Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju, v kolikor je sploh sporno, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, pri tem pa je očitno spregledalo, da je toženec v svoji vlogi z dne 3. 7. 2018, ki je dopustna, z navedbo, da lahko (v tej vlogi izražena stališča) podrobneje pojasni tudi na naroku pri nekem drugem pristojnem sodišču, dejansko zahteval, da sodišče opravi narok. Toženec iz razloga, ker to ni obvezno, v tem postopku ni bil posebej pozvan, da naj sporoči, ali zahteva izvedbo naroka ali ne in poučen o možnosti, da bo v sporu odločeno brez razpisa naroka, če takšne zahteve ne bo podal, je pa laična stranka, zato je v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v pravdnih postopkih (12. člen ZPP) potrebno takšno njegovo izjavo po oceni pritožbenega sodišča razlagati širše in jo v njegovo korist razumeti kot njegovo zahtevo za izvedbo naroka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 121201/2017 z dne 18. 12. 2017 v celoti vzdržalo v veljavi v delu, kjer je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek glavnic: znesek 31,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2016 dalje do plačila, znesek 0,03 EUR, znesek 42,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2016 dalje do plačila, znesek 0,03 EUR, znesek 25,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila, znesek 0,02 EUR, znesek 57,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2017 dalje do plačila, znesek 0,07 EUR, znesek 62,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2017 dalje do plačila, znesek 77,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje do plačila, znesek 44,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2017 dalje do plačila, znesek 0,02 EUR, znesek 0,07 EUR, znesek 27,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje do plačila, znesek 0,01 EUR, znesek 43,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2017 dalje do plačila, znesek 39,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2017 dalje do plačila, znesek 0,02 EUR, znesek 27,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2017 dalje do plačila, znesek 16,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2017 dalje do plačila ter 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 54,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožil v celoti in ob tem izrecno navedel, da se pritožuje zaradi nepoštenega in pristranskega sojenja po 288. členu KZ-1, zaradi sabotaže procesne zakonodaje v delu, ki se nanaša na (samo)izločitev sodnika po določilih od 70 člena do 74. člena ZPP, zaradi zlorabe procesne zakonodaje v delu, ki se nanaša na protiustavni ″postopek v sporih majhne vrednosti″ ter sabotaže materialnega prava oziroma kompletne zakonodaje, na osnovi katere uveljavlja zakonito sodno varstvo. V pritožbi najprej zahteva izločitev kriminaliziranega Višjega celjskega sodišča, v nadaljevanju pa trdi, da je izpodbijana sodba izdana nezakonito in je brez pravnega učinka. V pritožbi izpostavlja svoje mnenje o sodnem kriminalu pred sodišči prve stopnje in sabotažo ustave in zakona oziroma celo veleizdajo in neposreden napad nad ustavno pravno ureditev države, ki jo izvajajo pritožbena sodišča s tem, da pokrivajo oziroma maskirajo prvostopenjski sodni kriminal. V nadaljevanju pritožbe nadalje izpostavlja postopke, ki so tekli pod opr. št. P 51/2013, P 219/2013 in P 45/2017 in sodiščem v teh postopkih očita zlorabo vsega, kar je v sodstvu možno in poudarja, da je zaradi vsega tega zahteval izločitev tako sodnika, kot tudi prvostopnega sodišča, saj je bil kriminaliziranemu sodnemu aparatčiku v zadevi P 45/2017 sporočen dvom v njegovo nepristranskost po 6. točki 70. člena in 73. člena ZPP z zahtevo po izločitvi celotnega prvostopnega sodišča, pa tudi predsednice in sodnikov tega sodišča, zaradi česar po njegovi oceni predsednica sploh ni bila kompetentna odločati. Toženec še trdi, da je sodnik sodišča prve stopnje ob zavedanju, da se zadeva vodi po prevarantskem ″postopku majhnih vrednosti″, v katerem pritožbeno višje sodišče sodbe sodišča prve stopnje pravno formalno (dogovorjeno) sploh ne bo preizkušalo, ob stanju v nesposobnem in povsem spolitiziranem tožilstvu pa „široke množice“ nimajo nobenih možnosti za uveljavitev inštituta „varstva zakonitosti“, da revizija sodb v tovrstnem postopku ni mogoča, obnova postopka pa kljub številnim pravnomočno izdanim sodbam v postopku majhnih vrednosti ni mogoča, prav tako pa ni mogoč niti ustavna pritožba, ker sodne zlorabe v postopku majhnih vrednosti v Sloveniji ne predstavljajo več kršitev človekovih pravic, ta postopek na podlagi 454. člena ZPP še dodatno zlorabil tako, da ga je kljub zahtevi v vlogi z dne 3. 7. 2018, izvedel brez razpisanega naroka in ob tem še napravil lažni zaključek glede ključnega pogoja iz navedene zakonske določbe, da med strankama naj ne bi bilo sporno dejansko stanje, čeprav je vedel, da mu je tožeča stranka kot dejstva in dokaz predložila dokumenta: Izpisek ″5.1 Naslovna stran z osnovnimi podatki o načrtu″ odgovornega projektanta P. L., u.d.Ls. in Tabelo podjetja S. z dne 29. 8. 2013 s podatki strank in moči radiatorjev objekta S. 11-19 za vsako stranko posebej, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da lahko znaša priključna moč ogrevanja za toženčevo stanovanjsko enoto iz leta 1980 največ 7208 W medtem, ko je z nezakonito sodbo tožeči stranki prisojenih nezakonito zaračunanih 9100 W. Sodišču prve stopnje očita, da mu je s kršitvijo določila 454. člena ZPP onemogočilo temeljno pravico, da se v sodni dvorani sooči s tožečo stranko, ter mu preprečilo, da jo o predloženih dokumentih še kaj povpraša ter dodatno razkrinka. Trdi še, da v takih postopkih z organizirano velenjsko-celjsko sodno kriminalno združbo, ki veljavno zakonodajo dobesedno sabotira in se postavlja nad ustavo in zakon, poštenemu državljanu ni mogoče uveljavljati zakonitega sodnega varstva. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo celotne zakonodaje s področja dolžniško - upniškega razmerja, ki določa, da lahko le-to obstaja izključno in samo na temelju sklenjene pogodbe. Distribucijo toplote tako v predmetni zadevi pokriva Energetski zakon (EZ-1) Ur. l. RS št. 17/14, ki v svojem 288. členu obligatorno določa, da mora biti pogodba o dobavi toplote ali drugega energetskega plina med odjemalcem in distributerjem sklenjena v pisni ali elektronski obliki skladno s predpisi o elektronskem poslovanju. Računi, izdani brez sklenjene pogodbe, so zato po mnenju toženca izdani nezakonito. Sodišču prve stopnje nadalje očita tudi zmotno uporabo zakonodaje v zvezi z določitvijo priključne moči ogrevanja in zmotno uporabo zakonodaje v zvezi z merjenjem porabljenih količin komunalnih dobrin z individualnimi obračunskimi števci posameznega uporabnika, na katere se je v predmetni zadevi skliceval v vseh vlogah, ko je izpostavljal vsebino izdanega uporabnega dovoljenja za poslovno stanovanjski objekt S. 11-19 po upravnem postopku iz leta 1980, Direktive EU za vgradnjo individualnih števcev, objavljene v Uradnem listu Evropske unije L 315/49 z dne 14. 11. 2012, 3. točke 27. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb z dne 27. 10. 2011, izdanega na podlagi drugega odstavka 9. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03,18/04) ter tudi določila 291. člena Energetskega zakona (EZ-1) Ur.l.RS št. 17/14, ki določa, da mora distributer zagotoviti merjenje porabe na odjemnem mestu posameznega odjemalca ali skupnem odjemnem mestu več odjemalcev ali stavb. Sodiščem očita, da z zmotno uporabo zakonodaje, ki ureja zakonitost individualnega merjenja komunalnih dobrin, omogočajo tožeči stranki dvojno zaračunavanje npr. stroška porabljene vode za njen tehnološki proces vzdrževanja statičnega tlaka radiatorskega ogrevanja, njen tehnološki proces dvigovanja tlaka pitne vode v hidroforni postaji, njene izgube vode zaradi rednega in malomarnega vzdrževanja naprav njihove toplotne in hidroforne postaje itd., ki je enkrat že zajet kot upravičen strošek za oblikovanje zakonsko odobrene izhodiščne cene posamezne dobrine, drugič pa tožeča stranka ta isti strošek še enkrat zaračunava vsem stanovalcem z delitvijo preko neregularnega skupnega števca, od katerega ne odšteva niti navedene porabe, niti porabe poslovnih prostorov objekta. Sklicuje se še na določili 300. člena in 301. člena EZ-1, ki urejata izhodiščno ceno toplote in sicer se v skladu s 300. členom izhodiščna cena toplote določi na podlagi upravičenih stroškov in je sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela, v skladu s 301. členom pa so upravičeni stroški distributerja oziroma reguliranega proizvajalca toplote stroški, ki so nujni za opravljanje dejavnosti distribucije. Vse navedeno po mnenju toženca predstavlja komplot nesmiselne in že v vlogah obrazložene nezakonite meritve porabe mrzle vode na S. 11-19 z enim merilnikom, ki glede na zaračunano mesečno porabo vode (19,6 m3) izkazuje tako kar 238% pogrešek. Ob zaključku pritožbe toženec še izpostavlja, da izpodbijana sodba sicer ne ugotavlja nikakršnih nezakonitosti v zvezi z njegovima vgrajenima obračunskima števcema, kljub temu pa s potrditvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke naklepno izkrivlja aktualno zakonodajo. Sodniku prve stopnje ob tem še očita, da je s prekoračitvijo pooblastil zlorabljal sodniško funkcijo s tem, da mu je po eni strani nepooblaščeno prepovedal uporabo zakonito vgrajenih individualnih obračunskih števcev, po drugi pa nepošteno favoriziral 238% večjo izmerjeno porabo mrzle vode po nezakoniti meritvi tožeče stranke, ki bi se sicer kot zakonito izmerjena smela razlikovati od individualne meritve kvečjemu +/- 3%. Meni še, da da mu na temelju aktualne zakonodaje nobeno sodišče, nobeno komunalno podjetje, noben upravnik, ter nobena skupnost stanovalcev večstanovanjskega objekta ne more nekaznovano onemogočiti uporabe lastnih obračunskih števcev za individualno meritev porabe mrzle in tople sanitarne vode. Od sodišča, ki bo pritožbo obravnavalo, pa pričakuje, da na osnovi navedenih najhujših možnih kršitev sodniške funkcije, zadevo vrne v ponovno obravnavo nekemu nepristranskemu sodišču z neodvisnimi sodniki, ki so sodniško funkcijo sposobni opravljati v sodni dvorani in ne zgolj v pisarni ali WC.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je glede na vsebino pritožbe toženca njegovo pritožbo obravnavalo tudi kot njegov predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP, zato je njegov predlog posredovalo Vrhovnemu sodišču RS, ki pa je njegov predlog s sklepom opr. št. I R 78/2019 z dne 23. 5. 2019 zavrnilo.

7. V zvezi z njegovimi pritožbenimi navedbami, da je predlagal tako izločitev razpravljajočega sodnika sodišča prve stopnje kot tudi predsednice sodišča oziroma celotnega prvostopnega sodišča in tako smiselno predlagal delegacijo pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je tožencu pojasniti, da je bilo odločeno tako o njegovi zahtevi za izločitev razpravljajočega sodnika in sicer s sklepom začasne predsednice sodišča prve stopnje Su 359/2018 z dne 22. 11. 2018 kot tudi o njegovem predlogu za delegacijo pristojnosti, to pa s sklepom Vrhovnega sodišča RS I R 193/2018 z dne 20. 12. 2018, pri tem pa sta bila tako zahteva kot tudi predlog zavrnjena. Zaradi vsega navedenega tako ni podana s strani toženca smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, kadar pri izdaji sodbe sodeluje sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Kršena pa mu tudi ni bila z ustavo zajamčene pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ki v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, v 2. odstavku pa, da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

8. Zelo obširne pritožbene navedbe toženca, v katerih izpostavlja domnevno zlorabo sodniške funkcije ter prekoračitve pooblastil sodnika, ki je izdal izpodbijano sodbo, pa tudi pritožbene navedbe, v katerih toženec očita sodniku, ki je izdal izpodbijano sodbo, storitev kaznivega dejanja nepoštenega in pristranskega sojenja po 288. členu KZ-1, ne predstavljajo nobenega od dopustnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 458. člena ZPP, zato se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

9. Nekonkretizirane in povsem pavšalne so pritožbene navedbe toženca, da je postopek v sporih majhne vrednosti neustaven, saj ne pojasni, v čem naj bi bila neustavnost te ureditve v ZPP. Če toženec ocenjuje, da je ZPP v delu, v katerem ureja postopek v sporih majhne vrednosti, neustaven, pa lahko tudi sam pod pogoji, ki so predpisani z Zakonom o ustavnem sodišču, da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. Up-128/01 z dne 26. 2. 2002 sicer že pojasnilo, da ni ugotovilo, da bi bila omejitev pritožbenih razlogov v postopku v sporih majhne vrednosti lahko ustavno sporna in zato tudi ni začelo postopka za oceno ustavnosti te uredite po uradni dolžnosti.

10. V skladu s 1. odstavkom 454. člena ZPP sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Na enak način pa v skladu z 2. odstavkom istega zakonskega določila ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.

11. Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi postopalo nepravilno, ko je sodbo izdalo brez izvedbe naroka za glavno obravnavo.

12. V točki 9. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju, v kolikor je sploh sporno, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, pri tem pa je očitno spregledalo, na kar pravilno opozarja pritožba, da je toženec v svoji vlogi z dne 3. 7. 2018, ki je v skladu z 2. odstavkom 252. člena ZPP dopustna, z navedbo, da lahko (v tej vlogi izražena stališča) podrobneje pojasni tudi na naroku pri nekem drugem pristojnem sodišču, dejansko zahteval, da sodišče opravi narok. Toženec iz razloga, ker to ni obvezno, v tem postopku ni bil posebej pozvan, da naj sporoči, ali zahteva izvedbo naroka ali ne in poučen o možnosti, da bo v sporu odločeno brez razpisa naroka, če takšne zahteve ne bo podal, je pa laična stranka, zato je v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v pravdnih postopkih (12. člen ZPP) potrebno takšno njegovo izjavo po oceni pritožbenega sodišča razlagati širše in jo v njegovo korist razumeti kot njegovo zahtevo za izvedbo naroka.

13. Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je, kot je bilo že predhodno obrazloženo, šteti, da je toženec zahteval izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbi je bilo ugoditi že iz tega pritožbenega razloga, zato se pritožbenemu sodišču glede še preostalih pritožbeni navedb ni bilo potrebno opredeliti.

15. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo iz prej navedenega pritožbenega razloga, izpodbijano sodbo razveljavilo (354. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 458. člena ZPP) in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker o zadevi ne more odločiti samo, saj je sodišče prve stopnje tisto, ki mora opraviti narok za glavno obravnavo, poleg tega pa bi v nasprotnem pravdni stranki tudi prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen URS). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje prav tako ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje čas trajanja postopka ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo tudi pritožbeno sodišče opraviti narok.

16. Odločitvi glede glavne stvari sledi odločitev glede stroškov postopka.

17. V novem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na način, da bo glede na zahtevo toženca razpisalo narok, nato pa po izvedenem naroku ponovno odločiti o sporu.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105.a/3 ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/3 ZPP).

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.