Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če odvetnik zastopa več strank, ki v pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, se skupna vrednost storitve zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100%, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot 30 strank, pa največ za 200%. Ker je isti pooblaščenec zastopal dve stranki, bi sodišče lahko skupno vrednost storitve zvišalo le za 10% za zastopanje druge stranke.
Če izdatke za stranko in druge izdatke odvetnik obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1% od presežka nad 1.000 točk.
I. Pritožbi se deloma ugodi in se sklep v izpodbijani II. in III. točki delno spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki D. B. 8.614,34 EUR, S. R. in P. K. pa skupaj 8.202,41 EUR (vsakemu po 4.101,20 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne zamude dalje do plačila".
II. V preostalem, nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.
III. Tožeča in tožena stranka S. R. in P. K. same nosijo pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 427.153,86 EUR s pripadki od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila (I.1. in I.2. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo,1 da je dolžna plačati toženi stranki D. B. 8.779,28 EUR (II. točka izreka), S. R. in P. K. pa skupaj 9.404,86 EUR, vsem v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je namreč v celoti spor izgubila in je zato dolžna toženim strankam povrniti njihove potrebne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je natančno po vrsti stroškov v razloge izpodbijanega sklepa navedlo katere stroške je priznalo vsem toženim strankam. Ker so tožene stranke opozorile sodišče, da ni odločilo o delu zahtevka, to je o priglašenih stroških iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) je sodišče prve stopnje z dopolnilnim sklepom o stroških, 10. 4. 2018 (redna št. 60) odločilo še o DDV in ga priznalo toženim strankam.
2. Tožeča stranka se je izrecno pritožila zoper točko II in III izreka sodbe (prav sklepa o stroških, dopolnjenega z dopolnilnim sklepom v delu stroškov) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži vsaki stranki svoje stroške postopka, podrejeno pa zniža njeno obveznost plačila stroškov postopka toženim strankam. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.
3. Na pritožbo sta odgovorili toženi stranki S. R. in P. K. in sodišču druge stopnje predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter tožeči stranki naloži povrnitev njunih stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.
4. Pritožba je deloma utemeljena.
5. Tožeča stranka je izrecno vložila pritožbo le zoper stroške postopka (r. št. 62), ne pa tudi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Čeprav je hkrati navedla pritožbene razloge, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, se sodišče druge stopnje do teh ne bo opredeljevalo, ker to za odločitev o stroških postopka ni bilo pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
6. V zvezi s temeljem za odmero pravdnih stroškov toženih strank je tožeča stranka v pritožbi uveljavljala, da sta vsaj dve toženi stranki enotna sospornika po 196. členu ZPP. Po njenem stališču bi morale tožene stranke kot sosporniki nositi vsaka svoj del stroškov na podlagi 161. člena ZPP. Slednje stališče ni pravilno. Določilo 161. člena ZPP namreč vsebuje pravilo o tem, kako se sosporniki obsodijo na povračilo pravdnih stroškov, to je kadar so stroškovni zavezanci. Če pa je tožbeni zahtevek zoper vse sospornike kot stroškovne upravičence zavrnjen kot neutemeljen, pa je potrebno uporabiti splošno pravilo o povrnitvi stroškov vsakega sospornika ki nastopa na pasivni strani.2 Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo in je zato svojo odločitev o stroških postopka toženih strank po načelo uspeha v postopku oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP. Po temelju je sodišče odločilo povsem pravilno, zmotno je torej pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo njihov zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.
7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno in samo od sebe izdalo še dopolnilni sklep in je s tem prekoračilo pooblastila, ki jih ima na podlagi zakona. Pooblaščenca sta pravočasno, do konca glavne obravnave zahtevala plačilo DDV od priglašenih skupnih stroškov (za toženi stranki S. R. in P. K. l. št. 260 in D. B. l. št. 266). Ker sodišče o priglašenih stroških DDV ni odločilo, je sodišče prve stopnje po njihovem pravočasnem predlogu (r. št. 58 in 59), izdalo dopolnilni sklep. Sodišče torej ni prekoračilo pooblastila za izdajo dopolnilnega sklepa, ki ga ima po 325. členu ZPP. Sodišče pa ima tudi vsa pooblastila, da opravi vpogled v javno dostopne podatke na AJPES o zavezancih za DDV, sodišče pa pred odločitvijo o stroških postopka ni dolžno preverjati ali je bil DDV plačan ali ne, ker je to stvar drugih organov (FURS).
8. Na posplošene pritožbene razloge, da sodišče ni navedlo katere stroške so zahtevale tožene stranke in da pet vlog ni bilo potrebnih, pa sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati.
9. Sodišče prve stopnje je za zastopanje dveh toženih strank, S. R. in P. K. po istem pooblaščencu, priznalo 25% zvišanje nastalih stroškov. Očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče priznati stroške njunemu pooblaščencu le za zastopanje ene stranke, ker je bila med njima podana očitna kolizija interesov in da jih pooblaščenec ne bi smel zastopati, ne more biti predmet presoje pri odločitvi o stroških postopka, ker se v vsebino (pravnomočno) zavrnjenega tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje ne more spuščati.
10. Zato je sodišče druge stopnje le preizkusilo ali je sodišče prve stopnje po višini pravilno uporabilo tretji odstavek 7. člen Odvetniške tarife (OT), kjer je dana podlaga za zvišanje skupne vrednosti storitve, če odvetnik zastopa več strank, ki v pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage. V tem primeru se skupna vrednost storitve zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100% v primerih, ko odvetnik zastopa več kot 30 strank, pa največ za 200%. Ker je isti pooblaščenec zastopal dve stranki, bi sodišče lahko skupno vrednost storitve zvišalo le za 10% za zastopanje druge stranke. Zato je treba za navedeno razliko te stroške znižati, kar je razloženo v naslednjih točkah te obrazložitve.
11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje delno nepravilno odmerilo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Če izdatke za stranko in druge izdatke odvetnik obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1% od presežka nad 1.000 točk. Zato je sodišče druge stopnje izdelalo nov izračun stroškov toženih strank.
12. Toženi stranki D. B. je bilo priznanih 6.986,53 EUR odvetniških stroškov (pred odmero materialnih stroškov in DDV, deljeno z vrednostjo točke 0,459 EUR), to je 15221,19 točk. 2% materialni stroški do 1.000 točk znašajo 20 točk, 1% nad 1000 točk, to je od 14221,19 točk pa 142,12 točk. Skupni znesek 20 točk in 142,12 točk je 162,12 točk, ki jih je treba prišteti 15221,19 točkam, skupaj 15383,31 točk, povečano za 22% DDV je 3384,32 točk, skupaj 18767,63 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 je znesek pravilno odmerjenih vseh stroškov 8.614,34 EUR. Za razliko 164,93 EUR med pravilno in že odmerjenimi stroški postopka (8.779,28), je sodišče druge stopnje tudi znižalo stroške, ki so bili priznani toženi stranki D. B. 13. Toženima strankama S. R. in P. K. je bilo skupaj priznanih odvetniških stroškov 6.047,13 EUR (pred odmero materialnih stroškov, povečanja za zastopanje dveh strank in DDV, deljeno z 0,459 EUR), to je 13174,35 točk. Materialni stroški do 1.000 točk so 20 točk. Razlika med 13174,35 in 1.000 točk je 12174,35 točk. 1% od tega zneska je 121,74 točk. Skupni znesek 20 točk in 121,74 točk je 141,74 točk, ki jih je treba prišteti 13174,35 točkam, kar skupaj znaša 13316,09 točk. To število točk je treba povečati za 10% (za zastopanje ene nadaljne stranke po tretjem odstavku 7. člena OT) kar znaša 1331,60 točk, skupaj 14647,69 točk, povečano za 22% DDV (3222,49 točk) je skupaj 17870,19 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 je pravilen znesek, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje priznati tožeči stranki 8.202,41 EUR, namesto priznanih 9.404,86 EUR. Za razliko med tema zneskoma (1.202,45 EUR) je sodišče druge stopnje tudi znižalo stroške prve in druge tožene stranke. Čeprav je sodišče prve stopnje odločilo, da toženima strankama pripadajo stroški skupaj, je materialnopravno pravilno, da ker gre za deljivo denarno obveznost (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, OZ), je tožeča stranka kot dolžnik vsaki toženi stranki kot upnikoma dolžna plačati polovico zneska 8.202,41 EUR, torej 4.101,20 EUR.
14. Zaradi jasnosti izreka je v izreku te odločbe sodišče druge stopnje navedlo končni, pravilni znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka plačati toženim strankam.
15. Ker je bila pritožba delno utemeljena, je sodišče druge stopnje delno spremenilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem, neutemeljenem delu pa je pritožbo, ko je preizkusilo izpodbijani sklep še po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani, nespremenjeni del II. in III. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v zvezi s spremenjenimi stroški pred sodiščem prve stopnje uspela glede tožene stranke D. B. 1,8 %, S. R. in P. K. pa 12,78 %, skupaj 14,65 %. Glede na njen uspeh in, ker gre za sporno vrednost za izračun pritožbenih stroškov le od vrednosti stroškov 1.367,38 EUR (drugi odstavek 39. člena ZPP), je sodišče druge stopnje odločilo, da sama krije pritožbene stroške, stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa glede na vsebino pritožbe niso bili potrebni in jih zato sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo (155. člen ZPP). Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).
1 Sodišče druge stopnje je v tem delu obrazložitve povzelo znesek odmerjenih stroškov in je pri tem upoštevalo tudi odmerjeni davek na dodano vrednost po dopolnjenem sklepu. 2 Več glej N. Betteto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba - Uradni list Republike Slovenije, 2010, str. 51-52.