Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali se določba 3. odstavka 263. člena ZUP nanaša samo na stranko, ali tudi na organ, ki je začel postopek po uradni dolžnosti. Glede na dikcijo "če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku" je jasno, da se 3. odstavek navezuje na rok, določen v prejšnjem - torej 2. odstavku, v katerem pa je določen rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti, torej se začetek teka roka, ki je določen v 3. odstavku 263. člena ZUP nedvomno nanaša na začetek teka roka za obnove, uvedene po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A št... z dne 14. 6. 2001, s katerim je prvostopni davčni organ odločil, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo št... z dne 14. 11. 2001 (pravilno: 2000), ki jo je izdal Davčni urad A davčnemu zavezancu - tožniku, na katero se je tožnik pritožil, o pritožbi pa je bila izdana drugostopna odločba dne 19. 4. 2001 in je bila vročena tožniku dne 21. 5. 2001. Postopek se obnovi v tem obsegu, da se glede na ugotovljena nova dejstva ugotovi pravilna obveznost plačila DDV za meseca maj in junij 2000. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da 1. odstavek 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP) predpisuje, da lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko začne obnovo po uradni dolžnosti. 1. odstavek 263. člena ZUP določa, da stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. 2. odstavek istega člena določa, da je na rok iz prejšnjega odstavka vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. V 3. odstavku je predpisano, da v primeru, če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku, začel teči prej, preden bi postala odločba v upravnem postopku dokončna, se šteje ta rok od dneva, ko postane odločba dokončna, oziroma od dneva, ko je vročena dokončna odločba pristojnega organa. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je prvostopni organ izdal sklep o obnovi postopka pred iztekom 30-dnevnega roka. Navedba tožnika, da se določba 3. odstavka 263. člena ZUP nanaša samo na stranko, ne pa tudi na organ, je v celoti neutemeljena. 2. odstavek tega člena tudi organ, ki obnovi postopek, veže na 30-dnevni rok oziroma na 1. odstavek tega člena. 3. odstavek pa se nanaša na 1. odstavek, torej velja tudi za organ. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika glede zastaranja obnove postopka. ZUP v 3. odstavku 263. člena določa, da v primeru, če bi rok, določen v prejšnjem odstavku, začel teči prej, preden bi postala odločba v upravnem postopku dokončna, se šteje ta rok od dneva, ko postane odločba dokončna oziroma od dneva, ko je vročena odločba pristojnega organa. Glede na navedeno je začel 30-dnevni rok teči od dneva, ko je bila tožniku vročena drugostopna odločba, to je odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št... z dne 19. 4. 2001. Ker je bila ta odločba tožniku vročena dne 21. 5. 2001, je v skladu z določbo člena 100 ZUP rok za izdajo sklepa o obnovi postopka začel teči 22. 5. 2001. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča do plačila pod grožnjo izvršbe, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka enako kot prvostopni organ napačno interpretira določbo 3. odstavka 263. člena ZUP v zvezi s presojo začetka teka obnovitvenega roka oziroma v zvezi s pravočasnostjo obnove postopka. Tožena stranka poenostavljeno razlaga, da se 3. odstavek tega člena nanaša na 1. odstavek, torej naj bi veljal tudi za organ. Takšna ugotovitev je nepravilna in je v nasprotju s samo dikcijo obeh odstavkov, torej v nasprotju z jezikovno razlago obravnavane norme. V 2. odstavku je jasno določeno, da je organ vezan le na rok iz 1. odstavka in ne tudi na situacijo, ki je urejena v 3. odstavku tega člena. Za organ torej vselej začne teči 30-dnevni rok za obnovo, ko izve za nova dejstva oziroma nove dokaze. Enak zaključek kot jezikovna razlaga terja tudi logična in sistemska razlaga. Zakonodajalec je namreč v naslednjih določbah - 4. in 5. odstavek istega člena ponovno izrecno poudaril, da velja pretek 5-letnega objektivnega roka tudi za uradoma sprožene obnove postopka. Zakonodajalec je tako sprejel takšno nomotehnično rešitev, ki ne vsebuje enotne napotilne norme, temveč je želel za vsako situacijo posebej poudariti, da ta velja tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti in takšne situacije ločiti od tistih, ki ne veljajo za uradoma obnovljene postopke. Na podlagi tega je tako mogoče zaključiti le to, da določba 3. odstavka 263. člena ZUP za konkretni primer ni uporabljiva, ker v njej ni izrecno navedeno, da velja tudi za obnove po uradni dolžnosti. Na takšno interpretacijo pa kaže tudi zgodovinska razlaga. Prej veljavni ZUP je namreč vseboval identično določbo, kot je sedanja določba 3. odstavka 263. člena, in sicer je bil to 2. odstavek 252. člena prejšnjega ZUP. Novi ZUP je organ omejil s subjektivnim rokom, vendar na prej pojasnjen selektiven način. Namen zakonodajalca je varovali le stranko - zavezanca, ki dostikrat izve za obnovitveni razlog že po preteku pritožbenega roka in ga zato ne more več uveljavljati v pritožbi. Zato je povsem logično in v skladu z načelom pravne države, da se vsakemu posamezniku - udeležencu v upravnem postopku nudi ustrezen dostop do učinkovitih pravnih sredstev (25. člen Ustave RS). Dejstvo, da sta v obravnavanem primeru prvostopni in drugostopni organ razpolagala z novimi podatki že v pritožbenem postopku in bi zato lahko prvostopni organ v okviru določb 243. do 245. člena ZUP po dopolnjenem postopku izpodbijano odločbo o inšpiciranju nadomestil z novo, oziroma pritožbeni organ v okviru določbe 2. odstavka 253. člena ZUP v škodo pritožnika spremenil odločbo o inšpiciranju, stališče tožeče stranke le še dodatno utemeljuje. Prvostopni organ je po lastnih trditvah izvedel za obnovitveni razlog, da naj ne bi bili predloženi vsi računi za meseca maj in junij 2000, od katerih je nastala obveznost plačila DDV, že v postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje z dne 14. 11. 2000. Že v obrazložitvi svojega sklepa z dne 14. 5. 2001, s katerim je prvič obnovil po uradni dolžnosti predmetni postopek, je namreč navedel, da je za to dejstvo izvedel že predhodno - pri pregledu dokumentacije, ko je zavezanec predložil popravke knjige prejetih računov z datumom vpisa teh računov 12. 2. 2001. Ker je nato izpodbijani sklep o obnovi postopka izdal šele 14. 6. 2001, je zamudil enomesečni zakonski rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Z izpodbijanim sklepom je zato prvostopni organ kršil 1. točko 1. odstavka 263. člena v zvezi z 2. odstavkom istega člena, kar je posledično povzročilo nezakonitost sklepa. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka enake kršitve samo ponovila, s tem, ko je pritožbo zoper nezakonit sklep kot neutemeljeno zavrnila. Določba 3. odstavka 263. člena ZUP obravnava dve situaciji: rok se šteje od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna, torej ko je potekel pritožbeni rok, če se nobena od strank ni pritožila oziroma od dneva, ko je vročena dokončna odločba. To pa v drugem primeru pomeni, da rok za obnovo postopka začne teči za vsako od strank upravnega spora posebej, in sicer takrat, ko ji je bila vročena dokončna odločba. Tako ni mogoča razlaga, da bi za organ, ki je že prejel odločbo, začel teči rok za obnovo postopka šele tedaj, ko je stranka prejela odločbo. Takšna razlaga bi bila v škodo stranki v postopku, saj bi brez utemeljenega oziroma smiselnega razloga podaljševala pravno negotovost glede dokončne ureditve spornega razmerja. V konkretnem primeru je nesporno, da je prvostopni organ prejel dokončno odločbo že pred 14. 5. 2001, izpodbijani novi sklep o obnovi postopka pa je bil izdan 14. 6. 2001, torej več kot en mesec od vročitve dokončne odločbe o inšpiciranju prvostopnemu organu in skoraj dva meseca po izdaji dokončne odločbe drugostopnega organa, ko je tudi prvostopni organ že ves čas vedel za obnovitveni razlog. Z izpodbijano odločbo je bilo tako razen bistvenih kršitev procesnih določb tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, odločilnih za presojo pravočasnosti začete obnove postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je udeležbo v tem sporu prijavilo z dopisom št... dne 5. 10. 2001. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok iz 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena. 3. odstavek 263. člena ZUP določa, če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku, začel teči prej, preden bi postala odločba v upravnem postopku dokončna, se šteje ta rok od dneva, ko postane odločba dokončna oziroma od dneva, ko je vročena dokončna odločba pristojnega organa. V obravnavanem primeru je sporno, ali se določba tega odstavka nanaša samo na stranko, ali tudi na organ, ki je začel postopek po uradni dolžnosti. Glede na dikcijo "če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku" je jasno, da se 3. odstavek navezuje na rok, določen v prejšnjem - torej 2. odstavku, v katerem pa je določen rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti, torej se začetek teka roka, ki je določen v 3. odstavku 263. člena ZUP nedvomno nanaša na začetek teka roka za obnove, uvedene po uradni dolžnosti. Neutemeljeno je torej sklicevanje tožnika, da iz jezikovne razlage 3. odstavka 263. člena izhaja, da se nanaša zgolj na stranko, saj prav iz jezikovne razlage izhaja, da se nanaša na rok, "določen v prejšnjem odstavku", kjer je, kot že obrazloženo, določen rok za začetek obnove po uradni dolžnosti. Ker se 2. odstavek navezuje na 1. odstavek, pomeni, da se začetek teka roka v primerih, ko se izve za nova dejstva oziroma pridobi možnost navesti ali uporabiti nove dokaze še pred dokončnostjo odločbe, šteje tridesetdnevni rok tako za stranko kot za organ od dneva, ko je postala odločba dokončna. V obravnavanem primeru je torej pomembno, kdaj je odločba postala dokončna, saj pred dokončnostjo odločbe sploh ni mogoče začeti postopka obnove, ne pa, kot zmotno meni tožeča stranka, kdaj je organ izvedel za obnovitveni razlog, saj teče trideset dnevi rok od dokončnosti odločbe. Odločba o pritožbi pa postane dokončna šele z njeno vročitvijo stranki. Organ, ki je odločil o pritožbi na drugi stopnji, pošlje praviloma svojo odločbo obenem s spisi zadeve organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam (1. odstavek 257. člena ZUP), zato je nesprejemljivo stališče tožbe, da postane odločba dokončna posebej za organ prve stopnje in posebej za tožnika. V obravnavani zadevi je bila odločba Davčne uprave Republike Slovenije št... z dne 19. 4. 2001 tožniku vročena dne 21. 5. 2001, kar med strankama tudi ni sporno in je s tem postala dokončna. Tridesetdnevni rok za začetek obnove je zato začel teči naslednji dan, to je 22. 5. 2001 in do izdaje sklepa o obnovi še ni pretekel. Iz obrazloženega izhaja, da je nesprejemljivo in v nasprotju z določbami ZUP stališče tožeče stranke, da začne rok za obnovo postopka za organ vselej teči 30 dni od dne, ko je organ izvedel za obnovitveni razlog. Ker je novi ZUP drugače uredil tek rokov za začetek obnove postopka, in sicer tako, da je uvedel subjektivni rok tudi za organ, ki ga prej veljavni ZUP ni poznal, je tudi neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na zgodovinsko razlago.

Na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati niti stališče tožeče stranke, da je imel organ v obravnavanem primeru na razpolago namesto obnove postopka druge procesne možnosti, pri čemer izpostavlja spremembo odločbe o obveznosti plačila DDV v škodo pritožnika - tožeče stranke. Sodišče se ne spušča v presojo izpolnjevanja pogojev za uporabo tega instituta, saj slednje ni predmet tega postopka, opozarja pa na dejstvo, da lahko odločbo spremeni v škodo pritožnika pritožbeni organ (ne organ prve stopnje, kot meni tožeča stranka) samo izjemoma iz razlogov, ki so določeni v zakonu.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke, da ji je z izdajo sklepa o obnovi kršena ustavna pravica ustreznega dostopa do učinkovitih pravnih sredstev, zagotovljena v 25. členu Ustave RS. V obnovljenem postopku bo tožeča stranka imela pravico sodelovati v postopku na prvi stopnji, torej v vseh fazah postopka, zato po presoji sodišča ne bo v ničemer prikrajšana pri uveljavljanju pravnih sredstev in ji tako ne bo v ničemer kršen dostop do njih.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUP) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v navedenem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).