Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki nista ugovarjali nesklepčnosti tožbe. V primeru, ko gre za zatrjevano kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke in iz te kršitve nastale škode, pomenijo ugovori toženih strank iz odgovorov na tožbo, vsebinsko oporekanje.

Abstraktni dejanski stan iz citiranih določb ZPP ni bil konkretiziran, saj niso nastale dejanske okoliščine na ravni življenjske zmožnosti. Zato sodišče ne more uporabiti zagrožene sankcije.

V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje, ki je menilo, da tožba ni sklepčna, opraviti materialno vodstvo pravde iz 285. člena ZPP pisno. Le tako bi se lahko na prvem naroku izognilo pojasnitvi, zakaj meni, da je tožba nesklepčna, in obvezi, da da stranki možnost, da to pomanjkljivost odpravi. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da meni, da gre za takšno pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki od toženih strank zahteva solidarno plačilo 200.000,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Zadeva je bila zaradi istih pravnih vprašanj že pred pritožbenim sodiščem. Tožeča stranka je bila presenečena na glavni obravnavi, da je njena tožba nesklepčna, saj sodišče ni izvajalo materialnega procesnega vodstva pred prvim narokom. Sodišče je zaključilo glavno obravnavo in tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo. Sodišče ni naredilo tistega, kar je pritožbeno sodišče naložilo v sklepu z dne 29. 7. 2015. Po mnenju sodišča pritožbeno sodišče ni dovolj pozorno bralo obrazložitve in zato ni pravilno razumelo bistva pionirske prvostopne sodbe. Ker sodišče meni, da ima na svoji strani zakon ter tudi mnenje spoštovanega profesorja, se je odločilo poteptati ustaljeno sodno prakso glede prekluzij, materialnega procesnega vodstva in kljubovati sklepu pritožbenega sodišča. Ponovno ni upoštevalo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26. 1. 2015 in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi sploh odprlo glavno obravnavo. Tožeča stranka meni, da je odločitev prvega sodišča nepravilna in nezakonita. Poudarja, da sta že pred novelo ZPP-D pravna teorija in sodna praksa priporočali, da se materialno procesno vodstvo prestavi že v fazo priprav in k pisnim pozivom. Z novelo 286.a člena je sodišče lahko v obliki prekluzije prišlo do koncentracije glavne obravnave. 286.a člen ni določil obveznega ravnanja sodišča, temveč opcijo s pisnimi pozivi za dopolnitev ali dodatno obrazložitev navedb, dokazov, listin in podobno, kadar sodišče oceni, da je to primerno. Pozivi, ki so le prepis zakonskih določb, ne zadoščajo. Za nastop prekluzije morajo biti ti pozivi konkretni in usmerjeni in navaja 5 odločb sodne prakse. Če se premakne grožnja sankcije s prekluzijo na predhodno fazo, mora biti poziv sodišča vezan na rok. To se tudi uporabi restriktivno, kar je vrhovno sodišče že razsodilo v zadevah II Ips 289/2010, III Ips 110/2009. Členov 286 in 286.a ZPP ni mogoče brati ločeno, kot v tem primeru sodišče prve stopnje, temveč povezano. 286.a člen je lex spacialis v primerjavi s splošnim 286. členom. Zato sodišče prve stopnje nima prav, ko meni, da se peti odstavek 286.a člena ZPP razlaga široko tako, da je prekluzija že na podlagi same določbe in brez aktivnosti sodišča v obliki pozivov. Tudi ta odstavek je potrebno razlagati restriktivno in v povezavi s 286. členom ZPP (I Cpg 523/2012). Če je bilo sodišče do prvega naroka neaktivno in ni opravilo materialnega vodstva pravde, prekluzije dejstev in dokazov pred prvim narokom ni mogoče opraviti. Če so izpolnjeni pogoji iz 286.a člena, lahko pride do prekluzije. Sicer velja 286. člen. Sodišče lahko poravnalni narok razpiše ločeno, saj namerava poziv iz 286.a člena opraviti ustno na prvem naroku. Druga možnost je, da s pisnimi pozivi prekluzijo prestavi v fazo pred prvim narokom. Tretja možnost pa je, da se ne posluži 286.a člena. To zahteva aktivno vlogo sodišča ter usmerjanja in pozive v smislu materialnega procesnega vodstva. Institut materialnega procesnega vodstva in prekluzija sta pri navajanju dejstev in dokazov logično povezana. Pri tem citira komentar Zakona o pravdnem postopku, 4. knjiga, A. Galič, stran 222. Le s pozivom po 286.a členu lahko to prestavi v zgodnejšo fazo, kar zahteva aktivno vlogo sodišča v fazi priprave na glavno obravnavo. Aktivne vloge sodišča v času pisnega postopka v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče ni izvajalo materialnega procesnega vodstva pravde. Sodišče meni, da ga je te dolžnosti razbremenila tožena stranka. Sicer pa je tožba sklepčna ali nesklepčna sama po sebi, neodvisno od odgovorov na tožbo. Sodišče mora razkriti v okviru svoje razjasnjevalne dolžnosti, da meni, da je tožba nesklepčna in podati možnost odprave nesklepčnosti. Vse do prvega naroka za glavno obravnavo sodišče strank ni seznanilo s svojim stališčem o nesklepčnosti tožbe. Na naroku ni pojasnilo, v čem vidi nesklepčnost, katera dejstva so odločilna in katere trditve menda manjkajo in ni pozvalo tožeče stranke k odpravi nesklepčnosti. Tožeča stranka je vlogo predložila do prvega naroka, vendar jo je sodišče označilo za prepozno in s tem za nedovoljeno. Tako ni preverilo, ali morda z vlogo tožeča stranka odpravlja domnevno nesklepčnost. Zato je opustitev določb v materialnem procesnem vodstvu vplivala na pravilnosti in zakonitost sodbe. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi pravila o prekluziji dejstev in dokazov. Sodišče je z domnevnim opozorilom k vabilu na prvi narok le prepisalo zakonske določbe petega odstavka 286. in četrtega odstavka 286.a člena ZPP. Če je sankcijo prekluzije premaknilo s prvega naroka na fazo pred glavno obravnavo, mora to biti konkretizirano, sicer 286. člen ostane. To je že velikokrat izrekla sodna praksa. Z dopisom, kot je bil poslan, pa sodišče prekluzije pri navajanju dejstev in dokazov s prvega naroka ni uspelo premakniti. Zato tudi ni razloga, da bi tožeča stranka dokazovala, zakaj pripravljalne vloge z dne 26. 1. 2015 brez svoje krivde predhodno ni mogla predložiti. Ob črkobralski interpretaciji 286.a člena ZPP, ki ni skladna s smislom pravil o prekluzijah, se utemeljeno poraja vprašanje, zakaj 286. člen ZPP z novelo ZPP-D ni bil črtan. Sodišče je od strank pričakovalo strogo upoštevanje zakonskih določb glede prekluzije v pomenu restruktivne razlage, zase pa je postavilo ohlapnejša pravila in se odločilo, da dolžnost materialnega procesnega vodstva ne bo izvajalo. Zaključek sodišča o nesklepčnosti tožbe ni pravilen. Tožba je sklepčna, v njej so navedena vsa dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke. Zato je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi lahko na prvem naroku izvajalo materialno procesno vodstvo, če ga ni že prej, seznanilo tožečo stranko, v čem vidi nesklepčnost tožbe. Sodišče tožeče stranke pred prvim narokom ni seznanilo s tem, v čem vidi nesklepčnost tožbe, tudi na sojenju tega ni razkrilo in je ni pozvalo k odpravi domnevne nesklepčnosti, marveč je pripravljalno vlogo štelo za prepozno in razkrilo svoje stališče v sodbi. Pritožnik vztraja, da tožba ni bila nesklepčna. Kvečjemu bi bila tožba zaradi potrebe po vključitvi davčnega strokovnjaka v zvezi z elementom višine škode posledično vzročne zveze morda premalo substancirana. Sicer so bila znana vsa ustrezna dejstva (protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda). Konkertizacija višine škode pa je bila opravljena s pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2015. Tožba, ki je premalo substancirana, pa ni nesklepčna, temveč formalno nepopolna. Sodišče ni opravilo preizkusa popolnosti tožbe, temveč je štelo tožba za nesklepčno. Gre za bistveno kršitev pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in na zmotno uporabo materialnega prava. Gre za kršitev načela kontradiktornosti v okviru ustavne pravice do enakega varstva. Zato je sodbo potrebno razveljaviti in vrniti v novo odločanje, tokrat pred drugim sodnikom.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev. Toženi stranki sta v odgovorih grajali tožbo kot nesklepčno. Tožeča stranka ni opredelila vzročne zveze med ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo, ravno tako ne višine vtoževane škode. Davčni dolg tožeče stranke je obstajal in trditve tožeče stranke, da bi uspela s pritožbo do najmanj 200.000,00 EUR, so nerealne in neizkazane. Pritožba ni bila vložena zato, ker tožeča stranka z ustrezno poslovno dokumentacijo ni razpolagala, kar je bilo ugotovljeno v davčnem postopku. Tudi sedaj tožeča stranka rabi dve leti, da predloži dokumentacijo. Te dokumentacije svetovalci ne morejo kreirati. Na vročeno pritožbo drugotožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru gre za pravni problem pravilne uporabe 285., 286. in posledično 286.a člena ZPP. Gre za pravna pravila kot temeljne normativne sestavine prava. Pravna pravila povedo, kako naj se pravni subjekt vede in ravna v razmerjih. Vedenje in ravnanje je pravna posledica, ki naj bo uresničena tedaj, ko se pravni subjekti znajdejo v določenih življenjskih okoliščinah.(1) Primarna pravna posledica je dovolitev, da zapoved ali prepoved vedenja in ravnanja, ki naj sledi ustreznim dejanskim okoliščinam, v katerih se pravni subjekt že nahaja ali pa do njih utegne priti. Glede na to bi bilo neutemeljeno, če bi pravno posledico izenačevali le s sankcijo, ki naj nastopi v primeru, ko je pravi subjekt storil to ali ono pravo kršitev. Prvotni namen pravnega pravila je, da pravdni subjekt ustvarjajo dovolitve, zapovedi in prepovedi, ki naj omogočijo kolikor toliko skladno medsebojno delovanje v pravno pomembnih družbenih razmerjih. Sankcija je tako šele drugotna (sekundarna pravna posledica), ki naj doseže, da bo pravno pravilo vsaj drugotno učinkovalo. Od narave pravne kršitve in od narave sankcije je odvisno, kakšna naj bo vsebina drugotne pravne posledice. Iz narave pravnega pravila je razvidno, da je odločitev (dovolitev, zapoved, prepoved) o tem, kaj naj se zgodi, vrednostna in sad presoje, kako naj ravnamo v takšnih in drugačnih življenjskih okoliščinah, da bi uresničili določena zavestno odbrane cilje in vrednote. Tehnično pravilo teh možnosti nima, ker je njegov domet usmerjen na to, kakšna posledica neizogibno nastane, če delujejo ti in ti vzroki. Primarna hipoteza kot sestavina pravnega pravila predvideva dejanski stan (dejanske okoliščine ali dejstva), v katerem so pravni subjekti nosilci pravic in dolžnosti. Temeljno upravičenje in obveznost sta primarna pravna posledica (primarna dispozicija), ki jo primarna hipoteza pogojuje. V strokovno tehničnem jeziku pravimo, da gre za primarni abstraktni ali zakonski dejanski stan, ki naj omogoči nastanek primarnopravne posledice, če bodo njegove sestavine tudi v resnici podane.(2) Primarna dispozicija je osrednja sestavina pravnega pravila. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Sekundarna hipoteza je tisti del pravnega pravila, ki opisuje pravno kršitev in njene sestavine. Pravna kršitev pogojuje sekundarni način vedenja in ravnanja in prisilne posledice, ki naj pravni kršitvi sledijo. V vrednostnem smislu je pravna kršitev protipravno vedenje in ravnanje, je negacija pravilnosti oziroma je ne-pravo, ki krši primarno zapoved, prepoved in dovolitev. Splošno in abstraktno pravno pravilo se nanaša na nedoločeno število pravnih naslovljencev in določa, kako naj se vedejo in ravnajo, če se znajdejo v ustreznih vnaprej opredeljenih ali pa vsaj nakazanih dejanskih okoliščinah. Splošnost pravnega pravila se navezuje na pravne subjekte, ki jim je pravilo namenjeno. Naslovljenec pravila o njem ni individualiziran; označen je z ustrezno tipsko lastnostjo (v našem primeru pravdna stranka), ki se razteza na zdaj večji in zdaj manjši krog pravnih subjektov. Tipska je tudi abstraktnost pravnega pravila. Gre za tako imenovani zakonski dejanski stan, ki ravno tako ni konkretiziran; opredeljen je kot tipični dejanski stan, ki mu spet lahko ustreza nedoločeno število konkretnih dejanskih okoliščin. Pravno pravilo je abstraktno v vseh tistih primerih, ko je nastop primarne in sekundarne pravne posledice odvisen od primarne in (ali) sekundarne hipoteze, ki je vnaprej predvidena in opredeljena. Pravna posledica nastopi šele tedaj, ko se uresničijo dejanske okoliščine, ki so primer pravno vnaprej zamišljene hipoteze (abstraktnega dejanskega stanu). Tipska pravna pravila se nanašajo na nedoločeno število pravnih subjektov in na nedoločeno število konkretnih dejanskih okoliščin, v katerih naj bo bodisi primarna ali pa sekundarna pravna posledica tipična, normalna, povprečna.(3) V luči pravne norme in njene logične semantične strukture dobimo posamično in konkretno pravno pravilo tako, da tipsko pravilo individualiziramo in konkretiziramo. Individualizacija pomeni, da ima posamični subjekt lastnosti, ki jo kot tipsko opredeljuje splošno pravno pravilo. Abstraktni dejanski stan je konkretiziran, ko nastanejo dejanske okoliščine, ki so njegov primer na ravni življenjske resničnosti.

6. Uvod iz knjige Teorija prava je bil potreben zato, da pritožbeno sodišče pojasni, da je bilo treba člene od 285 do 286.a ZPP razlagati glede na konkretno dejansko stanje, ki izhaja iz spisa. Dejansko stanje so torej procesna dejanja vseh pravdnih strank in sodišča. Gre za problem, da je sodišče prve stopnje želelo doseči, da se koncentracija in ekonomičnost postopka v tej pravdi poveča. Zato je: - vsem trem pravdnim strankam poslalo „dopis, dodatno opozorilo k vabilu na prvi narok“ z vsebino na list. št. 30. Poslalo je strankam vabilo na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo in v zvezi z opozorili iz vabila še posebej opozorilo na naslednja pravila (prepisalo je prvi odstavek 286. člena ZPP, četrti odstavek 286.a člena ZPP in peti odstavek 286.a člena ZPP); - tožeča stranka je v ponedeljek, 26. 1. 2015, poslala pripravljalno vlogo (list. št. 38 do 50) za glavno obravnavo, ki je bila opravljena v četrtek, 29. 1. 2015; - na poravnalnem naroku in na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče vročilo to pripravljalno vlogo toženima strankama, ki sta prosili za daljši rok za proučitev listin, da se lahko o njih izjasnijo in sta predlagali, da sodišče ne zaključi prvega naroka za glavno obravnavo; - tožeča stranka je na glavni obravnavi navajala, da zaradi zaprosila pri Upravnem sodišču ni mogla prej kopirati listin iz upravnega spisa in dopolniti vloge z ostalimi listinami; - sodišče prve stopnje je nato na glavni obravnavi vse dokazne predloge strank zavrnilo, saj je ocenilo, da je gradivo tožeče stranke prepozno, tožba pred tem pa ni bila sklepčna in o zadevi razsodilo; - tožeča stranka je nato ugovarjala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da ni vedela, kdaj je potrebno navesti vsa dejstva in predložiti dokaze in da ne more biti prekludirana na prvem naroku, da ni mogla prej fizično pridobiti vseh listin in napraviti analize poslovnih dogodkov; - tožeča stranka je menila, da so lahko podani razlogi za preložitev naroka na stroške tožeče stranke.

7. Ob takem dejanskem stanju se je sodišče prve stopnje odločilo, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je tožba nesklepčna. Postavilo se je na stališče, da sta toženi stranki v odgovoru na tožbo opozorili na nesklepčnost in da zato sodišču ni treba opraviti materialnega vodstva pravde iz 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje meni, da res toženi stranki nista uporabili besed „nesklepčnost tožbe“, vendar meni, da je prvotoženka napisala: „Nobena pritožba ne bi mogla odpraviti dejstva, da tožeča stranka ni razpolagala z verodostojno dokumentacijo“ in da je s tem napisala, da nevložitev pritožbe prvotožene stranke ni bila tisti vzrok, zaradi katerega je tožnica plačala več davka, kot je bilo po tožničinem mnenju treba. Sodišče prve stopnje meni, da ker je tožena stranka ugovarjala nesubstanciranost višine škode, je s tem podala ugovor nesklepčne tožbe.

O nesklepčnosti tožbe:

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki nista ugovarjali nesklepčnosti tožbe. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo prvič navaja, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo menili, da je opustitev vložitve pritožbe na upravno odločbo davčnega organa, pred katerim je tožečo stranko zastopala pooblaščenka, zaposlena pri prvotoženi stranki, irelevantna. Toženi stranki sta menili, da je bil razlog za plačilo dodatno naložene dohodnine nemarnost tožeče stranke glede ustrezne dokumentacije. Pritožbeno sodišče zato pojasni, da v primeru, ko gre za zatrjevano kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke in iz te kršitve nastale škode, pomenijo ugovori toženih strank iz odgovorov na tožbo, vsebinsko oporekanje. Tako bo predmet obravnavanja v tej pravdi trditev tožeče stranke, da je nevložitev pritožbe tožene stranke povzročilo pravnorelevantno škodo; toženi stranki pa trdita, da ravnanje tožene stranke ni povzročilo te škode, saj naj bi prišlo do naložitve davka zato, ker tožeča stranka ni razpolagala z ustrezno verodostojno knjigovodsko dokumentacijo. V pravdah zaradi kršitve mandatne pogodbe sodišče ugotavlja v mejah trditvenih podlag in obrambe tožene stranke, kaj bi se zgodilo v upravnem postopku, če bi tožena stranka vložila pritožbo. V takih pravdah tožena stranka običajno prereka vzročno zvezo oziroma trdi, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Vzročna zveza v tem primeru je element, ki je potreben za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke. Ti ugovori ne morejo pomeniti, da tožena stran ugovarja nesklepčnost tožbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve celo zapiše, da opustitev vložitve pritožbe ne pomeni nujno kršitev mandatne pogodbe. Vendar ta element iz obrambe tožene stranke, bo sodišče prve stopnje presojalo po dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje meni, da ni dovolj jasno v tožbi zapisano, zakaj naj bi tožnica morala naposled uspeti in neplačati davka ali ga plačati manj. Vendar je to preuranjeno v tej fazi postopka. Tožba ima vse elemente, ki so potrebni za zatrjevani nastanek odškodninske obveznosti. Le pri višini bi lahko šlo za nesubstanciranost zahtevka. Vendar ni prezreti, da je tožeča stranka obrazložila, kako je ocenila škodo na najmanj 200.000,00 EUR. Na peti strani tožbe pa v zvezi z višino škode predlaga, da sodišče postavi izvedenca davčno ekonomske stroke. Ni prezreti dejstva, da je tožeča stranka v tožbi pod točko 5 tudi navajala, da prilaga poročilo sodne izvedenke A. A. z dne 5. 12. 2005, ki je bilo pridobljeno za potrebe upravnih postopkov. V kolikor pa sodišče meni, da tožba ni zadosti substancirana glede višine, pa to lahko pomeni nepopolno tožbo in vrnitev tožbe v popravo po 108. členu ZPP.

9. Pritožnica navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2015 odgovorila na odgovora na tožbo tožene stranke in dopolnila prerekana dejstva. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi ob takem dejanskem stanju sodišče prve stopnje, če je želelo doseči koncentracijo postopka in prestavitev prekluzije iz 286. člena na čas pred prvim narokom za glavno obravnavo, moralo opozoriti tožečo stranko, da v roku, ki bi ga določilo, odgovori na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembna za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, podajo svoja pravna naziranja (prvi odstavek 286.a člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa ni tega opozorila opravilo tako, kot zahteva 286.a člen v prvem in drugem odstavku. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje menilo, da tožba ni sklepčna, moralo opraviti materialno vodstvo pravde iz 285. člena ZPP pisno. Le tako se lahko izogne na prvem naroku pojasnitvi, zakaj meni, da je tožba nesklepčna in obvezi, da da stranki možnost, da to pomanjkljivost odpravi. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da meni, da gre za takšno pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti. Pritožbeno sodišče sicer meni, da je tožba sklepčna, vendar pojasnjuje, kako bi moralo ravnati sodišče prve stopnje, da bi lahko na prvem naroku za glavno obravnavo ne dovolilo navedb tožeče stranke oziroma odprave zatrjevane nesklepčnosti tožbe. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni opravilo dolžnosti iz 286.a člena ZPP, ni določilo roka v dnevih, do kdaj lahko tožeča stranka predloži pripravljalno vlogo, na prvem naroku za glavno obravnavo ni pojasnilo, zakaj meni, da je tožba pred tem bila nesklepčna in s tem ni dalo tožeči stranki možnosti, da to nesklepčnost na naroku odpravi. Po drugi strani pa ni dopustilo pripravljalne vloge, katera je prispela na sodišče v ponedeljek in bi se lahko sodišče na prvi narok pripravilo in opravilo materialno vodstvo pravde iz 285. člena na naroku. Vendar bi moralo tudi na naroku dati možnost stranki, da zatrjevano nesklepčnost odpravi.

10. Konkretne okoliščine poteka postopka, vsebine tožbe in odgovorov na tožbo so takšne, da so v končni fazi tožeči stranki odvzele možnost sodelovanja v postopku. Tožeča stranka na to opozarja, zato je utemeljena trditev pritožbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo pravdnih dejanj in obravnave spornih vprašanj, na katero je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, je senat sklenil, da se zadeva vrne v sojenje pred drugim sodnikom (prvi odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 356. členom ZPP).

Za zaključek:

11. Abstraktni dejanski stan iz citiranih določb ZPP ni bil konkretiziran, saj niso nastale dejanske okoliščine na ravni življenjske zmožnosti. Zato sodišče ne more uporabiti zagrožene sankcije.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, stran 34 in naslednje.

Op. št. (2): Ibidem, stran 43 in naslednje.

Op. št. (3): Ibidem, stran 68 in naslednji.