Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1521/2020-15

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1521.2020.15 Upravni oddelek

legalizacija gradbeno dovoljenje objekt daljšega obstoja sprememba obsega objekta daljšega obstoja
Upravno sodišče
24. april 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tudi če bi bilo v konkretni zadevi predmetni objekt (stavbi št. 409 in 1296) treba obravnavati kot enovit objekt (čemur tožnik sicer nasprotuje), 117. člen GZ ne nasprotuje temu, da bi bilo mogoče legalizirati zgolj del tega objekta (tj. stavbo 409), kot je tožnik sicer tudi zahteval.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica, št. 351-542/2019-21 z dne 9. 3. 2020 (napačno datirana z datumom 9. 3. 2019), se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravna enota Radovljica je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo (na kateri je namesto datuma 9. 3. 2020 očitno napačno naveden datum izdaje 9. 3. 2019) zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja - počitniško hišo na naslovu ..., klasifikacija CC-SI 11100 (enostanovanjske stavbe), vpisano v kataster stavb s številko stavbe 2196-409, zgrajeno na zemljišču parc. št. 1058, k. o. A.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, saj so bile po navedenem datumu izvedene spremembe objekta (prizidave v letu 2016, istega leta ali kasneje sta bili izvedeni okenska odprtina in vhod v objekt, za katere je potreben poseg v konstrukcijo objekta). Prvostopenjski organ se sklicuje na pridobljeno dokumentacijo Geodetske pisarne v Radovljici in na fotografije objekta ter ugotavlja, da izvedena dela predstavljajo prizidavo in rekonstrukcijo, za kar bi si moral investitor (tožnik) pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno se organ ni odločil, da bi v postopek povabil priči, ki jih je v dokaz, da je objekt v enakem obsegu obstajal že pred 1. 1. 1998, ponujal investitor. Na podlagi navedenega niso izpolnjeni pogoji iz 117. člena Gradbenega zakona (GZ) za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Ta predpis tudi ne daje podlage za legalizacijo le dela objekta (tj. tistega dela, ki bi bil izkazano zgrajen pred 1. 1. 1998).

3.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da je bil predmet zahteve za legalizacijo stavba št. 409, stoječa na parc. št. 1508, k. o. A. Navedena stavba se drži stavbe 1296 na isti parceli. Iz starejših fotografij sta razvidna dva objekta, ki se držita skupaj, različne višine in tlorisne velikosti, vsak s svojo streho ter prizidki. Na fotografijah obstoječega stanja je viden en samostojen objekt večjih dimenzij z eno simetrično streho, podaljšano ob prizidkih. Toženka dopolnjuje obrazložitev prvostopenjske odločbe in poudarja, da je 117. člen GZ namenjen zgolj legalizaciji objekta kot celote. Objekta 409 in 1296 imata skupno streho, kar pomeni skupen konstrukcijski element, ter skupno fasado. Tako ne gre za dva samostojna objekta, temveč za en (enovit oz. celovit) objekt. Dejstvo, da sta v kataster vpisana dva ločena objekta, je nerelavantno. Predmetni objekt (št. 409 in št. 1296) je bil po 1. 1. 1998 predmet rekonstrukcije in prizidav in tako ne gre za objekt, ki bi bil v celoti zgrajen pred 1. 1. 1998 oz. od tega datuma ne obstaja v enakem obsegu. Ne drži navedba tožnika, da so bila na objektu izvedena zgolj vzdrževalna dela. Neutemeljen je očitek tožnika, da se dovoljenje po 117. členu GZ lahko izda samo za posamezen del.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da izvedena dela (izvedba lesenega opaža, vgradnja enega okna in prizidek na severni strani) predstavljajo vzdrževalna dela, za katera mu ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Zaključek, da se je stavba 409 po 1. 1. 1998 spremenila po obsegu je v nasprotju z ugotovitvami organa na ogledu 26. 11. 2019. Pravno zmotno je naziranje prvostopenjskega organa, da se določba 117. člena GZ nanaša izključno na stavbo kot celoto in da legalizacija dela stavbe ni mogoča. Fotografije iz leta 2016 ne predstavljajo primerne podlage za ugotavljanje pravno relavantnih dejstev v letu 2016. Streha stavbe 1296 je bila zgolj višinsko usklajena s streho stavbe 409; višina strehe slednje stavbe (ki je bila predmet postopka) je od izgradnje stavbe ostala nespremenjena. Zmotna je ugotovitev toženke, da stavbi predstavljata enovito celoto, saj gre dejansko za dve ločeni in samostojni stavbi. Tožnik je zahteval zgolj legalizacijo stavbe št. 409, upravni organ ne more odločati mimo tožnikove zahteve.

5.Bistveno so bila kršena tudi pravila postopka, saj upravni organ ni obrazložil, zakaj je zavrnil predlagano zaslišanje tožnika in dveh predlaganih prič. S temi dokazi je tožnik želel dokazati obstoj pogojev iz 117. člena GZ in utemeljenost zahteve za legalizacijo. Z neizvedbo dokazov je bilo poseženo v tožnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Upravni organ je dokazila pridobival po uradni dolžnosti in na ta oprl izpodbijano odločbo, do tožnikovih dokaznih predlogov pa se ni obrazloženo opredelil oziroma jih argumentirano zavrnil. Zbiranje procesnega gradiva je tako potekalo pretežno enostransko. Prvostopenjski organ se tudi ni opredelil do pravno relavantnih navedb tožnika, ki se nanašajo na poseg v konstrukcijo strehe objekta št. 409 ter na tožnikovo pojasnilo, da fotografije iz leta 2016 prikazujejo stavbo št. 1296 in ne stavbe št. 409. Obrazložitev prvostopenjske odločbe je pomanjkljiva zato te ni mogoče preizkusiti. Zaključek toženke, da stavbi št. 409 in št. 1296 predstavljata enovit objekt, je protispisen ter presega okvire tožnikove zahteve za legalizacijo, tožnik mu nasprotuje.

6.Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka

8.Tožba je utemeljena.

9.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo), s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja.

10.Toženka je obrazložitev prvostopenjske odločbe dopolnila z ugotovitvijo, da stavba št. 409, katere legalizacijo je zahteval tožnik, skupaj s stavbo št. 1296 (obe stoječi na parc. št. 1508, k. o. A.) predstavlja enovit objekt, njena odločba pa temelji na materialnopravnem stališču, da dovoljenja za objekt daljšega obstoja v skladu s 117. členom GZ ni mogoče izdati zgolj za del objekta, pač pa le za objekt kot celoto. Tožnik navedenemu stališču nasprotuje.

11.Pravno podlago odločanja v zadevi je predstavljal 117. člen GZ, ki določa, da se lahko za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek). Citirana določba v nadaljevanju predpisuje obvezna dokazila oziroma tam opredeljene listine, ki jih je treba priložiti zahtevi, opredeljuje možnost udeležbe stranskih udeležencev, časovno ter vsebinsko določa pogoje za izdajo tovrstnega dovoljenja ter še, da se za objekte daljšega obstoja, za katere je bilo izdano dovoljenje iz tega člena, šteje, da niso nelegalen ali neskladen objekt in da imajo v času veljavnosti dovoljenja oziroma odločbe iz prejšnjega odstavka uporabno dovoljenje (deveti odstavek).

12.Člen 117 GZ se nahaja v V. poglavju z naslovom Legalizacija izvedenih gradenj pred uveljavitvijo zakona in sodi (kot izhaja iz vladnega predloga zakona, EVA:2015-2550-0004) med določbe, ki so bile predlagane (in nato sprejete - op. sod.) z namenom reševanja problematike legalizacije za nazaj, kar se (glede na predlog in kot nadalje izhaja iz zakona) uresničuje z več različnimi možnostmi, ki jih ponujajo v tem primeru določbe predloga zakona, saj zakon naslavlja različne situacije, zaznane v praksi, in s tem ponuja pahljačo možnosti za presojo, pretresanje in presojanje (ne)problematičnosti obstoja objektov v prostoru: od rednih določb, ki bodo zaradi starosti objekta omogočale zastaranje pregona in nastop legalnosti iz tega naslova, do podelitve začasnih pravic s tehtanjem javnega interesa za odstranitev in interesa za ohranitev objekta, do prehodnih določb z omejenim časovnim rokom za uveljavitev pravice do legalizacije, pod pogoji, vezanimi na obstoj pravil v času gradnje nelegalnega objekta; z ohranjanjem obveznosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo v primeru legaliziranih objektov (str. 18 predloga).

13.Iz predloga k sedaj 117. členu (v času priprave predloga 50. členu) GZ pa med drugim izhaja, da ta člen ureja pridobitev dovoljenja za objekte, ki so v času odločanja starejši od dvajsetih let in jih je šteti za objekte daljšega obstoja, da se dovoljenje izdaja smiselno po postopku, kot to velja za gradbeno dovoljenje, preverja pa se le dejstva, ki so pogoj za to, da se dobi dovoljenje za objekt daljšega obstoja, preverja se tudi pravica graditi; dovoljenja za objekt daljšega obstoja pa ne gre enačiti z gradbenim dovoljenjem, saj velja le pogojno in se lahko razveljavi brez odškodninske odgovornosti na zahtevo vlade ali občine, če je to potrebno zaradi zavarovanja javnega interesa, kar je še podrobneje opredeljeno.

14.Toženkina odločba (kot že navedeno) temelji na ugotovitvi, da stavbi št. 409 in 1296 nista samostojna objekta, pač pa tvorita enovit objekt, ter na materialnopravnem stališču, da zgolj za stavbo št. 409 dovoljenja po 117. členu GZ ni mogoče izdati, pač pa bi bilo takšno dovoljenje mogoče izdati zgolj za celoten objekt. Takšno materialnopravno stališče je po presoji sodišča napačno.

15.Na prvi pogled bi uporabo določbe 117. člena GZ, kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, lahko potrjevala njena jezikovna razlaga - ko je v prvem odstavku 117. člena govora o objektu in ne tudi delu objekta, vendar pa to po oceni sodišča ne vzdrži nadaljnje presoje. Že iz prej povzetega predloga k določbi 117. člena GZ (in kar kot splošno izhaja tudi iz predloga k ostalim določbam v V. poglavju zakona) namreč jasno izhaja, da je njen namen legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je - kot že povedano - izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni namreč logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta. Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)).

16.Po presoji sodišča je zato določbo prvega odstavka 117. člena GZ treba razlagati tako, da je legalizacija na tam navedeni podlagi možna tudi, če je zahteva vložena za del objekta, in se taki zahtevi ugodi, če so izpolnjeni še ostali pogoji iz te določbe, torej, če od 1. 1. 1998 ta objekt obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb. Tudi če bi bilo v konkretni zadevi predmetni objekt (stavbi št. 409 in 1296) treba obravnavati kot enovit objekt (čemur tožnik sicer nasprotuje), 117. člen GZ ne nasprotuje temu, da bi bilo mogoče legalizirati zgolj del tega objekta (tj. stavbo 409), kot je tožnik sicer tudi zahteval.

17.Drugačno materialnopravno stališče toženke je (kot že pojasnjeno) napačno, posledično pa je bilo v zadevi napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje (ki ga je toženka ugotavljala ob napačnem materialnopravnem stališču, da legalizacija zgolj dela objekta ni mogoča). S tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni.

18.Tožnik uveljavlja tudi bistvene kršitev pravil postopka. Tako med drugim uveljavlja, da upravna organa nista izvedla dokazov z zaslišanjem dveh prič, predlaganih v dokazovanje, da objekt (stavba št. 409) od 1. 1. 1998 obstaja v enakem obsegu. Zavrnitve izvedbe teh dokazov tudi nista ustrezno obrazložila.

19.Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik tekom upravnega postopka večkrat uveljavljal, da stavba št. 409 ostaja v enakem obsegu in enake namembnosti kot pred 1. 1. 1998, v dokaz česar je predlagal zaslišanje dveh prič (dopisa tožnika z dne 6. 8. 2019 ter z dne 13. 11. 2019). Prvostopenjski organ se je v izpodbijani odločbi glede stanja objekta skliceval na dokumentacijo, ki jo je po uradni dolžnosti pridobil sam (dokumentacija Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), ter na fotografije (iz omenjene dokumentacije, iz ogleda ter predložene s strani tožnika), glede predlaganega zaslišanja prič pa je navedel zgolj, da "se ni odločil, da bi v postopek povabil priči, ki jih je v dokaz, da je objekt v enakem obsegu obstajal že pred 1. 1. 1998, ponujal investitor". Tožnik se je tudi v pritožbi skliceval na pojasnila, podana tekom postopka, ter uveljavljal kontradiktornost zaključkov prvostopenjskega organa glede sprememb objekta, nezmožnost preizkusa izpodbijane odločbe s tem v zvezi ter kršitev pravice do izjave. Toženka je pritožbene očitke zgolj splošno zavrnila kot neutemeljene, do predlaganega zaslišanja prič in zatrjevane kršitve pravice do izjave se ni posebej opredeljevala.

20.Sodišče sodi, da so tožbeni očitki o kršitvi pravil upravnega postopka utemeljeni, saj dokazni predlog zaslišanja prič, ki ga je tožnik predlagal v dokaz svojim trditvam v postopku, ni bil izveden, zavrnitev tega dokaza pa obenem ni bila ustrezno obrazložena. To posledično pomeni, da stranki ni bila dana možnost, da se v celoti izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

21.Kolikor bi bilo mogoče stališče prvostopenjskega organa glede zavrnitve zaslišanja predlaganih prič razumeti na način, da je te dokaze ocenil za nepotrebne (ker je dejansko stanje lahko ugotovil že na podlagi ostalih dokazov), sodišče pripominja, da lahko upravni organ zavrne izvedbo dokaza kot nepotrebnega iz razloga, ker je dejstvo že dokazano, samo če je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne takrat, ko bi lahko iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. Povedano drugače - upravni organ bi izvedbo navedenega dokaznega predloga z zaslišanjem prič lahko zavrnil le, če bi že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovil, da so že dokazana dejstva, ki jih tožnik dokazuje s tem dokaznim predlogom (da torej stavba št. 409 ostaja v enakem obsegu in enake namembnosti kot pred 1. 1. 1998). Obravnavani primer pa ni takšen, saj je upravni organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev tega dokaznega predloga z argumentom, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno, bi zato pomenila nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

22.Iz predstavljenih razlogov je sodišče tožbi na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

23.Z odpravo 4. točke izreka izpodbijane odločbe je de iure prenehala učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato je sodišče kljub tožbenemu predlogu ni posebej odpravilo.

24.Ker je sodišče iz navedenih razlogov tožbi ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov, ki za odločitev niso relevantni. Ne glede na to sodišče opozarja še, kakor sledi.

25.V postopku ni sporno, da se obravnavani objekt nahaja na zemljišču parc. št. 1508, k. o. A. Iz podatkov upravnega spisa v predmetni zadevi izhaja, da navedeno zemljišče sodi v 3. varstveno območje Triglavskega narodnega parka po Zakonu o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1; prej ZTNP), v posebno območje Natura 2000; Julijci, SPA (identifikacijska številka B.), v ekološko pomembno območje Julijske Alpe (določeno s posebno Uredbo o ekološko pomembnih območjih), v območje naravne vrednote C. - planota ter v območje varstvenega režima kulturne dediščine (območje naselbinske dediščine C. - D., območje kulturne krajine Julijske Alpe - Triglavski narodni park).

26.Gre torej za pomembno območje narave, ki je v Sloveniji zakonsko regulirano z Zakonom o ohranjanju narave (ZON), ki je bil podlaga za sprejem Uredbe o posebnih varstvenih območjih (Natura 2000) in Uredbe o ekološko pomembnih območjih, ZNTP-1 (kot aktom varovanja) (prej ZTNP) ter Zakonom o varstvu kulturne dediščin (ZVKD-1).

27.117. člen GZ, ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, ne določa, kako se mora uporabiti ta določba v primeru, ko gre za primer nelegalne gradnje na pomembnih območjih narave ali pa na območjih, kjer bi sicer veljali posebni predpisi za posege v okolje. Kot pa je razvidno iz predloga zakona (EVA 2015-2550-0004 z dne 21. 4. 2017), je bil predlagateljev namen (med drugim) legalizirati tudi take objekte, ki so zgrajeni na varovanih območjih. Takšna ureditev pa po mnenju sodišča ni ustavno skladna.

28.Skladno z 8. členom Ustave morajo upravni organi in sodišča namreč neposredno uporabiti ratificirana mednarodna pravila (ali nacionalno pravo razlagati skladno z mednarodno pogodbo) in prednostno uporabiti pravo Evropske unije (skladno s 3.a členom Ustave in v slovenski pravni red prenesenima Pogodbi o EU in Pogodbi o delovanju EU).

29.Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija - op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu. Sodišče EU je tako v sodbi, C-261/18, zapisalo: ''Glede možnosti, da se a posteriori regularizira ta neizvedba presoje, Direktiva 85/337 ne nasprotuje temu, da nacionalna pravila v nekaterih primerih dopuščajo regularizacijo ravnanj ali aktov, ki so po pravu Unije nezakonita, pod pogojem, da za to možnost velja pogoj, da je zadevnim osebam onemogočeno, da bi obšle pravila Unije ali jih ne uporabile, in da ta možnost ostane izjemna (sodba, C-196/16 in C-197/16 z dne 26. 7. 2017)'' (76. točka obrazložitve).

30.Navedeno pomeni, da je treba pri legalizaciji objekta upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave.

31.Kot že povedano, to območje regulira sedaj veljavni ZTNP-1 (lex specialis v primerjavi z GZ), ki v 19. točki prvega odstavka 13. člena prepoveduje graditi nove ali povečevati počitniške enote ali spreminjati namembnost obstoječih objektov v počitniške enote. Pred uveljavitvijo navedenega predpisa je veljal ZTNP, ki je na celotnem območju narodnega parka prepovedoval graditi individualne počitniške hiše ali počitniška stanovanja (18. točka prvega odstavka 12. člena).

32.Glede na zgoraj navedeno naj prvostopenjski organ, ko bo ponovno odločal o zadevi, poleg 117. člena GZ, upošteva tudi omejitve in pogoje, ki izhajajo iz citiranih določb ZTNP-1 oziroma ZTNP glede obravnavanega objekta. Le takšna razlaga 117. člena GZ je namreč po mnenju sodišča ustavoskladna.

33.Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

34.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

K II. točki izreka

35.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

36.Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave (prvi odstavek 2. člena Pravilnika), tožnika pa je zastopal pooblaščenec - odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ki znaša 62,70 EUR (odvetnik je zavezanec za DDV), skupaj tako v znesku 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

37.Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Enako stališče je sodišče že zavzelo npr. v sodbah, I U 1188/2019-10 z dne 15.09.2020, I U 1839/2019-30 z dne 09.03.2021, ter I U 977/2020-13 z dne 13. 7. 2022.

2''Obstoječi objekti so zgrajeni v nasprotju z namensko rabo (najpogosteje gre za kmetijska zemljišča, varovana območja, itd.)...''

3Tako dr. Rajko Knez v pritrdilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča, št. U-I-228/22 z dne 29. 2. 2024;

4Ibidem;

Zveza

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 117 Zakon o Triglavskem narodnem parku (2010) - ZTNP-1 - člen 13, 13/1, 13/1-19

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia