Jedro

Carinske kvote so morale biti realizirane v tistem obdobju, za katerega so se dodelile, zato prenos kvot v naslednje časovno obdobje ni bil mogoč. Tudi če bi bilo zahtevi tožeče stranke ugodeno, se zato carinske kvote v ponovnem postopku ne bi mogle izvršiti. Ker torej tožeča stranka morebitnih dodatnih kvot na račun kvot iz leta 2000 po letu 2001 ne more realizirati, si tudi svojega pravnega položaja z naturalno restitucijo ne more izboljšati, zato ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu. ZUS pa tudi ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu, zato si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more izboljšati niti s pridobitvijo pravnomočne sodbe, ki bi služila kot dokaz pravnega temelja v njeni odškodninski tožbi pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo delno odločbo tožene stranke z dne 10.3.2000, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno delno odločbo je tožena stranka izdala tožeči stranki dovoljenje za uvoz v izreku navedenega blaga, za katerega se plačuje carina po znižanih carinskih stopnjah in v okviru carinskih kvot, kot je določeno v prilogi 3 Uredbe o izvajanju sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter začasni uporabi sklepa št. 3 Skupnega odbora po sporazumu o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 105/99 - Uredba/99) in za katere se uvozna dajatev ne plačuje (šifra 9201 v polju 39 v enotni carinski listini).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da delne odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, katera so bila odločilna dejstva za odločitev o dodelitvi uvoznih kvot tožeči stranki. V obrazložitvi odločbe so našteti zgolj prednostni kriteriji za določitev kvote, ni pa obrazloženo, kako so bili ti prednostni kriteriji uporabljeni pri odločanju o zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je tako v postopku za izdajo upravnega akta kršila določbe 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP/86), zato je sodišče delno odločbo tožene stranke odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ji je zadevo poslalo v ponovni postopek, glede na to, da tožena stranka ni več pristojna za odločanje v obravnavani zadevi, pač pa je pristojnost prešla na Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja kot organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS. Predlaga, da sodišče spremeni izrek izpodbijane sodbe in vrne zadevo v ponovni postopek pristojnemu organu.

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot predstavnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravna korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora tožeča stranka v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v pravici, da se ji dodelijo carinske kvote za uvoz iz Republike Hrvaške v letu 2000 v obsegu, za katerega je po svojem mnenju upravičena na podlagi prednostnih kriterijev.

Tožeča stranka torej uveljavlja, da sodišče odloči o zakonitosti odločbe tožene stranke, ne zahteva pa, da sodišče odloči tudi o zahtevku za določitev odškodnine, kot je to zmotno menilo sodišče prve stopnje. Iz podatkov v spisu (dopis Gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.2005) in dikcije predloga tožeče stranke, da "pričakuje razsodbo, s katero bo upravičen do ustreznih kvot in do možnosti tožbe za ustrezno odškodnino zaradi izpada prodaje in s tem zaslužka" namreč izhaja, da je tožeča stranka odškodninsko tožbo vložila pred sodiščem splošne pristojnosti, v kateri namerava odškodninski temelj dokazovati s sodbo, izdano v upravnem sporu.

Na podlagi 3. odstavka 5. člena Uredbe/99, ki jo je izdala Vlada Republike Slovenije na podlagi 4. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur.l.RS-MP, št. 8/99), je lahko Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj razdelilo količine blaga v okviru posamezne carinske kvote iz priloge 3 k tej uredbi naenkrat ali postopoma, upoštevaje razmere na trgu zadevnega blaga, pri čemer je morala biti razdelitev končana najmanj dva meseca pred iztekom leta. Carinske kvote so torej morale biti realizirane v tistem obdobju, za katerega so se dodelile, zato prenos kvot v naslednje časovno obdobje ni bil mogoč. Tudi če bi bilo zahtevi tožeče stranke ugodeno, se zato carinske kvote v ponovnem postopku ne bi mogle izvršiti. Ker torej tožeča stranka morebitnih dodatnih kvot na račun kvot iz leta 2000 po letu 2001 ne more realizirati, si tudi svojega pravnega položaja z naturalno restitucijo ne more izboljšati. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu. ZUS pa tudi ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu, zato si tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more izboljšati niti s pridobitvijo pravnomočne sodbe, ki bi služila kot dokaz pravnega temelja v njeni odškodninski tožbi pred sodiščem splošne pristojnosti.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, je tožbo s sklepom zavrglo (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).