanek, na katerem je bilo govora o poteku dneva, na katerega je bil sestanek, ter se je pripadnikom povedal potek naslednjega dne oziroma naloge naslednjega dne (pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2018 in z dne 15. 2. 2019). Na prvem naroku za glavno obravnavo je zatrjeval zgolj, da so bili sestanki vsak dan in da so bili obvezni (zapisnik na list. št. 28). Tožena stranka je v zvezi z vprašanjem obvezne udeležbe na večernih sestankih zatrjevala, da sestanki niso bili načrtovani na proste dni, ampak zgolj med tednom (odgovor na tožbo), večerni sestanki pa so tudi sicer služili kratkemu informiranju (prva pripravljalna vloga z dne 15. 2. 2019) oziroma so bili zgolj informativne narave, sklicani na željo pripadnikov, da so seznanjeni s trenutno situacijo (trditve, podane na prvem naroku za glavno obravnavo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev o tem, da bi se moral vsakodnevno (tako tudi na dneve, ko naj bi bil na tedenskem počitku) udeleževati formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (kot takšni) del delovne obveznosti, niti da bi šlo za sestanke, na katerih bi se od njega pričakovala aktivna udeležba, zaradi česar bi ti sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog kot dela tožnikove delovne obveznosti (prim. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019). Tožnik torej ni podal trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da so večerni sestanki imeli tako naravo, vsebino in trajanje, da bi jih bilo mogoče šteti za del njegove delovne obveznosti, katere opravljanje krši tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Ob citirani sodni praksi zgolj dejstvo, da je bilo v nekaterih podobnih primerih pred nižjimi sodišči odločeno drugače in je bila odškodnina za neizkoriščeni tedenski počitek pripadnikom SV priznana, ne more privesti do drugačne odločitve v sporu.

16. Tudi iz dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da večerni sestanki niso bili posebej organizirani oziroma formalni ter da tožnik na njih ni imel aktivne vloge (kakršno je v zadevi VIII Ips 54/2019 imel poveljnik oddelka, ki je na takih sestankih moral podrejenim podajati informacije za nadaljnje delo in je bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog). Tožnik je v zvezi z večernimi sestanki izpovedal, da so potekali vsak dan (na hodniku), da je bila udeležba obvezna ter da je bilo na njih povedano, kakšne naloge bodo opravljali naslednji dan in kaj rabijo za naslednji dan. Priča B.B. je izpovedal, da so imeli sestanke glede nalog za naslednji dan vsak dan večinoma zvečer ter da so trajali približno pol ure, ob nedeljah pa so bili sestanki glede nalog v ponedeljek. Iz pisne izjave C.C. izhaja, da je moral biti tožnik obvezno prisoten na večernem sestanku, če je bila naslednji dan patrulja. Splošni pisni izjavi D.D. in E.E. (ki se nista nanašali izrecno na tožnika, saj sta bili podani v zadevi drugega pripadnika SV) o večernih sestankih na misiji ne govorita, iz njiju pa po vsebini izhaja, da ob nedeljah takih sestankov ni bilo (ker je bil čas za počitek praviloma od 12h v soboto do ponedeljka zjutraj). Tožniku neposredno nadrejeni A.A. je izpovedal, da sestanki na prosti dan niso bili obvezni ter da pripadniki, ki so bili prosti, naslednji dan niso šli na patruljo. Sicer pa je izpovedal, da je šlo za krajše sestanke.

17. Tožena stranka v pritožbi glede na navedeno utemeljeno uveljavlja, da tožniku z večernimi sestanki (tudi če so bili obvezni oziroma je bil prepričan, da so zanj obvezni tudi v primeru, da je šlo za njegov prosti dan tedenskega počitka) ni bila kršena pravica do tedenskega počitka. Ker krajših sestankov brez posebnih formalnosti in obveznosti ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020), tožnik pa ni niti zatrjeval ne dokazal, da bi bili sestanki na dneve, ki so opredeljeni kot njegov prosti dnevi, drugačni, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen. Onemogočanja izrabe prostega dne tožnik ni utemeljil niti z obveznostjo priprave opreme za naslednji dan, kar je zgolj na splošno zatrjeval, tožena stranka pa je to prerekala na prvem naroku za glavno obravnavo. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da se je moral pripraviti, če je imel naslednji dan patruljo, vendar ni niti trdil niti dokazal, da je imel patruljo po vsakem prostem dnevu, nasprotno pa je njegov nadrejeni A.A. izrecno izpovedal, da pripadnik SV, ki je bil prejšnji dan prost, naslednji dan ni bil razporejen v patruljo. Glede na navedeno tožnik ni dokazal, da bi na dneve, ki so bili kot prosti zabeleženi v evidencah, opravljal za toženo stranko take naloge, ki so kršile njegovo pravico do dneva tedenskega počitka. Toženi stranki tako ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z omogočanjem tedenskega počitka tožniku, ko je bil na misiji KFOR ..., zaradi česar mu ne pripada odškodnina iz tega naslova.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.936,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014 dalje (peta alineja 358. člena ZPP).

19. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi onemogočanja tedenskega počitka na misiji KFOR ..., je posledično zmotna tudi odločitev o stroških v sodbi in v izpodbijanem sklepu. Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sam. Toženi stranki je treba na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT) priznati naslednje potrebne stroške: za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2019 v višini 225 točk, za zastopanje na prvem naroku 300 točk, za urnino 50 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na naroku 3. 7. 2019 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na naroku 15. 5. 2019 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk in za materialne stroške v višini 22,95 točk, skupaj 1.317,95 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR v višini 790,77 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožnik je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 790,77 EUR EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Toženi stranki je zaradi uspeha v postopku tožnik dolžan povrniti tudi stroške revizijskega postopka, in sicer: nagrado za revizijo 450 točk in nagrado za predlog za dopustitev revizije 187,5 točke, skupaj 637,5 točke, čemur je treba prišteti še 12,75 točk za materialne stroške, skupaj torej 650,25 točk oziroma 390,15 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

21. Ker je tožena stranka s pritožbama uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi, toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožb, in sicer: nagrado za pritožbo 375 točk in materialne stroške 7,5, skupaj 382,50 točk oziroma 229,50 EUR. V primeru zamude tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti.