Jedro

Toženec si je pridržal odškodnino, ki bi po abstraktnih pravnih pravilih pripadala tudi tožnici. Gre za položaj neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Ta pravda se je začela po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča. Tožnica zahteva, naj se ugotovi, da v zapuščino po njeni materi spada tudi 1/5 odškodnine, ki jo je prejel kot soupravičenec M. Ž., izvira pa iz naslova odškodnine za premoženje odvzeto med drugo svetovno vojno F. Ž.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je toženec s tem, ko je celotno odškodnino zadržal zase ter je ni razdelil med soupravičence, neupravičeno obogaten. V delu, ki se nanaša na to pravdo, je bil neupravičeno obogaten na račun zapustnice, katere dedinja je tožnica. Z odločitvijo o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povrnitev 898,95 EUR.

Proti 1. točki izreka (ugoditev ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku) vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Če ne, pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik meni, da je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje napačno. Meni, da ne gre za neupravičeno obogatitev. Sprašuje se tudi, za kakšno vrsto neupravičene obogatitve naj bi šlo. Ne gre za kondikcijo, ne gre za verzijo in tudi ne za gestijo. Toženec je denarni znesek pridobil na podlagi veljavnega pravnega temelja. V pravilnost tega pravnega temelja se sodišče ni pristojno spuščati. Denarni znesek odškodnine je prejel v lastnem imenu in za lasten račun. Pritožnik sodišču tudi očita, da je odločilo preko trditvene podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč zahtevek gradila na trditvah, da se je toženec z materjo in sestrami dogovoril, da bo za njih uredil vse glede odškodnine, nato pa si bodo denar razdelili. Dokazni postopek pa je pokazal, da sestre in mati za to sploh niso vedele. Za pridobitev odškodnine so izvedele naknadno. Razlogi sodišča, ki gradijo na neupravičeni obogatitvi, tako po stališču pritožnika presegajo trditveno podlago in je sodišče zato kršilo razpravno načelo. Pritožnik v nadaljevanju vnovič poudarja pomen, da je bil sam oporočni dedič po očetu. Zato to nasprotuje stališču sodišča, da bi moral pri priglasitvi odškodnine po zakonu o nemškem skladu navesti tudi druge upravičence. Toženec namreč nasprotno meni, da je kot oporočni dedič on edini upravičenec. Če pa bi že veljalo drugačno stališče, potem pritožba meni, da bi morali ostali upravičenci odškodnino v roku uveljavljati sami. Ker tega niso storili je pač toženec edini upravičenec. Nazadnje še meni, da bi bil, če bi moral sedaj deliti med ostale, prikrajšan kot oporočni dedič po svojem očetu.

Proti odločitvi o stroških vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišču predlaga naj odločitev v tem delu spremeni in prizna stroške, kot so bili priglašeni s stroškovnikom. Ne strinja se z dvema odločitvama glede priznanja stroškov. Meni, da bi moralo sodišče za narok 8.11.2007 stranki priznati vseh priglašenih 300 točk. Navedenega dne je bil namreč opravljen poravnalni narok in se tako niso obravnavala zgolj procesna vprašanja. Druga odločitev, s katero ne soglaša, pa je, da sodišče stranki ni priznalo stroškov za prevod odločbe v znesku 387,43 EUR.

Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Obe sta na pritožbi tudi odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za neupravičeno obogatitev na strani tožene stranke. Toženčeva obogatitev je v tem, da je zaradi prikritja soupravičenk pridobil celotno odškodnino in ne le njen alikvoten del. Nedopustnost premoženjske koristi se kaže v kršitvi določbe 4. člena v zvezi s točko g Zakona o nemškem skladu. Toženec je moral vedeti, da mu celotna odškodnina ne pripada. Komisija je na podlagi predloženih podatkov izdala ustrezen sklep. Vendar pa tožencu zakonska podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne omogoča pridobitve celotne odškodnine. Premoženjsko korist je tako pridobil v nasprotju z vsebino pravnega temelja, ki bi mu nalagala delitev med soupravičence. Če bi torej toženec ravnal v skladu s sklepom komisije, bi do premika premoženja v njegovo korist ne prišlo. Ravnal je protipravno - v nasprotju z Zakonom o nemškem skladu in v nasprotju z vsebino sklepa komisije; sodišče prve stopnje pa se tudi pravilno sklicuje na načelo vestnosti in poštenja. Prav zato, ker ni ravnal v skladu s prej opisano pravno podlago, je prišlo do premika premoženja v njegovo korist. Zapustnica je ob svoji smrti torej imela terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Gre za verzijo, saj je šlo za premik premoženja v nasprotju z vsebino pravnega temelja, torej za položaj premika premoženja brez ustrezne pravne podlage. Ta terjatev torej spada v zapuščino, to pa je tudi normativna sporočilna vsebina izpodbijane sodbe.

Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je sodišče kršilo razpravno načelo. Tožba namreč vsebuje trditve o tem, da je toženec prejeto odškodnino zadržal zase, čeprav je pripadala tudi soupravičencem. Te trditve pa so že dodatno razčlenjene v pripravljalni vlogi z dne 14.9.2007. Pritožba tudi neutemeljeno napada vsebino izreka. Razlaga konkretnega pravnega pravila izpodbijane sodbe je namreč jasna. Ni dvoma, za katero terjatev gre.

Sporna odškodnina tudi ni bila del zapuščine po neposrednem oškodovancu. Iz tega razloga toženec tudi ne more biti prikrajšan kot oporočni dedič po neposrednem oškodovancu.

Pritožba tožene stranke proti sodbi tako ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP (1) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O pritožbi tožeče stranke proti stroškom postopka: Odločitev o stroških je pravilna. 8. 11.2007 vsebinskega naroka ni bilo (ni se izvajal dokazni postopek, obravnavala so se le procesna vprašanja). Pravilno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da je treba materialne stroške izkazati in ne zgolj navesti njihove višine. Le na ta način so materialni stroški lahko preverljivi. Tožeča stranka pritožbi sicer sedaj prilaga račun. Vendar pa gre v tem primeru za nedovoljeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Tega zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Preizkuša le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je ta brezhibna.

Ker pritožba tožeče stranke proti stroškovni odločitvi ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in stroškovno odločitev sodbe potrdilo.

Nobena od strank s pritožbo ni uspela. Njuna odgovora pa tudi nista v ničemer mogla spremeniti procesnega ali materialnopravnega položaja v tem pritožbenem postopku. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP in na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP, je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške tako za pritožbo kot za odgovor na pritožbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - Uradni list RS, št. 45/2008).