Jedro

Po mnenju sodišča je na podlagi podatkov o storjenih prekrških tožena stranka utemeljeno zaključila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati dosedanje tožnikovo pridobivanje dovoljenj za prebivanje in delo, saj se izpolnjevanje pogojev presoja ob vsaki vlogi na podlagi takrat obstoječih okoliščin. Sodišče, ki se v tem delu pridružuje obrazložitvi tožene stranke in je zato ne ponavlja, le še dodaja, da ne gre prezreti, da je tožnik storil prekrške z različnih področij (varnost cestnega prometa, prijava bivališča, dovoljeni čas zadrževanja v državi, javni red in mir), kar kaže vsaj na malomarnost pri spoštovanju veljavnih predpisov in s tem dodatni razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 2. točka izreka odločbe Upravne enote ..., št. 214-660/2018-48 z dne 3. 6. 2019, odpravi ter se zadeva v tem delu vrne Upravni enoti ... v ponoven postopek.

II. V vsem preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca (1. točka izreka) in mu prepovedala vstop v Republiko Slovenijo za čas enega leta od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Odločila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je za tožnika vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) vložil njegov delodajalec A. d.o.o.. V nadaljevanju citira določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 33. člena ZTuj-2, ki določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, ter določbo 37. člena tega zakona, ki določa pogoje, pod katerimi se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnikov delodajalec k vlogi za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo tožnika priložil izjavo o njegovi nastanitvi, pogodbo o zaposlitvi, fotokopijo potnega lista in pretečeno dovoljenje Zavoda RS za zaposlovanje. Ker je tožena stranka po pregledu vloge za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika ugotovila, da ta ni popolna, ga je pozvala, naj vlogo dopolni, kar je tožnik tudi upošteval ter toženi stranki predložil dokazilo o komercialnem zdravstvenem zavarovanju, pooblastilo za zastopanje in overjeno fotokopijo potnega lista, naknadno pa še novo pooblastilo za zastopanje, potrdilo FURS o poravnanih davčnih obveznostih ter soglasje Zavoda RS za zaposlovanje k izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika v Republiki Sloveniji.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je na podlagi predloženih dokazil mogoče ugotoviti, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 33. in 37. členu ZTuj-2 za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, vendar pa je ugotovila, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje tega dovoljenja iz 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki jih citira. Tožnik je predložil potrdilo o nekaznovanju matične države, to je Bosne in Hercegovine, vendar pa je tožena stranka po vpogledu v evidenco policije pridobila podatek, da ima v Republiki Sloveniji zabeležene prekrške zoper javni red in mir ter kaznivo dejanje, ki je v obravnavi pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Zato je po uradni dolžnosti zaprosila Policijsko upravo ... za mnenje, ali za tožnika obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Policijska uprava ... je v svojem odgovoru pojasnila, da je Postaja mejne policije ... zoper tožnika v letu 2008 podala kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V letu 2018 je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba za dve različni kaznivi dejanji, in sicer za kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-l in nasilništva po 296. členu KZ-l, kar je obravnavala Policijska postaja .... Tožnika je obravnavala tudi Policijska postaja ... zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-l, Policijska postaja ... pa zaradi prekrška po 1. točki četrtega odstavka 6. člena Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-l), to je zaradi družinskega nasilja. Dne 21. 6. 2018, 22. 6. 2018 in 1. 8. 2018 je tožnika obravnavala tudi Policijska postaja ... zaradi prekrška po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2 in po prvi točki prvega odstavka 49. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Policijska uprava ... je podala mnenje, da glede na dosedanjo obravnavanje tožnika ocenjujejo, da ni primeren za izdajo dovoljenja za prebivanje, ker se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

4. Tožena stranka je pri Okrajem sodišču v ... pridobila obtožni predlog, ki je bil vložen zoper tožnika zaradi očitka, da je v letu 2018 drugega, s ponavljajočim opazovanjem, zasledovanjem in vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, zasledoval in pri njem povzročil prestrašenost, s tem pa storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Pri Policijski postaji ... je pridobila plačilni nalog, s katerim je bila tožniku dne 21. 6. 2018 izrečena globa zaradi kršitve četrtega odstavka 6. člena ZJRM-l, to je zaradi nasilnega in drznega vedenja. Pri Policijski postaji ... je tožena stranka pridobila dva plačilna naloga, in sicer plačilni nalog z dne 6. 12. 2018, ki je postal pravnomočen dne 15. 12. 2018, s katerim je bila tožniku izrečena globa zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-l in plačilni nalog, zoper katerega je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo. Pri Policijski postaji ... je tožena stranka pridobila še sodbo Okrajnega sodišča v ..., s katero je bila tožniku izrečena globa zaradi storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-l), saj je tožnik vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Pri Policijski postaji v ... je tožena stranka pridobila dva plačilna naloga, oba z dne 1. 8. 2018, zoper katera je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo in je bil postopek v teh dveh zadevah ustavljen. Tožena stranka je po ponovnem pregledu evidenc ugotovila, da je, poleg opisanih prekrškov, zabeležen še en tožnikov prekršek z dne 12. 3. 2019. V tem primeru je tožniku plačilni nalog izdala Policijska postaja ... zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 49. člena ZPPreb in drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, saj se tožnik v z zakonom zahtevanem roku ni prijavil pri pristojni policijski postaji in je prekoračil rok dovoljenega bivanja v Republiki Sloveniji.

5. Tožena stranka povzema, da iz zbranih podatkov izhaja, da je bil tožniku dne 21. 6. 2018 izdan pravnomočni plačilni nalog Policijske postaje ... zaradi kršitve četrtega odstavka 6. člena ZJRM-l, da mu je bil dne 6. 12. 2018 izdan pravnomočni plačilni nalog Policijske postaje ... zaradi enakega prekrška, da je bil pri Okrajnem sodišču v ... obsojen zaradi vožnje motornega kolesa brez veljavnega vozniškega dovoljenja, da mu je bil dne 12. 3. 2019 izdan pravnomočni plačilni nalog Policijske postaje ... zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 49. člena ZPPreb in drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 in da je zoper njega vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 134. člena KZ-1. Na podlagi teh podatkov tožena stranka ugotavlja, da je tožnik večkrat in kontinuirano izvajal različne prekrške, tudi prekrške zoper javni red in mir, poleg tega pa je v sodnem postopku zaradi zalezovanja. Iz tega zaključuje, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in da utegne pomeniti nevarnost za javni red, kar vse sta razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, določena v 5. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 6. Tožena stranka je z opisanimi zaključki seznanila tožnika, ki je nanje odgovoril, kar v nadaljevanju povzema, nato pa pojasnjuje, da tudi po ponovni presoji ugotavlja, da obstoj pravnomočnih plačilnih nalogov predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Morebitne krive ovadbe in namere bivše partnerke, kar je tožnik opisoval v svoji izjasnitvi, bi moral rešiti pred za to pristojnimi organi. Glede njegovih navedb, da so kršitve javnega reda in miru povezane z družinsko tematiko, tožena stranka meni, da je nasilno in drzno vedenje, ki je storjeno med osebami, ki jih določa četrti odstavek 6. člena ZJRM-l, opredeljeno kot prekršek. To pa pomeni, da nasilna dejanja niso dovoljena v nobenem okolju, tudi ne v družinskem. Prav tako tožena stranka ne more zanemariti tožnikovih kršitev pravil cestnega prometa, pri čemer njegova navedba, da je bil potek vozniškega dovoljenja administrativne narave, v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Tudi glede prekrškov po ZPPreb in ZTuj-2 tožena stranka ne sledi tožniku, ki pravi, da ni vedno dobil vstopnega žiga, saj je o teh kršitvah odločila policija, njeno odločitev pa je potrdilo sodišče, ki je tožnikovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Poudarja, da je pri odločanju dolžna upoštevati odločitve pristojnih prekrškovnih organov in odločitve sodišč, saj ni v njeni pristojnosti, da bi te odločitve ovrgla na podlagi izjav stranke ali prič. Iz tega razloga zato v postopku tudi ni zaslišala tožnika ali prič, pač pa svojo odločitev oprla na pravnomočne plačilne naloge.

7. Tožena stranka še poudarja, da ne gre slediti tožniku, ki navaja, da so bili njegovi prekrški manjši, saj Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-l) ne loči lažjih prekrškov od drugih prekrškov. Pozna le prekršek neznatnega pomena, pri čemer presoja o tem sodi v pristojnost prekrškovnih organov. Ker so bile v primerih kršitev tožniku izrečene globe, to pomeni, da ni šlo za prekrške neznatnega pomena. Tožniku kršitev tudi ne dovoljuje dejstvo, da je direktor uspešne družbe, na kar se sklicuje v svoji izjavi. Tožena stranka še poudarja, da je svojo odločitev oprla le na pravnomočne plačilne naloge, medtem ko postopka v zvezi s kaznivim dejanjem zalezovanja, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v ..., ni upoštevala, saj ta postopek še ni zaključen.

8. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožniku v skladu s šestim odstavkom 55. člena ZTuj-2 izrekla tudi prepoved vstopa v državo za čas enega leta, glede na dejstvo, da iz plačilnega naloga Policijske postaje ... z dne 12. 3. 2019 izhaja, da je kršil določbe ZTuj-2, ki se nanašajo na neupoštevanje predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, pri tem pa upoštevala vrsto in težo teh okoliščin.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Povzema plačilne naloge, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev in navaja, da se tožena stranka v odločbi sklicuje tudi na kazenski postopek, ki teče pred Okrajnim sodiščem v ..., četudi ta postopek še ni končan in velja zato tožnik za nedolžnega. Ker se ta zadeva omenja v obrazložitvi, tožnik upravičeno sklepa, da je tožena stranka odločila tudi na podlagi te zadeve, četudi ne bi smela imeti nobenega vpliva. Tožnik je v Sloveniji že več let in do leta 2018 ni kršil predpisov, česar tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala, kakor tudi ne relativno kratkega obdobja v katerem je prišlo do kršitev, očitno pa ja upoštevala nezaključeno kazensko zadevo.

10. Tožnik meni, da tudi plačilni nalogi in sodba, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi, ne potrjujejo domneve, oziroma obstoja razlogov za domnevo, da se v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V teh primerih gre za manj pomembne prekrškovne zadeve, ki bi se lahko primerile kateremukoli državljanu ali drugi osebi. Prekrški so s stališča zavarovanih vrednost manj pomembna kazniva ravnanja in z njimi se vsakodnevno srečuje večina prebivalcev Republike Slovenije, kar pa še ne pomeni, da ti predstavljajo nevarnost za pravni red, niti tega, da se pravnemu redu ne bodo podrejali. Večina prekrškov ni storjena z namenom kršenja pravnega reda, pač pa zaradi nevednosti, neprevidnosti in nepoznavanja predpisov. Utemeljitev domneve, da bo nekdo v prihodnje kršil pravni red zgolj na podlagi prekrškovnih zadev, je po tožnikovem mnenju protizakonita in protiustavna, saj pomeni nesorazmeren poseg v pravice človeka, možnost zlorab pa se s tem poveča. Prekršek, ki ga je tožnik storil po ZVoz-l, je posledica dejstva, da je spregledal potek veljavnosti vozniškega dovoljenja in obrabljenost gum ter je v želji, da to pojasni, prehitro izstopil iz vozila. Kaj takega se je verjetno pripetilo že večini prebivalcev v Republiki Sloveniji. Kršitve po ZJRM-1 so povezane z razhodom tožnika in precej mlajše partnerice, ki je tožnika po petih letih zapustila brez pojasnila in je od nje želel le to, da mu za razhod pojasni razloge. Namesto tega je nekdanja partnerica poklicala policijo in ga ovadila, prav tako ga je ovadila za kaznivo dejanje zalezovanja. Tožnik z njo ne prihaja več v stike, približuje pa se mu ona, verjetno zato, da bi ga izzivala. Tudi opustitev prijave na policijski postaji in prekoračitev časa bivanja nista taki okoliščini, ki bi kazali, da se tožnik v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, ostale pogoje za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo pa tožnik izpolnjuje.

11. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

12. Sodišče je v zadevi dne 2. 6. in 9. 6. 2021 v navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca ter v odsotnosti tožene stranke izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine upravnega spisa (prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, št. zadeve 214-660/2018-1 z dne 1. 8. 2018; podatke vpogleda v uradne evidence za tožnika z dne 3. 8. 2018; potrdilo Ministrstva za pravosodje št. 71010-153085/2018-2 z dne 3. 8. 2018; potrdilo istega ministrstva št. 71010-18863/2018-2 z dne 6. 8. 2018; potrdilo Okrajnega sodišča v ..., št. IV Kr 35409/2018-2 z dne 6. 8. 2018; elektronsko sporočilo PU ... z dne 22. 8. 2018; potrdilo Federacije BIH, Policijske uprave ... z dne 9. 1. 2019; elektronsko sporočilo PP ... z dne 15. 2. 2019 s priloženima plačilnima nalogoma in sodbo sodišča; elektronsko sporočilo PP ... z dne 19. 2. 2019 s priloženim plačilnim nalogom; dopis PP ... z dne 28. 2. 2019 s priloženima plačilnima nalogoma in sodbama; vpogled v FIO z dne 18. 3. 2019; elektronsko sporočilo PP ... z dne 20. 3. 2019 s priloženim plačilnim nalogom; elektronsko sporočilo PP ... z dne 29. 4. 2019 s priloženo sodbo; potrdilo Ministrstva za pravosodje št. 71010-101974/2019-2 z dne 29. 4. 2019; seznanitev z dejstvi in okoliščinami z dne 30. 4. 2019; izjavo tožnika o dejstvih in okoliščinah z dne 9. 5. 2019; izpodbijano odločba z dne 3. 6. 2019) in zaslišalo tožnika.

13. Tožnik je kot stranka postopka povedal, da bi lahko svoja finančna sredstva vlagal tudi v druge države, npr. v Nemčijo ali na Madžarsko, vendar se je odločil, da jih vloži v Sloveniji, saj mu tukaj ustreza. Z bratom sta imela uspešen posel v Banja Luki, nakar se je odločil, da skupaj s sinom prične posel s pekarnami še v Sloveniji. Njegovo podjetje v Sloveniji posluje že devet let in ima poravnane vse obveznosti. Tudi v ... je posel s pekarno uspešen. Nekaj časa je še opravljal tudi posle v Banja Luki, ker pa je bilo podjetje v Sloveniji uspešno, je to opustil. Sin je imel pri delu v ... probleme z Albanci, ki delajo v gradbeništvu, in sicer zato, ker so motili prodajalko. Dekle se piše ... in niso vedeli, ali gre za Slovenko ali mogoče Srbkinjo, tako da so o njej govorili žaljivo, nato pa so napadli sina in poslovni prostor. Zadevo je prijavil, postopek pa pri sodišču poteka že štiri leta. Po tej prijavi je v pekarno prišla policistka A.A., ki ga je odpeljala na policijsko postajo in ga tam pričela prepričevati, naj tožbo zoper Albance umakne ter mu govorila, da če tega ne bo storil, da bo imel težave z dovoljenji za prebivanje in delo. Izdala mu je tudi tri plačilne naloge zaradi nezakonitega bivanja, na katere se je pritožil in v postopku uspel. Drugi policisti so mu svetovali, naj policistki ne ugovarja. Prijavo, ki jo je vložil zoper Albance, je želel pri tožilki umakniti, vendar pa je ta to odklonila. Glede predkaznovanosti za prekrške zoper javni red in mir je pojasnil, da sta s B.B. v preteklosti živela skupaj, da pa so bili vsi očitki, da je storil prekrške, zgolj rezultat opisanega ravnanja policistke in pritiskov Albancev.

14. Tožnikov pooblaščenec je poudaril, da zavrnitev tožnikove vloge za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter prepoved vstopa v Republiko Slovenijo nista sorazmerna ukrepa glede na kršitve s področja prekrškov ter da taka odločitev predstavlja nesorazmeren poseg v njegovo pravico do prebivanja in dela. Tožnik že vse od leta 2012 dalje vlaga vloge za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, njegovim vlogam pa je bilo doslej vedno ugodeno. Do prekoračitve roka prebivanja je prišlo zato, ker o njegovi zadnji vlogi ni bilo odločeno pravočasno, saj je bil večkrat pozvan, da jo dopolni z raznimi dokumenti.

K točki II izreka:

15. Tožnikova tožba zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji, ni utemeljena.

16. Drugi odstavek 33. člena ZTuj-2 določa da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora, poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). V obravnavanem primeru tožnik prosi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, za kar mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člena ZTuj-2. 17. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tujcu se tako dovoljenje izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, nato pa se na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega delodajalca lahko podaljša, kolikor so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2 in za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).

18. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 5. in 6. alinejo prvega odstavka tega člena, ki med drugim določata, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ter če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

19. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na pravnomočne plačilne naloge, ki so bili izdani tožniku. Tožnikova trditev, da je upoštevala tudi kazenski postopek, ki se zoper njega vodi zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1, ne drži. Četudi je tožena stranka po uradnih evidencah ugotovila, da se zoper tožnika vodi ta kazenski postopek in ta podatek povzela v obrazložitev svoje odločitve, je izrecno pojasnila, da tega postopka pri odločanju ni upoštevala, saj še ni pravnomočno zaključen.

20. Zaključek, da pri tožniku obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, je tožena stranka sprejela na podlagi pravnomočnih plačilnih nalogov Policijske postaje ..., št. 0000117660574 z dne 21. 6. 2018 in Policijske postaje ..., št. 0000118600249 z dne 6. 12. 2018, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek po 4. oziroma 1. odstavku 6. člena ZJRM-11. Tožnik je tako v tožbi kot tudi v svoji izpovedi pojasnjeval okoliščine, ki so pripeljale do storitve prekrškov, vendar pa sodišče poudarja, da so presojo, ali je tožnik storil prekrška po ZJRM-1 in kakšna je bila njuna teža, opravili za to pristojni organi in v tako sprejeti pravnomočni odločitvi niti tožena stranka niti sodišče ne smeta in ne moreta posegati. Odločitev tožene stranke, da o okoliščinah glede storitve prekrškov ne izvaja dokazov z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, je bila zato utemeljena. Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da prekrška, za katera je bil tožnik spoznan za odgovornega, vsebujeta elemente nasilnega in drznega vedenja in da tovrstna dejanja niso dovoljena v nobenem okolju, niti v družinskem. Četudi ne gre oporekati stališču pooblaščenca tožnika, da gre v primeru prekrškov za manj nevarna kazniva ravnanja, pa to vendarle ne pomeni, da jih je dopustno tolerirati, jim odvzemati njihovo težo, ali jih ocenjevati kot dejanja, s katerimi naj bi se praviloma srečevala večina prebivalcev Republike Slovenije (kar pa po prepričanju sodišča tudi sicer ne drži). Prekrška, za katera je bil tožnik spoznan za odgovornega, tudi nista prekrška neznatnega pomena. Kolikor bi bila (in se zato tožnikova dejanja zaradi njihove zanemarljive teže ne bi štela za prekršek), bi to lahko ugotovil le za to pristojni organ v skladu z določbami ZP-1, kot je pravilno pojasnila tožena stranka, pravnomočna plačilna naloga pa kažeta, da temu ni tako.

21. Cilj kaznovanja prekrškov po ZJRM-1 je uresničitev pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika (drugi odstavek 1. člena tega zakona). Storitev takega prekrška torej pomeni poseg v z ustavo in zakoni zagotovljene pravice. Vsaka tovrstna kršitev, ki je odklon od zahtevanega vedenja in obenem posega v pravice drugega, torej pomeni nevarnost za javni red in mir. Tožena stranka je zato na podlagi dveh pravnomočnih plačilnih nalogov, s katerimi je bil tožnik spoznan za odgovornega za dva prekrška po ZJRM-1, po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da pri tožniku obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost. Domneva, da pri tujci obstajajo taki razlogi, se namreč presoja na podlagi njegovega preteklega ravnanja, kar pomeni, da prekrški s področja ZJRM-1, ki jih je storil tožnik, obstoj takih razlogov potrjujejo.

22. Sodišče pritrjuje tudi stališču tožene stranke, da tožnikovo preteklo ravnanje kaže, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tak zaključek, poleg prej opisanih prekrškov, utemeljujejo še prekrški po ZVoz-1, ZPPreb in ZTuj-2, za katere je bil prav tako spoznan za odgovornega, in sicer s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v ..., št. PR 275/2018-0506 z dne 13. 12. 2018 (prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1) in s pravnomočnim plačilnim nalogom Policijske postaje ..., št. 0000119324326 z dne 12. 3. 2019 (prekršek po prvem odstavku 49. člena ZPPreb in prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2). Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih odstavkih, so presojo, ali je tožnik storil prekrške in kakšna je njihova teža, opravilo za to pristojni organi oziroma okrajno sodišče in niti tožena stranka niti sodišče v to ne posega in jih ponovno ne presoja. Po mnenju sodišča je na podlagi podatkov o storjenih prekrških tožena stranka utemeljeno zaključila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati dosedanje tožnikovo pridobivanje dovoljenj za prebivanje in delo, saj se izpolnjevanje pogojev presoja ob vsaki vlogi na podlagi takrat obstoječih okoliščin. Sodišče, ki se v tem delu pridružuje obrazložitvi tožene stranke in je zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), le še dodaja, da ne gre prezreti, da je tožnik storil prekrške z različnih področij (varnost cestnega prometa, prijava bivališča, dovoljeni čas zadrževanja v državi, javni red in mir), kar kaže vsaj na malomarnost pri spoštovanju veljavnih predpisov in s tem dodatni razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji.

23. Tožnik tudi meni, da je zavrnitev njegove vloge za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo nesorazmeren ukrep, ki posega v njegovo pravico do prebivanja in dela. Sodišče meni, da zavrnitev tožnikove vloge ne pomeni posega v njegove pravice, saj bi te pravice tožnik pridobil šele, kolikor bi za to izpolnjeval zahtevane pogoje, oziroma kolikor bi dokazal, da glede na okoliščine odločitev ni upravičena. Tega tožnikovo zatrjevanje, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, ne izkazuje, zbrani dokazi glede njegove predkaznovanosti za prekrške pa utemeljujejo odločitev tožene stranke. Odločitev tožene stranke o tem, ali bo vlogi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ugodila ali ne, tudi ni ukrep, pač pa odločitev o predlogu stranke, in sicer na podlagi ugotovitev o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev. Ker teh pogojev tožnik ne izpolnjuje, kot je bilo pojasnjeno v predhodnih odstavkih, je bila odločitev tožene stranke, da njegovo vlogo za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrne, pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče je zato tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijanje odločbe na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

24. Tožnikova tožba zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku prepovedala vstop v Republiko Slovenijo za čas enega leta od pravnomočnosti odločbe, je utemeljena.

25. Po določbi šestega odstavka 55. člena ZTuj-2 lahko pristojni organ v odločbi, s katero zavrne prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje iz razlogov, določenih v 5. alineji prvega odstavka tega člena, ali iz razlogov, določenih v 6. alineji prvega odstavka tega člena, če se ti nanašajo na neupoštevanje predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, določi, koliko časa je tujcu prepovedan vstop v državo. Čas, za katerega je tujcu prepovedan vstop v državo, ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od petih let. Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan vstop v državo, organ, ki izda odločbo o zavrnitvi, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno.

26. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožniku ukrep prepovedi vstopa v državo izrekla zato, ker je njegovo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnila tudi iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj tožnik ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, čas trajanja ukrepa pa določila ob upoštevanju vrste in teže okoliščin. Sodišče meni, da je taka obrazložitev pomanjkljiva in zato pravilnosti sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti.

27. Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

28. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v delu obrazložitve odločbe, ki se nanaša na 2. točko izreka, torej glede tožniku izrečenega ukrepa prepovedi vstopa v Republiko Slovenjo, ni pojasnila vsebinskih razlogov za tako odločitev niti razlogov za določitev časa trajanja ukrepa. Iz obrazložitve je mogoče zgolj razbrati, da so, glede na to, da je bila tožnikova vloga za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnjena tudi iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in to zaradi neupoštevanja predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, za izrek izpolnjeni formalni pogoji. Tožena stranka pa ni pojasnila, kateri so bili razlogi, ki so narekovali izrek takega ukrepa, ob upoštevanju, da šesti odstavek 55. člena ZTuj-2 določa, da se ta lahko izreče. Prav tako ni pojasnila, katere vrste in teža okoliščin so ji narekovali določitev časa trajanja ukrepa, četudi je že iz dikcije zakonskega besedila mogoče zaključiti, da mora tožena stranka to oceniti in posledično v obrazložitvi tudi utemeljiti.

29. Glede na opisane pomanjkljivosti obrazložitve, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, sodišče te odločitve ne more preizkusiti, saj ne more presoditi niti ali je bil izrek ukrepa utemeljen niti ali je primeren čas trajanja ukrepa, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Sodišče je zato odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki III izreka:

30. Odločanje o stroških postopka v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Odločitev o tem, kdo je dolžan poravnati stroške postopka, je odvisna od uspeha v postopku. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, ki ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), prisojene stroške pa poravna tožena stranka; če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi, pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (tretji in četrti odstavek 25. člena ZUS-1). V konkretnem primeru je sodišče tožbo delno zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane odločbe), delno pa ji je ugodilo (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Ker sodišče (ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) meni, da je bilo odločanje o obeh točkah izpodbijane odločbe neločljivo povezano, tožnik pa je v delu tožbe s svojim zahtevkom uspel, je odločilo, da je upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik.

1 Prvi odstavek 6. člena ZJRM-1 določa: "Kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, se kaznuje z globo od 250,38 do 500,75 EUR". Četrti odstavek tega člena pa določa: "Če so prekrški iz prejšnjih odstavkov storjeni proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, se kršitelj kaznuje z globo od 625,94 EUR do 1.251,88 EUR".