Jedro

Tožnica meni, da je prvotoženka izjavo, ki jo je podpisala njena mati kot imetnica stanovanjske pravice „privolitev imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja“ pridobila v nasprotju z njeno pravo in resnično voljo, zvijačo, zamolčanjem dejstev. Očitek torej velja za izjavo, nikakor pa to ne velja za pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrglo tožbo na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja z dne 25. 5. 1992 sklenjena med toženima strankama za stanovanje na naslovu L., ki je vpisan v vl. št. 487 k.o. M., parc. št. 967, nična (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da prvotoženka izroči T. Š., začasno stanujoči D., zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo možna pri stanovanju v stanovanjski hiši na naslovu P. vknjižiti lastninsko pravico v korist tožnice, Š. T. pa je dolžna plačati prvotoženi stranki znesek 1.287,65 EUR (2. točka izreka sodbe). V nadaljevanju je zavrglo tudi tožbo na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. 52 sklenjena dne 25. 5. 1992 med toženima strankama nična (3. točka izreka sodbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 47.742,84 EUR (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženima strankama plačati njune pravdne stroške, vsaki po 2.208,00 EUR (5. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sicer zoper točke 1., 3. in 5 izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da bi sodišče z ugotovitvijo ničnosti ugotovilo protipravno dejanje obeh pogodbenih strank pri sklepanju kupoprodajne pogodbe. Škoda nastane, ko sodišče ugotovi ničnost in ne takrat, ko je pogodba sklenjena. Škodo predstavlja izgubljeni dobiček, to je razliko med dejansko vrednostjo stanovanja in kupnino, ki jo je zanj plačala prvotoženka. Tožnica za izdajo sodbe, kjer bi bila ugotovljena ničnost pogodbe ne bi imela neposredno odškodninskega zahtevka, bi pa zahtevek uveljavljala posredno preko matere T. Š., kateri je škoda dejansko oziroma primarno nastala. Razmerje med materjo in tožnico je takšne narave, da je z njim izkazan interes polnoletne hčerke, da skrbi za koristi svoje matere, ki sama zase ne more skrbeti. Interes tožnice tako predstavlja pridobitev pravne podlage, ki jo njena mati potrebuje za uveljavljanje odškodnine ter s tem pridobitev sredstev za svoje preživljanje, kar pomeni, da tožnici svoje matere ne bo potrebno preživljati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialno pravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe in jim ni kaj dodati. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe je le še dodati, da ni slediti pritožbi, da bi sodišče z ugotovitvijo ničnosti ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi. Da bi bila pogodba sklenjena v nasprotju s slednjim, sodišče ni ugotovilo (šlo je za kupoprodajno pogodbo za stanovanje sklenjeno po določilih Stanovanjskega zakona). Dejansko tožnica meni, da je prvotoženka izjavo, ki jo je podpisala njena mati kot imetnica stanovanjske pravice „privolitev imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja“ pridobila v nasprotju z njeno pravo in resnično voljo, zvijačo, zamolčanjem dejstev. Očitek torej velja za izjavo, nikakor pa to ne velja za pogodbo. Tožnica pa toži na ničnost pogodbe. Tožnica pa tudi ni izkazala pravnega interesa. Sicer pa bi v posledici ugotovitve ničnosti morala vsaka pogodbena stranka (prvotožena F. Š. in drugotožena J. d.d.) vrniti druga drugi vse kar je na podlagi te pogodbe prejela, kar pa nadalje pomeni, da bi postala lastnica spornega stanovanja drugotožena stranka J. d.d., ki bi s stanovanjem lahko razpolagala. Tožnica oziroma njena mati bi to stanovanje sicer lahko kupila, vendar po pogojih, ki veljajo v času nakupa, nikakor pa ne po pogojih takoimenovanega Jazbinškovega zakona. Vsa navajanja o tem, da bi mati tožnice oziroma ona preko nje zahtevala odškodnino, so pravno nepomembna, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Pritožba po povedanem ni utemeljena, pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).