Jedro

Sanacijski PUP kot specialni predpis legalizira gradnjo po stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v času sprejema sanacijskega PUP in ki izhaja iz popisnega lista nedovoljenega posega. Med takrat določenimi pogoji za legalizacijo pa ni posebnih pogojev glede dostopne poti oziroma parkiranja, prav tako ne glede odmikov in podobno oziroma za pogoje, ki bi bili lahko relevantni, če bi šlo za novo gradnjo osnovnega objekta, ne pa za njegovo nadzidavo oziroma za legalizacijo obstoječe nadzidave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.4.2005. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikovo pritožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8.9.2004, s katero je bila dovoljena legalizacija nadzidave dela stanovanjske hiše na parc. št. 15 k.o. ...

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je predmet tega upravnega spora enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi 33. a člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/6 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96 45/99 in 52/00). Investitorju se namreč na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja, poleg dokazil iz 36. člena ZGO (razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja), predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo tako vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa z lokacijskim dovoljenjem. Podlaga za legalizacijo predmetne nadzidave je Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Ljubljana Vič - Rudnik (Uradni list RS, št. 62/94, v nadaljevanju: sanacijski PUP), s čimer se v tožbi strinja tudi tožnik, ki navaja, da legalizaciji predmetnega posega ne nasprotuje oziroma ji nasprotuje le v delu, ki se nanaša na prometno ureditev. Pri tem pa sodišče prve stopnje tudi zaključuje, da gre pri uporabi ulice oziroma pri parkiranju očitno za problem medsosedskih odnosov, česar pa ni mogoče reševati v postopkih za izdajo dovoljenj za posege v prostor, zato je tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi izrecno ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga in navaja, da je bistvo vsega spora P. ulica, ki v naravi sploh ni prava cesta, saj je v mapni kopiji sploh ni in se sosedske parcele dotikajo druga druge brez vrisane ceste, ki je nastala silom razmer in jo je kot provizorij upošteval veljavni zazidalni načrt za ureditveno območje VS 2/11 R.J. Po tem načrtu je treba takoj točno izmeriti P. ulico in urediti sosedske lastninske odnose, kar naj se omogoči preko te pritožbe.

Stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (prvi odstavek 20. člena ZUS), v odgovoru na pritožbo navaja, da se tožnikove zahteve nanašajo na vse mejaše in bi jih bilo treba reševati v kakšnem drugem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. Navedeno sodišče je pravilno ugotovilo, to pa nedvoumno izhaja tudi iz pritožbenih navedb, da samo izdano enotno dovoljenje za gradnjo, s katerim se legalizira nadzidava dela stanovanjske hiše na parc. št. 15 k.o. ..., med strankami ni sporno tako glede pravne podlage za izdajo izpodbijanega dovoljenja kot tudi glede same legalizacija nedovoljenega posega. Ker tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik nasprotuje predvsem urejanju parkirišč na bodoči trasi cestišča oziroma meni, da je treba v okviru izdanega dovoljenja urejati tudi vprašanja, povezana s celotno ureditvijo P. ulice, tudi pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da se z izpodbijanim dovoljenjem problematika, ki jo tožnik odpira, ne ureja. Zato se v tem upravnem sporu, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izdanega enotnega gradbenega dovoljenja, ti tožbeni in pritožbeni ugovori ne morejo upoštevati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč izpodbijano dovoljenje glede prometne ureditve oziroma parkiranja nanaša le na parkiranje enega osebnega vozila, ki je urejeno na funkcionalnem zemljišču predmetnega objekta, za katerega je investitorka izkazala pravico graditi oziroma za katerega je investitorka izkazala razpolaganje. Pravica do enega parkirnega mesta pa je tudi obstajala že pred izdajo izpodbijanega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi tudi ponovno uveljavlja tožbeni ugovor, da bi morala Upravna enota Ljubljana – Izpostava Vič – Rudnik v svoji odločbi upoštevati še vse ostale parametre, vključno veljavni zazidalni načrt za ureditveno območje VS 2/11 R.J. in investitorki tudi še dodatno točno določiti meje pripadajočega funkcionalnega zemljišča. Glede tega tožbenega in sedaj tudi pritožbenega ugovora je tožniku že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, da je bil navedeni zazidalni načrt na podlagi sanacijskega PUP-a, s katerim je Vlada RS na podlagi 4. odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) sprejela prostorske ureditvene pogoje za sanacijo degradiranega prostora Občine Ljubljana Vič – Rudnik, z navedenim PUP - om kot kasnejšim in specialnejšim predpisom konzumiran. Zato ta zazidalni načrt ne more biti podlaga za izdajo (sedaj izpodbijanega) dovoljenja za legalizacijo. Sanacijski PUP kot specialni predpis legalizira gradnjo po stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v času sprejema sanacijskega PUP in ki izhaja iz popisnega lista nedovoljenega posega. Med takrat določeni pogoji za legalizacijo pa ni posebnih pogojev glede dostopne poti oziroma parkiranja, prav tako ne glede odmikov in podobno oziroma za pogoje, ki bi bili lahko relevantni, če bi šlo za novo gradnjo osnovnega objekta, ne pa za njegovo nadzidavo oziroma za legalizacijo obstoječe nadzidave.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.