Jedro

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-574/2019/5 (1312-03) z dne 12. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi odločbe toženka povzema, kaj izhaja iz policijske depeše ob prijetju tožnika s strani policije, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Tako je po prijetju s strani policije povedal, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov, zaradi česar zaproša za azil. V kasnejših razgovorih je povedal še, da je v Maroku živel skupaj s starši, štirimi brati in dvema sestrama. Delal je kot pek, vendar za preživetje ni imel dovolj denarja, če bi ga imel, bi ostal v Maroku. Maroko je zapustil, ker se želi stabilizirati, izobraževati, si ustvariti prihodnost ter novo življenje. V Maroku ni bil ogrožen, je pa bil kot Berber izpostavljen psihičnim pritiskom ter diskriminacijam s strani ostalih Arabcev, saj Berberi nimajo svojih pravic, nimajo pravice do šolanja in svobode govora v svojem berberskem jeziku. Berberi so za opravljeno delo slabše plačani kot Arabci. V kraju, kjer so živeli, ni osnovnih življenjskih potrebščin, ni napeljav za vodo in elektriko. Povedal je, da se svojega mnenja ni upal izraziti, saj bi bil „tepen“, njegov problem je z „vlado“, ki za njih (Berbere) ne poskrbi. Zaradi tega Berberi protestirajo, tam pa jih tepejo, zapirajo in včasih koga ubijejo.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da iz izjav tožnika izhaja, da gre zgolj za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Očitno je, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, dejstva, ki jih navaja, pa so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno-ekonomskih stisk. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen. Ugotavlja, da tožnik v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Meni, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi resna škoda, saj v preteklosti v Maroku ni bil ogrožen. Poleg tega je splošno znano dejstvo, da v Maroku ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Toženka meni, da je kljub zatrjevanim kršitvam človekovih pravic mogoče že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi zadevo vrne v ponovni postopek.

5. Toženki očita, da je kršila tožniku pravico do izjave s tem, ko pooblaščenki tožnika pri podaji prošnje ni dovolila postavljati vprašanja. Kršila je tudi pravila upravnega postopka o uporabi jezika, saj je v postopku pred upravnim organom sodeloval tolmač, ki ni vpisan v imenik sodnih tolmačev. Poleg tega je bil to tolmač za arabski jezik, čeprav je tožnikov materni jezik berberski. Poudarja, da je ne glede na določilo 6. člena ZMZ-1, ki ima v zvezi s tolmači svoje določbe, 198. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) procesno pravno primarni predpis, ki določa, da se za tolmače smiselno uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za izvedence, kar pomeni, da je tolmač lahko zgolj nekdo, ki je vpisan v imenik sodnih tolmačev. Toženka je z izdano odločbo kršila pravila postopka tudi s tem, ko je izvedla skrajšani ugotovitveni postopek namesto rednega. Tožnik nato v tožbi povzema navedbe tožnika tekom upravnega postopka in zaključi, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, ko je štela navedbe tožnika za pravno nepomembne, v posledici tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka ni preverila izjav tožnika, ki se nanašajo na diskriminacijo Berberov s strani Arabcev, ni presojala njegovih osebnih okoliščin, ni pridobila specifičnih in drugih informacij o razmerah v izvorni državi, ampak se je zgolj sklicevala na dejstvo, da je Vlada RS z Odlokom Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Toženki očita napačno dokazno oceno v zvezi s krajem bivanja tožnika, saj trdi, da je njegov rojstni kraj A, kraj bivališča pa B, in tako napačno očita tožniku njegove navedbe glede krajevne oddaljenosti bolnišnice. Prav tako mu ni razumljiv očitek toženke v zvezi z prikrivanjem identitete, saj je tožnik predložil kopijo rojstnega lista in s tem toženki omogočil, da preveri njegovo identiteto. Toženka je napačno štela, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, saj v izvorni državi ni mogel pridobiti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP, posledice te kršitve pa lahko predstavljajo resno škodo.

6. V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

9. Sodišče želi najprej pojasniti, da ni utemeljen tožnikov ugovor v zvezi s pravili v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem. V zvezi s pravili uporabe jezika v upravnem postopku ZUP, na katerega se sklicuje tožnik, v sedmem odstavku 62. člena določa, da stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, imajo pravico spremljati potek postopka po tolmaču, o čemer jih je organ dolžan poučiti. Kot je že izpostavil tožnik v tožbi 198. člen ZUP določa, da se za tolmače smiselno uporabljajo določila zakona, ki veljajo za izvedence. V zvezi z navedenim sodišče izpostavlja 190. člen zadevnega zakona, zlasti drugi odstavek, iz katerega izhaja, da se za izvedenca določi oseba ali organizacija, ki ima strokovno znanje, ki je potrebno za razjasnitev stanja stvari. ZUP torej na nobenem mestu ne določa, da bi moral biti v upravnem postopku angažiran sodni izvedenec oz. sodni tolmač. Še natančnejša in podrobnejša določila v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem v postopkih mednarodne zaščite določa v 6. členu ZMZ-1, ki je glede na predmetno materijo specialni predpis. V sedmem odstavku tega člena so taksativno našteti pogoji, kdo je lahko izbran za tolmača, med katerimi pa ni zahteve, da bi bil tolmač vpisan v imenik sodnih izvedencev. Sodišče še ugotavlja, da je uradni jezik Maroka arabščina, iz zapisnika ob podaji prošnje z dne 8. 3. 2019 pa je razvidno, da je tožnik kot svoj materni jezik poleg Berberščine navedel tudi Arabščino.

10. Utemeljeni pa so nadaljnji tožnikovi ugovori.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16), v nadaljevanju Odlok Vlade RS, Maroko razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Maroko varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku (poleg ekonomskih razlogov) zatrjeval, da je bil v Maroku podvržen psihičnim pritiskom, da je bil diskriminiran s strani Arabcev, ker je Berber, da je kot Berber živel v strahu pred vlado, demonstracij pa se ni udeleževal, ker se je bal, da bo tepen, da v Maroku ni imel pravice do šolanja in svobode govora v svojem jeziku, ni imel pravice do zdravstva ter osnovnih življenjskih dobrin.

12. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Sama toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev, kar ne nazadnje v obrazložitvi, kot je že navedeno, povzema tudi toženka sama. Zato je povsem nerazumljiv zaključek toženke, da gre iz tožnikovih izjav sklepati zgolj na razloge ekonomske narave. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da je bil kot Berber diskriminiran, in kot tak je tožnik lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnika v zvezi z njegovo narodno pripadnostjo in zatrjevanim preganjanjem.

13. Toženka tudi ni ugotavljala, ali je kljub podanim navedbam tožnika o diskriminatornem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera Maroko zanj varna izvorna država, celo nasprotno, ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da bi se opredelila do s strani tožnika zatrjevane diskriminacije Berberov v Maroku. Toženka kljub navedenim trditvam tožnika o diskriminaciji zoper njega ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi v zvezi z odnosi med Arabci in Berberi. Resda je toženka ob podaji prošnje seznanila tožnika s tem, da je Maroko po Odloku Vlade RS varna izvorna država, vendar s tem ni dokazno breme prevaljeno na tožnika.1 Glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine bi morala toženka preveriti, ali je Maroko varna izvorna država tudi z vidika odnosov Arabcev do Berberov in s tem, ali morebiti ne grozi tožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo, skladno z 28. členom ZMZ-1, ne pa, da je ugotovila, da je „mogoče že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode“, s tem, da standarda preganjanja ali resne škode niti ni pojasnila in se tudi ni v tem oziru opredelila do tožnikovih trditev in izjav v zvezi z očitano diskriminacijo.

14. Ker toženka tega ni storila, sodišče ne more preveriti, ali je Maroko varen za tožnika glede na njegove zatrjevane osebne okoliščine. Tudi v zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije Arabcev do Berberov in z njimi seznaniti tožnika.

15. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto2 pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

16. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

1 V zvezi z deljenim dokaznim bremenom v azilnih postopkih glej npr. sodbe Upravnega sodišča: I U 402/2018 z dne 11. 5. 2018, I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017, I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017. 2 C-585/16, 25. 7. 2018, glej zlasti odstavke 144-149.