Jedro

Tožnik le z navajanjem parcelacij in parcelnih številk, brez navedbe konkretnih dokazov, ne izpodbija dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku oz. ugotovljenih pogojev za obnovo postopka denacionalizacije na podlagi določbe prvega odstavka 23. člena ZDen-B.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1500/99-7 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 3.3.1999, s katerim je ta po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka v zadevi denacionalizacije parc. št. 273/2 k.o. S. Tožena stranka je navedla, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98, v nadaljevanju ZDen-B) v 2. točki 1. odstavka 23. člena določa, da je obnova postopka dopustna v primerih, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da je bila tožniku in njegovi ženi J. neupravičeno vrnjena parcela št. 273/2 k.o. S., s tem pa so podani obnovitveni razlogi po navedenem predpisu. Tožena stranka ugotavlja, da je bil postopek obnove uveden v zakonitem roku in od opravičene osebe ter z zakonitim obnovitvenim razlogom. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da gre za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Upravne enote L., Izpostava M.-P. z dne 18.10.1995. Tako obnovo posebej ureja ZDen-B. Upravni organ prve stopnje je sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti oprl na določbo 1. odstavka 23. člena ZDen-B, po kateri je, ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šestih mesecev od uveljavitve zakona, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Obnova postopka je dovoljena le v taksativno naštetih primerih, med katerimi je v 2. točki tega člena navedeno, da tudi v primeru, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec. Pri teh posebnih obnovitvenih razlogih gre za primere takih kršitev materialnega zakona, katerih posledice se odražajo v oškodovanju družbenega premoženja. V konkretnem primeru, ko se postavlja vprašanje, ali je bila nepremičnina parc. št. 273/2, sedaj št. 711/1, sploh podržavljena in ali je sploh obstajala podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, je dopustno obnoviti postopek denacionalizacije že v primeru, ko je obnovitveni razlog verjetno izkazan, ne glede na splošno določbo 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Verjetna izkazanost obnovitvenega razloga je utemeljena v obrazložitvi sklepa upravnega organa prve stopnje, ki je, po presoji sodišča prve stopnje, skladna z listinami v upravnih spisih.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 324 k.o. S. razvidno, da je bila v njem vpisana parc. št. 273/2 k.o. S. na podlagi identifikacijskega seznama k.o. S., v zvezi z dodatnim naznanilnim listom z dne 8.2.1971, skupaj z nepremičninama parc. št. 513/2 in 1333/2, obe k.o. S., poočitena v novo nepremičnino parc. št. 1334/1 in parc. št. 711/1 k.o. S. Takrat je bila predmetna parcela razdeljena v parc. št. 1334/1 in parc. št. 711/1, ki sta ostali vpisani v vložku 324 ter parc. št. 273/2, ki se je vpisala v nov vložek št. 938, vse k.o. S. Sodišče prve stopnje je, tako kot upravna organa, nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Upravičencu sta bili vrnjeni parc. št. 1334/1 in št. 711/1, ki sta bili vseskozi vpisani v vl. št. 324. Obe pa sta nastali po parcelaciji nepremičnine parc. št. 273/2. Zato je nelogično, da se postopek obnavlja le za parc. št. 273/2, ki je prav tako nastala po delitvi iste parcele. Napačno so bile uporabljene tudi določbe ZDen-B. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru določbo razlagalo preširoko in napačno. Zakon z obnovitvenim razlogom misli na osebe, ki ne izpolnjujejo formalnih pogojev za status upravičenca, kar pa za tožnika ne velja. Upravni organ je z dokončno odločbo o denacionalizaciji namreč že ugotovil, da ima status upravičenca v postopku denacionalizacije. Konkreten primer tudi ne predstavlja grobe nezakonitosti, ki naj bi se odpravila z določbo 23. člena ZDen-B. Verjeten obstoj obnovitvenega razloga v konkretnem primeru ni izkazan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen-B v 1. odstavku 23. člena določa, da je, ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, v roku šest mesecev po uveljavitvi tega zakona, v štirih točkah določenih primerih. V 2. točki je določeno, da je dopustno začeti postopek obnove tudi v primerih, ko je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec. Upravni organ prve stopnje, je obnovo postopka uvedel na podlagi določbe 2. odstavka 23. člena ZDen-B, potem, ko je ugotovil, da nepremičnina parc. št. 273/2 ob podržavljenju ni bila vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. 324 k.o. S. in da na tej nepremičnini na ime upravičencev M. in J.K. tudi ni bila vknjižena lastninska pravica. Tožnik v upravnem sporu, kot že prej v upravnem postopku, ugovarja tej ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, pri tem pa le navaja parcelacijo in nove številke parcel. Pri tem ne navaja nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje podvomilo v pravilno ugotovitev dejanskega stanja v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne dejanske in ne pravne podlage, da bi sprejelo drugačno odločitev. Upravičenci v postopku denacionalizacije so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih ali na način, ki je naveden v ZDen. V primeru, da obstoji verjetna izkazanost, da premoženje, ki je predmet končanega denacionalizacijskega postopka, ni bilo podržavljeno upravičencu, pa obstoji pogoj iz 23. člena ZDen-B za obnovo postopka. Tožnik pa bo imel, tako kot je že navedla tožena stranka, možnost uveljavljati svoje trditve v obnovljenem postopku.

Neutemeljena je tudi navedba tožnika, da obnovitveni razlog iz 2. točke 1. odstavka 23. člena ne velja za njegov primer. Upravni organ je z dokončno odločbo o denacionalizaciji res že ugotovil, da ima status upravičenca v denacionalizaciji za določene nepremičnine. Po ugotovitvi upravnega organa prve stopnje pa tako lastništvo v času podržavljenja za nepremičnino parc. št. 273/3 k.o. S., ni izkazano.

V obnovljenem postopku bo upravni organ ugotovil, da je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki ne more biti upravičenec oziroma bo ugotovil, da je bila premoženjska pravica priznana osebi, ki je upravičenec. Odločitev o tem pa je predmet obnovljenega postopka denacionalizacije.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih tožnik sodbo izpodbija, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.