Jedro

Odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Obravnavani objekti so bili zgrajeni po letu 1990. To pomeni, da je moral imeti investitor za gradnjo, če naj bi bila legalna, gradbeno dovoljenje ali odločbo o priglasitvi del, pri čemer je moral občinski predpis določiti, kateri so pomožni objekti, za katere zadostuje priglasitev del.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega objekta na zemljišču parc. št. 964 k.o. ..., tlorisnih dimenzij okoli 7 m x 7 m, ki po višini obsega pritlično etažo in izkoriščeno podstreho brez kolenčnega zidu. Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka), da ga do 26. 5. 2013 odstrani in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (3. točka) in še odločeno, da mora inšpekcijski zavezanec po izvršitvi odrejene obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka), da posebni stroški v postopku niso zaznamovani (6. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik za gradnjo omenjenega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo to zahtevano tudi v času gradnje z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO/84). Omenjena predpisa sta določala celo dvostopenjski postopek, to je izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Poleg tega objekta po veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja, saj s svojimi dimenzijami bistveno presega dovoljene gabarite enostavnih objektov. Ker gre za nelegalno gradnjo, so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni bilo razlogov za prepoved nadaljnje gradnje objekta, saj je bil zgrajen v letu 1991, nadstrešek pa v letu 1996. Poudarja, da gre za objekt, ki je namenjen shranjevanju orodja in ne prebivanju, da bistveno ne presega dovoljenih gabaritov za gradnjo enostavnih objektov in da ni priključen na vodovod, kanalizacijo ter na električno infrastrukturo. Dejansko je to manj zahteven objekt, za katerega ni potrebna lokacijska in gradbenega dokumentacija ter zanj zadostuje priglasitev. V odločbah tudi ni navedeno, kaj bi moral tožnik storiti, da bi se prilagodil kriterijem za enostavno gradnjo. Zgolj okoliščina, da nima gradbenega dovoljenja, v konkretnem primeru ne more biti odločilna. Poskrbel je za ustrezno strokovno dokumentacijo za obstoječi objekt, vendar njegovi vlogi z odločbo z dne 15. 5. 2013 ni bilo ugodeno. Objektivno gledano gradbenega dovoljenja ni mogoče priskrbeti, dejansko stanje pa je tako, da on oziroma pravni predniki niso imeli namena, da bi gradili zahteven objekt, ampak objekt, ki je povezan s kmetovanjem. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Sodišče najprej ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po tej določbi namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Iz uvodoma navedenih določb ZGO-1 nadalje izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi za tako gradnjo pridobil predpisano gradbeno dovoljenje. Izjema torej niso niti primeri, ko so bili objekti zgrajeni v času pred ZGO-1 veljavnih predpisov (ZGO/84, ZGO/73 in predhodnih).

V zadevi ni sporno, da so bili obravnavani objekti zgrajeni po letu 1990. Navedeno izhaja tudi iz izjave investitorjevega pooblaščenca, ki se nahaja v upravnih spisih (zapisnik z dne 9. 8. 2012 in izjava z dne 14. 2. 2013), in sicer da je bil objekt zgrajen v letu 1991. Tedaj veljavni ZGO/84 je v 33. členu določal, da se objekt lahko začne graditi le na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo. Po 36. členu je moral investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Slednje pa po 51. členu ZUN med drugim ni bilo potrebno (posledično pa tudi ne gradbeno dovoljenje) za graditev pomožnih objektov, če je tako predpisala občinska skupščina (drugi odstavek 51. člena). V takem primeru je bilo treba na podlagi četrtega odstavka istega člena dela priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu, o čemer je organ izdal odločbo (62. člen). To pomeni, da je moral imeti investitor za gradnjo, če naj bi bila legalna, gradbeno dovoljenje ali odločbo o priglasitvi del, pri čemer je moral občinski predpis določiti, kateri so pomožni objekti, za katere zadostuje priglasitev del. Glede na navedeno na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za gradnjo manj zahtevnega objekta za kmetijsko dejavnost, ki ni namenjen bivanju, in neobrazložena trditev, da je zanj zadostovala tudi priglasitev del. Tudi sicer iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik omenjeno navajal v postopku do izdaje izpodbijane odločbe, niti v pritožbi, zato gre za nedovoljene tožbene novote. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Ker tožnik poleg tega ne trdi, da bi imel za sporni objekt odločbo o priglasitvi del, gre za gradnjo, za katero ni bilo pridobljeno predpisano upravno dovoljenje.

Sodišče še dodaja, da tožnikovega objekta ne bi bilo mogoče šteti za enostavni objekt niti po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), ki je veljal pred Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08). Tudi če se šteje, da gre za objekt, ki je namenjen kmetijski dejavnosti in se uporablja za shranjevanje orodja, s svojo površino in načinom gradnje (pritličje in izkoriščeno podstrešje) ne ustreza nobenemu enostavnemu kmetijsko gozdarskemu objektu iz 8. člena pravilnika.

Ker so ostale tožbene navedbe za odločitev v zadevi pravno nepomembne, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).