Jedro

Tožnik je na Center za socialno delo poslal prošnjo za finančno pomoč, da bi lahko položil določen denarni znesek pri okrajnem sodišču, s čimer bi se izognil posledicam izvršilnega postopka. Center za socialno delo (CSD) mu je odgovoril z dopisom, da za tak zahtevek nima na razpolago sredstev, da pa lahko uveljavlja ustrezno denarno pomoč po ZSV. Tožnik se je zoper dopis CSD pritožil. Stranka ima pravico do pritožbe le zoper odločbo, izdano na prvi stopnji in sicer v primeru, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP). Ker navedeni dopis CSD ni niti odločba niti ni bilo odločeno o pravicah tožnika, je tožena stranka pritožbo tožnika utemeljeno zavrgla (drugi odstavek 240. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2008, ter da se toženi stranki naloži, da odloči o tožnikovi pritožbi z dne 27. 11. 2007 oziroma podrejeno, da se Centru za socialno delo A. naloži, da z odločbo odloči o tožnikovi prošnji z dne 16. 10. 2007. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitev ustavnih pravic iz 15. in 22. člena Ustave RS. Sodišče je namreč sodbo izdalo brez obravnavanja in z ignoranco ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Tako kot napadene odločitve CSD A., je tudi sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopkovnih pravil. Sodišče zaradi tega ni ugotovilo dejanskega stanja in je posledično tudi napačno uporabilo določbe ZUP. Tožnikove zahteve, podane pri toženi stranki je napačno obravnavalo kot prošnje za socialno pomoč. Tožnikove prošnje bi bilo namreč potrebno obravnavati na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter tožniku zagotoviti bivališče ter zdravo življenjsko okolje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjski sklep št. ... z dne 23. 1. 2008. Z navedenim sklepom je drugostopenjski organ pritožbo vloženo zoper dopis Centra za socialno delo A. z dne 9. 11. 2007 zavrgel iz razloga, ker je bila pritožba vložena zoper dopis, ki ni konkretni upravni akt in se s tem dopisom tudi ni odločalo o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po odpravi navedenega sklepa utemeljeno zavrnilo. Dopis z dne 9. 11. 2007 namreč ni mogoče šteti za konkretni upravni akt, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka. Stranka ima namreč pravico do pritožbe le zoper odločbo, izdano na prvi stopnji in sicer v primeru, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Ker dopis ni niti odločba niti ni bilo odločeno o pravicah tožnika, je tožena stranka pritožbo utemeljeno, na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP zavrgla.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bile kršene tožnikove ustavne pravice iz 15. in 22. člena Ustave RS. Tožnik teh kršitev niti ne konkretizira, kakor tudi ne navedbe, da naj bi šlo v zadevi za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožniku je bilo namreč zagotovljeno sodno varstvo pravic. Sodišče je razpisalo glavno obravnavo, na katero je vabilo obe stranki v postopku. Tožnik je sicer posredoval prošnjo za preložitev obravnave iz razloga, ker zaradi trenutnega psihičnega stanja naj ne bi bil sposoben za zaslišanje pred sodiščem, in ker naj bi njegov skrbnik tožnika zastopal na drugi obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče prve stopnje prošnji ni ugodilo, saj kot to izhaja tudi iz zapisnika z glavne obravnave, zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, medtem ko njegov skrbnik za odsotnost ni predložil nobenega dokazila. Zastopanje stranke v drugem postopku tudi ni razlog za preložitev glavne obravnave. Odločitev o preložitvi je namreč v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki je razpisalo glavno obravnavo. Zato tudi dokaz, ki ga je tožnikov skrbnik predložil šele v pritožbenem postopku in sicer da se je udeležil obravnave v drugi zadevi, torej pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na rešitev sporne zadeve nima nikakršnega vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.