Jedro

Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi za daljše obdobje, kot ga dovoljuje ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 16. 7. 2010 dalje; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj v delovno razmerje pod pogoji delovnega mesta „oskrbovalka III“ in tožeči stranki v podpis izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „oskrbovalka III“ ter ji za čas od nezakonite odjave iz zavarovanja, to je od dne 31. 7. 2011 dalje do poziva nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za ves čas od nezakonite odjave od dne 31. 7. 2011 dalje pa do dneva poziva nazaj na delo, ter jo prijaviti v zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, kot je zahtevano v tožbi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da o javnih delih ni mogoče govoriti, če ne gre za brezposelno osebo. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji) v 16. členu določa, kdo se šteje za brezposelno osebo po zakonu. Tožeča stranka je v predmetni zadevi dokazala, da je bila ves čas v obdobju od 1. 6. 2006 do 31. 7. 2011 zaposlena pri toženi stranki, kar nasprotno pomeni, da ni bila brezposelna oseba po 16. členu ZZZPB. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je šlo pri tožeči stranki za javna dela, potem bi sodišče predhodno moralo najprej ugotoviti, ali je bila tožeča stranka pred sklenitvijo vsake od pogodb res prijavljena na zavodu kot brezposelna oseba, kar pa ni ugotovilo, saj je navajalo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženki po verigi pogodb. Sodišče je bilo očitno zavedeno s strani priče A.A., ki je izpovedala, da v konkretnem primeru program osebne asistence lahko vključuje tudi osebe, ki so pri izvajalcih, delodajalcih že zaposlene preko aktivne politike zaposlovanja in katerih delovno mesto je subvencionirano iz tega naslova. Torej na podlagi pogodbe iz predhodnega javnega razpisa oziroma povabila. V tem primeru ni potrebno osebe odjaviti iz zavarovanj, ampak se pogodba podaljša oziroma sklene nova pogodba za omenjeno obdobje. ZZZPB nikjer ne dopušča možnosti, da bi se pogodba podaljševala že vključeni osebi, ki ni niti več brezposelna in je prijavljena v zavarovanje ter ima tudi vpisano delovno dobo v delovno knjižico. Iz pogodb med Zavodom za zaposlovanje in toženo stranko o dodelitvi subvencije za zaposlitev pri izvajanju pomoči na domu ter osebne asistence z dne 7. 12. 2009 in pogodbo o izvajanju projekta v okviru programa „asistentka bom“ z dne 14. 6. 2011 je razvidno, da je bila tožeča stranka uvrščena med osebe po alineji A – kot oseba, ki je že vključena ali je bila vključena v program subvencioniranja zaposlitve pri izvajanju pomoči na domu ter osebne asistence in oskrbovanje invalidnih oseb. Za subvencijo je lahko toženka kot delodajalec kandidirala tudi z osebami, ki niso brezposelne osebe po ZZZPB, ki niso prijavljene na zavodu kot brezposelne in so dejansko že zaposlene pri toženi stranki. Za te osebe razpis ni imel podlage v ZZZPB in zato ni mogoče govoriti o aktivni politiki zaposlovanja. To pa pomeni, da pri tožeči stranki ni možno uporabiti 63. člena ZDR, temveč je potrebno uporabiti splošne določbe ZDR. Gre za situacijo, v kateri je glavni cilj javnega razpisa nudenje storitev oskrbovanja invalidom distrofikom tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tako zavzelo napačen sklep glede dejanskega stanja, ker očitno ni razumelo, da so lahko uporabniki aktivne politike zaposlovanja le brezposelne osebe po 16. členu ZZZPB, čeprav je res, da že iz predmeta pogodbe med Zavodom za zaposlovanje in toženko izhaja, da tožeča stranka spada med osebe A, ki torej niso brezposelne osebe po ZZZPB.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da se je tožeča stranka sama odločila, da ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi s toženko in da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo po volji tožene stranke. Tožena stranka je tožeči stranki ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar jo je le-ta odklonila. Ker je delovno razmerje prenehalo iz tega razloga, tako tudi transformacija delovnega razmerja ni več mogoča, ter je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožeča stranka namenoma prezre dejstvo, da gre za različne vrste subvencij, od katerih je subvencija zaradi izvajanja programa javnih del samo ena izmed njih. Je pa ta subvencija pomembna zaradi njenega pretežnega deleža v financiranju zaposlitve delavcev v programu javnih del ter zato, ker je mogoča samo v okviru izvajanja javnih del. Tožeča stranka tako zatrjuje nezakonitost samega razpisa oziroma programa, ki pa ga ni izdala tožena stranka, ampak Republika Slovenija preko Zavoda RS za zaposlovanje. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je šlo za izvajanje javnih del, ob sodelovanju Zavoda RS za zaposlovanje, pri čemer so bile v tripartitnem razmerju sklenjene pogodbe. Tožena stranka je neprofitni delodajalec in v teh primerih delavci ne ustvarjajo prihodka delodajalcu, ampak so zaposleni iz drugih razlogov – kot na primer osebna asistenca članom tožene stranke. V takih primerih je financiranje zaposlitve v celoti odvisno od sredstev, ki niso povezana z delom delavca (torej subvencij države, nepovratnih sredstev, itd …).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, niti ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas ter posledično zahteva od tožene stranke, da jo pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je tožeča stranka prvič sklenila pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 5. 2006, za 36 mesecev, s pričetkom dela dne 1. 6. 2006 za delovno mesto „osebni asistent“; - da je naslednjo pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 5. 2008 sklenila za isto delovno mesto in za obdobje od 5. 6. 2008 do 31. 5. 2009; - da je sklenila tri pogodbe o zaposlitvi in sicer z dne 25. 5. 2009, 27. 7. 2009 in 18. 6. 2009, ki se nanašajo na delovno mesto „oskrbovalka III“, za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila podlaga za sklenitev vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas vključitev tožeče stranke kot brezposelne osebe v program aktivne politike zaposlovanja, ki ga je izvajal Zavod RS za zaposlovanje (vključitev v javna dela) v sodelovanje z izbranim izvajalcem javnih del (toženka) in da transformacija delovnega razmerja v takem primeru ni možna.

Po deveti alineji prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas, če gre za opravljanje javnih del oziroma vključitev v okviru aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom. Po drugem odstavku 53. člena ZDR delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjeni čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Po 54. členu ZDR se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Po prvem odstavku 63. člena ZDR brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki je izvajalec javnih del. Pogodba o zaposlitvi se po drugem odstavku 63. člena ZDR sklene upoštevaje posebnosti, določene z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Z novelo ZZZPB-D (Ur. l. RS, št. 69/98) sta bila spremenjena 52. in 53. člen zakona. Sprememba je veljala vse do 27. 7. 2006, ko je bila sprejeta novela ZZZPB-F (Ur. l. RS, št. 79/2006). Po 52. členu ZZZPB so javna dela lokalni ali državni zaposlitveni programi, ki so namenjeni spodbujanju razvoja novih delovnih mest in ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti brezposelne osebe in se organizirajo zaradi izvajanja socialnovarstvenih, izobraževalnih, kulturnih, naravovarstvenih, komunalnih, kmetijskih in drugih programov. Po prvem odstavku 53. člena ZZZPB se za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklenejo z izvajalcem javnih del, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev. Po tretjem odstavku 53. člena ZZZPB vključitev v javna dela traja največ eno leto, razen invalidov, katerih invalidnost je ugotovljena z odločbo pristojnega organa, ki se jim vključitev lahko podaljša, če jim ni mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve. Iz dokaznega postopka in zatrjevanj tožeče stranke pa ne izhaja, da ta pogoj ni izpolnjen.

Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi za daljše obdobje, kot ga dovoljuje ZDR.(1) Vključitev in način ter pogoji za izvajanje programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja se uredi s pogodbo med brezposelno osebo in Zavodom RS za zaposlovanje ter drugo pooblaščeno organizacijo (v konkretnem primeru s toženko), v kateri se določijo zlasti pravice, obveznosti in odgovornosti brezposelne osebe, nosilca izvajanja ukrepov, aktivne politike zaposlovanja, trajanje in sofinanciranje teh ukrepov in kontrolo nad njihovim izvajanjem (49. c člen ZZZPB). Med Zavodom RS za zaposlovanje in stranko (brezposelno fizično osebo) se sklene pogodba o zaposlitvi v programu aktivne politike zaposlovanja, ki je vezana na časovne omejitve, aktivne politike zaposlovanja v krovni pogodbi med Zavodom RS za zaposlovanje in Ministrstvom za B, prav tako pa mora biti skladna s pogodbo med Zavodom RS za zaposlovanje in izbranim izvajalcem javnih del. Šele nato brezposelna oseba sklene posebno pogodbo o zaposlitvi z izvajalcem javnih del. Gre torej za pogodbo o zaposlitvi, za katero veljajo določene posebnosti. V postopek sklenitve pogodbe o zaposlitvi so namreč vključene tri stranke in sicer Zavod RS za zaposlovanje, brezposelna oseba in izbrani izvajalec del. Iz programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja 2006 (B59) izhaja, da je eden od ukrepov aktivne politike zaposlovanja tudi program „invalidi invalidom“, to je izvajanje pomoči na domu, osebne asistence in oskrbovanja invalidov, za izvajanje katerega je na podlagi javnega razpisa bila izbrana tožena stranka. Na tej podlagi so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje (B1-B37), tožeča stranka pa je opravljala delo osebnega asistenta, ki je bilo sofinancirano v okviru programa aktivne politike zaposlovanja.

Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile v konkretnem primeru sklenjene zaradi vključitve tožeče stranke v program aktivne politike zaposlovanja, sprva v program „invalidi invalidom“, nato v program sofinanciranja zaposlitve pri izvajanju pomoči na domu ter osebne asistence in nato v program „asistentka bom“. Tožeča stranka je dejansko opravljala delo, za katero je imela tudi formalno sklenjene posebne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, istočasno pa so bile sklenjene pogodbe tripartitno, to je med tožečo stranko, toženo stranko in Zavodom RS za zaposlovanje (časovno omejene pogodbe o subvencioniranju zaposlitve). Tako tudi pogodba o izvajanju projekta v okviru programa „asistentka bom“ v 2. členu določa, da so predmet pogodbe za sofinanciranje delovnih mest pri izvajanju osebne asistence osebe, ki so prijavljene v evidenci brezposelnih oseb, ter osebe - asistentke oziroma asistenti, ki so vključeni v program osebne asistence na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje zaposlitev pri izvajanju pomoči na domu ter osebne asistence za leto 2009 in bodo pri izbranem delodajalcu nadaljevali z zaposlitvijo na subvencioniranem delovnem mestu v okviru programa „asistentka bom“ (A7 in B39). Torej osebe iz ciljnih skupin javnega povabila so bile tako osebe, ki so bile prijavljene v evidenci brezposelnih oseb, kakor tudi osebe, asistenti, ki so pri izbranem delodajalcu nadaljevali z zaposlitvijo na subvencioniranem delovnem mestu, kar velja za tožečo stranko. Tako zmotno pritožba zatrjuje, da bi do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas moralo priti zgolj zato, ker tožeča stranka ni bila brezposelna oseba, temveč je nadaljevala z delom pri toženki na subvencioniranem delovnem mestu.

Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago (53. člen ZZZPB) zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi daljše obdobje kot ga dovoljuje ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1. Enako sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010.