Jedro

Z očitkom o sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati drugi gospodarski družbi, je ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za določeno kupnino, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povrzočilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom.

Objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskimi pravicami. Velika premoženjska škoda, katere povzročitev se očita obsojencu v obravnavani zadevi, je v opisu kaznivega dejanja določena v konkretnem znesku, ki predstavlja seštevek najemnin, ki bi jih insolventna družba prejela v konkretnem časovnem obdobju, na podlagi veljavnih najemnih pogodb. Tako opredeljen znesek je konkreten, dejansko in formalno izhaja iz veljavnega pravnega posla (obstoječih najemniških razmerij) ter zato predstavlja (in je tudi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavljal) objektivno pričakovano povečanje premoženja gospodarske družbe. Obravnavani del opisa kaznivega dejanja, ki določno opredeljuje nastanek konkretno izkazane premoženjske škode v zamejenem časovnem obdobju, tako predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 3.075,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 41625/2016 z dne 11. 7. 2022 pod točko I. izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dveh let zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa mu je naložilo, da upnikom družbe A. d.o.o. - v stečaju, kot stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. St 5708/2014, plača znesek 683.909,28 evrov; v presežku je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče obtoženo pravno osebo B. d.o.o. oprostilo obtožbe, da je kazensko odgovorna za kaznivo dejanje, s katerim naj bi pridobila najmanj 2.117.701,12 EUR premoženjske koristi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki zastopnika obtožene pravne osebe ter izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 41625/2016 z dne 24. 5. 2023 pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II. izreka (oprostilni del glede obtožene pravne osebe B. d.o.o.) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi obsojenčevih zagovornikov je kot neutemeljeni zavrnilo in v točki I. izreka (obsodilni del glede obsojenega A. A.) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 2.950,00 evrov.

3.Zoper pravnomočni del sodbe so zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložili obsojenčevi zagovorniki. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in pravnomočno obsodilno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj sodbo sodišča prve in druge stopnje ali pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrže, podrejeno pa zavrne.

5.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi nasprotovali tožilčevemu predlogu za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti, v preostalem delu pa so v bistvenem vztrajali pri navedbah iz vložene zahteveza varstvo zakonitosti.

B-1.

6.Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zakonitosti primarno predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno, saj kazenski postopek v tej zadevi še ni pravnomočno končan. Ocenjuje, da sodba kot celota (še) ni postala pravnomočna, ker jo je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na obtoženo pravno osebo B. d.o.o. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7.Obsojenčevi zagovorniki temu stališču nasprotujejo z navedbami, da je izpodbijana sodba glede obsojenega A. A. v celoti pravnomočna in izvršljiva ter da odločitev sodišča zoper obtoženo pravno osebo B. d.o.o. v ničemer ne vpliva odločitev o obtožbi zoper obsojenega A. A. in položaj slednjega. Sklicujejo se na odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 457/2006 z dne 28. 6. 2007 in I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018 ter dodajajo, da bi nasprotno stališče pomenilo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8.Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti samo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva je pravnomočnost sodne odločbe, kar po ustaljeni praksi pomeni, da mora sodna odločba postati pravnomočna v materialnem in formalnem smislu.

9.Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi večkrat soočilo s primeri, ko je sodišče druge stopnje razveljavilo samo del prvostopenjske sodbe in je sodna odločba, ki se je izpodbijala z zahtevo za varstvo zakonitosti, postala delno pravnomočna. Zahteve za varstvo zakonitosti je v tovrstnih zadevah štelo za dovoljene, če je sodišče druge stopnje razveljavilo del sodbe, ki se je dal izločiti brez škode za pravilno razsojo (šesti odstavek 392. člena ZKP). Drugačna pa je bila presoja v primerih, ko se razveljavljeni deli sodbe niso dali izločiti brez škode za pravilno razsojo in posamezni deli izpodbijane sodbe niso postali pravnomočni v materialnem in formalnem smislu.

10.V obravnavani zadevi je Višje sodišče v Ljubljani sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavilo samo v delu, ki se nanaša na oprostilni del sodbe glede obtožene pravne osebe B. d.o.o. in je zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede obsojenega A. A. je prvostopenjsko sodbo potrdilo in je v tem delu postala sodba v celoti pravnomočna tako glede krivdoreka kot tudi izrečene kazni in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih ter stroških kazenskega postopka. Ker odločitev sodišča o razveljavljenem delu sodbe v ničemer ne more vplivati na položaj obsojenega A. A. in je bil torej izločen brez škode za pravilno razsojo, Vrhovno sodišče tako pritrjuje stališču obrambe, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan ter je sodba v tem delu tudi izvršljiva, zato je navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

B-2.

Glede zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov

11.Težišče zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da dejanje, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in da je zato podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Zagovorniki očitke usmerjajo v zakonske znake: (i) drugo goljufivo dejanje, (ii) povzročitev velike premoženjske škode in (iii) škoda za upnike.

12.Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 stori, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom.

13.Iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega, ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa je zato, da bi izigral in oškodoval upnike, s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo upnikom, s tem, da je kot predsednik uprave družbe C. d.o.o. (sedaj C. d.o.o. - v stečaju, v nadaljevanju C. d.o.o.) dne 13. 11. 2014 v Ljubljani, kljub temu, da je vedel, da je družba C. d.o.o. trajneje nelikvidna in tudi dolgoročno plačilno nesposobna ter tako insolventna glede na določilo prvega odstavka 14. člena Zakona o prisilni poravnavi, postopkih insolventnosti in prisilnemu prenehanju (ZFPPIPP), saj je bil kot predsednik uprave družbe tekoče seznanjen s poslovanjem družbe ter njenim finančnim stanjem, najkasneje dne 15. 10. 2014 pa tudi s predlogom NLB d.d. za začetek stečajnega postopka družbe A. d.o.o. in je torej vedel, da družba ni zmožna poplačati vseh upnikov, sklenil z družbo B. d.o.o. (v nadaljevanju B.) prodajno pogodbo, s katero je družba C. d.o.o. družbi B. d.o.o. prodala nepremičnine z ID znakom ..., parc. št. 141/1 k.o. ... z vsemi pritiklinami, vključno z objektom kino center D. (v nadaljevanju nepremičnina), in sicer za kupnino v višini 18.500.000,00 EUR (15.000.000,00 EUR + DDV, v nadaljevanju kupnina), ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe, pri tem pa se kupnina v tem času ne obrestuje, tako prodajno pogodbo pa je sklenil zato, da bi preprečil upnikom družbe C., d.o.o. poplačilo iz naslova najemnin, saj so v prodani nepremičnini poslovni prostori z najemniki, ki imajo sklenjene najemne pogodbe in bi morali najemnino plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 plačevati najemnino družbi B. d.o.o., višina najemnin pa je po sklenjenih najemnih pogodbah za leto 2015 znašala najmanj 683,909,28 EUR, z opisanim ravnanjem pa je za najmanj tak znesek, ki pomeni veliko premoženjsko škodo, oškodoval navadne upnike, ki so v stečajnem postopku, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 5708/2014 priglasili terjatve in so jim bile te priznane.

Glede drugega goljufivega dejanja

14.Kot izhaja iz citiranega dela pravnomočne sodbe se je obsojencu storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov očitala v izvršitveni obliki "z drugim goljufivim dejanjem", ki je konkretizirana z očitki o sklenitvi prodajne pogodbe z družbo B., s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe C. d.o.o. prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati družbi B. d.o.o.

15.S takšno konkretizacijo je tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za kupnino v višini 18.500.000,00 EUR, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe C. d.o.o. na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povzročilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom.

16.Vložniki sicer zatrjujejo, da upnikov ni mogoče oškodovati s prodajo nepremičnine po realni tržni ceni in da bi do dejanskega oškodovanja lahko prišlo le v primeru prodaje stvarnega premoženja insolventnega dolžnika: (i) po prenizki ali netržni ceni, ali pa (ii) kljub zavedanju, da od prodajalca ne bo prejela kupnine, vendar ob tem očitno spregledajo, da objekt predmetnega kaznivega dejanja sploh ni denar iz kupnine od prodaje nepremičnine, pač pa premoženje, ki bi v stečajno maso prišlo iz prejetih najemnin, ki so bile v posledici spremembe formalnega lastnika nepremičnine nakazane drugi gospodarski družbi. Zato so razumni zaključki drugostopenjskega sodišča (10. točka obrazložitve), da goljufivost razpolagalnega posla z nepremičnino izkazujejo pogoji in neposredne posledice za premoženje družbe C. d.o.o. ter njegove upnike. Tako se kot neutemeljeno izkaže tudi stališče vložnikov, da prodaja pod "ekonomsko nerazumnimi pogoji", kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, brez hkratnega očitka o prodaji v nasprotju z načelom ekvivalentnosti ali očitka o navideznosti pogodbe, že pojmovno ne more predstavljati izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Predmet izvrševanja oziroma objekt napada tega kaznivega dejanja je namreč, kot bo podrobneje opisano v nadaljevanju, premoženje v vseh različnih oblikah, torej vse tisto, kar bi prišlo v stečajno maso oziroma bi lahko bilo uporabljeno za poplačilo upnikov, predvsem denar, vrednostni papirji, delnice, poslovni deleži, terjatve in druge premoženjske pravice, premično in nepremično premoženje ter vse z ocenljivo in stvarno tržno vrednostjo. Ker ni nobenega dvoma, da bi bile del stečajne mase družbe C. d.o.o. v primeru neprodaje nepremičnine tudi najemnine v letu 2015, je jasno, da so za znesek neprejetih najemnin oškodovani ravno navadni upniki družbe C. d.o.o.

17.Glede na to, da predmet očitka ni sama sklenitev kupoprodajne pogodbe, pač pa izpad prihodkov družbe C. d.o.o. iz naslova najemnin, se kot brezpredmetne izkažejo trditve, (i) da sta izvedba izročitve nepremičnine in način plačila kupnine stvar pogodbene svobode strank, in (ii) da se premoženjska masa, ki je bila namenjena za poplačilo upnikov pri prodaji nepremičnine po realni tržni ceni ni zmanjšala, pač pa se je le spremenila struktura mase. Ker je predmet konkretnih očitkov prodaja nepremičnine v opisanih časovnih in dejanskih okoliščinah, z natančno opredeljenimi posledicami, se Vrhovnemu sodišču tudi ni treba opredeljevati do hipotetične in povsem posplošene trditve, da bi vsakršna prodaja nepremičnine v danem časovnem obdobju pomenila oškodovanje upnikov.

Glede nastanka velike premoženjske škode

18.Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je kot zakonski znak tega dejanja napačno opredeljena tudi velika premoženjska škoda. Vložniki menijo, da mora biti škoda konkretna, merljiva in takojšnja, torej izkazana že ob storitvi kaznivega dejanja, ter da je izpad bodočih oziroma hipotetičnih najemnin t. i. "izgubljen dobiček", ki še ne pomeni neposrednega zmanjšanja premoženja.

19.Kot že navedeno, objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskimi pravicami. Višina škode, ki nastane zaradi kaznivega dejanja pa predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno in njihovim dejanskim poplačilom.

20.Velika premoženjska škoda, katere povzročitev se očita obsojencu v obravnavani zadevi, je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja določena v višini najmanj 683.909,28 evrov, kar zajema najemnine po sklenjenih najemnih pogodbah za leto 2015 in je posledica sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014. Tako konkretizirana škoda predstavlja seštevek najemnin, ki bi jih družba C. v letu 2015 prejela na podlagi veljavnih najemnih pogodb, sklenjenih z najemniki prostorov v objektu kino centra D. Ob tem iz razlogov pravnomočne sodbe še izhaja, da so najemniška razmerja v času sklenitve kupoprodajne pogodbe že obstajala in da so najemniki družbi C. d.o.o. redno izpolnjevali svoje obveznosti iz sklenjenih pogodb (redno plačevanje najemnin, ki katerih višine so bile določene v pogodbah). Ni torej šlo za hipotetične oziroma domnevne najemnine, kot jih v zahtevi imenujejo vložniki, pač pa za obstoječa najemniška razmerja in konkretno časovno obdobje, v katerem bi družba C. d.o.o. lahko prejemala najemnine, če nepremičnine ne bi prodala na način, kot je opisan v izreku. Tako opredeljen znesek je konkreten, dejansko in formalno izhaja iz veljavnega pravnega posla ter zato predstavlja (in je tudi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 predstavljal) objektivno pričakovano povečanje premoženja gospodarske družbe.

21.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da mora biti že v času izvršitvenega ravnanja znano, za koliko se bo zaradi slednjega poslabšalo premoženjsko stanje dolžnika, pri čemer zmotno navajajo, da takšno stališče izhaja iz sodbe v zadevi I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020. Vrhovno sodišče se je pri presoji tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oškodovanja upnikov doslej res srečevalo predvsem s primeri, ko so obtoženci razpolagali z premoženjem gospodarskih družb, ki so ga (že) imeli v posesti, vendar to še ne pomeni, da je iz pravnega varstva izvzelo primere, ko je šlo za razpolaganje s premoženjem, ki je bilo v trenutku storitve kaznivega dejanja objektivno pričakovano na podlagi veljavnih pravnih poslov. Tega tudi ni storilo v sodbi v zadevi I Ips 62094/2013 z dne 16. 2. 2023, v kateri je (med drugim) obravnavalo očitek, da je obsojenec s prenosom nepremičnin oziroma odsvojitvijo poslovnega deleža družbi onemogočil nadaljevanje dejavnosti, s čimer ji je onemogočil pridobivanje sredstev od najemnin za oddajanje prenesenih nepremičnin. V tej sodbi je poudarilo, da je treba premoženjsko škodo pri tem kaznivem dejanju razumeti kot neposredno posledico oziroma matematični in objektivni izid storilčevega ravnanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, kar pomeni, da ne zadošča, da storilec s svojimi ravnanji oteži poplačilo upnikov, temveč ga mora preprečiti tako, da jim nastane konkretna, merljiva premoženjska škoda. Zaradi konkretizacije zakonskega znaka velike premoženjske škode z (med drugim) onemogočanjem pridobivanja sredstev od najemnin za oddajanje prenesenih nepremičnin pa ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona, pač pa kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v razlogih sodbe (med drugim) izostala obrazložitev, kakšna škoda je upnikom nastala zaradi onemogočanja nadaljnje dejavnosti družbe in potencialnega oddajanja prenesenih nepremičnin v najem.

22.Podlage za utemeljenost stališča vložnikov tudi ni najti v zakonskem besedilu 227. člena KZ-1, saj slednje ne določa, da mora točen obseg velike premoženjske nastati že v trenutku storitve kaznivega dejanja. Jezikovna razlaga besedila povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom tudi po presoji Vrhovnega sodišča dopušča sukcesiven nastanek škode, saj gre s stališča časa storitve za trenutno kaznivo dejanje, katerega dokončanje je vezano na nastanek prepovedane posledice. Tudi logična in namenska razlaga te določbe ne govorita v prid razumevanju tega zakonskega znaka v smislu, da mora biti kaznivo dejanje (še zlasti v izvršitveni obliki z drugim goljufivim dejanjem) dokončano v trenutku izvršitvenega ravnanja, saj bi s takšno razlago iz polja kaznivosti izločili vse primere, pri katerih je merljiv rezultat goljufivega dejanja znan šele naknadno, takšna razlaga pa ne more biti v skladu z namenom zakona. Obravnavani del opisa kaznivega dejanja, ki določno opredeljuje nastanek konkretno izkazane premoženjske škode v zamejenem časovnem obdobju, tako predstavlja ustrezno konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode upnikom.

23.Vložniki še navajajo, da je zaključek sodišča o ustvarjanju dohodka iz naslova bodočih najemnin zgolj hipotetičen, vendar s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj sta nižji sodišči zaključek o nastanku škode sprejeli na podlagi ugotovitev: (i) da so se najemna razmerja tudi po spremembi lastništva nadaljevala v prejšnji obliki, (ii) da so se najemnine od januarja 2015 obračunavale družbi B., in (iii) da je iz tega naslova v celotnem obdobju leta 2015 obstajal pozitiven denarni tok. Dohodek iz naslova najemnin je torej obstajal, le da ga ni prejemala družba C. d.o.o.

Glede povzročitve škode upnikom

24.Vložniki še navajajo, da v konkretnem primeru sploh ni moglo priti do oškodovanja navadnih upnikov, ker je bila nepremičnina obremenjena s hipotekami in bi imeli zastavni upniki prednost pri poplačilu pred navadnimi. Pojasnjujejo, da v primeru, ko vrednost zastavljenih nepremičnin pokriva le zavarovanje terjatev hipotekarnih upnikov, ali še teh ne v celoti, premoženjska škoda zaradi prodaje nepremičnin ne more nastati. Tudi v tem delu vložniki kot objekt kaznivega dejanja štejejo vrednost nepremičnine in ob tem očitno spregledajo, da je upnikom v konkretnem primeru škoda nastala zaradi zmanjšanja stečajne mase za premoženje, ki bi ga družba C. d.o.o. prejela na podlagi sklenjenih najemnih pogodb. Ker to premoženje ni del vrednosti zastavljene nepremičnine in torej ne predstavlja zavarovano terjatev hipotekarnih upnikov, pač pa premoženje, ki bi v stečajno maso prišlo iz naslova rednega poslovanja družbe C. d.o.o., so z njimi oškodovani ravno navadni upniki, ki so v stečajnem postopku priglasili svoje terjatve.

25.V tem delu zahteve za varstvo zakonitosti vložniki še navajajo, da sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo, ali je dejansko prišlo do oškodovanja navadnih upnikov. S temi navedbami izrecno uveljavljajo nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor pa z navedbami, da sodišče ni ugotavljalo števila priznanih terjatev in njihove višine, obsega stečajne mase, pričakovanega donosa stečajne mase in možnosti poplačila navadnih upnikov iz stečajne mase, merijo na kršitev kazenskega zakona v smislu pomanjkljive konkretizacije zakonskega znaka povzročitve škode upnikom, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede tega dela obravnavane inkriminacije že sprejelo relevantna stališča. Presodilo je, da premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile slednje v stečajnem postopku tudi priznane, pri čemer je škoda, ki je vsem navadnim upnikom skupaj povzročena s tem kaznivim dejanjem, neodvisna od števila teh upnikov in višine terjatev posameznega upnika. Relevantno je le, da skupna višina teh terjatev preseže stečajno maso vsaj za znesek zatrjevane škode, kar pa je, kot že navedeno, predmet dokazne ocene zatrjevane višine škode.

26.Višino premoženjske škode je sodišče v predmetni zadevi opredelilo kot seštevek najemnin, ki bi jih družba C. d.o.o. prejela od najemnikov v objektu Kinocenter D. v letu 2015. Izhajalo je iz višin najemnin za posameznega najemnika, ki jih je - ob ugotovitvi pozitivnega denarnega toka v letu 2015 - pomnožilo s številom mesecev v letu 2015 (108. in 109. točka obrazložitve sodbe). Tako opredeljena škoda predstavlja jasen izpad finančne koristi za družbo C. d.o.o., v pogojih, ko je bila ta insolventna, in je, kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (39. točka obrazložitve), neposredna posledica izvršitvenega ravnanja storilca. Prav ta znesek predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno, in njihovim dejanskim poplačilom. Sodišče prve stopnje je dejavnike, ki jih je upoštevalo pri izračunu, ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, njihov seštevek pa je enostavna matematična operacija, za katero pomoč izvedenca ekonomske stroke ni potrebna. Zato je neutemeljeno stališče, da bi moralo sodišče za izračun škode odrediti izvedenstvo oziroma da obseg zmanjšanja premoženjske mase, iz katere bi bili lahko poplačani navadni upniki, lahko izračuna le izvedenec ekonomske stroke.

27.Končno vložniki v tem delu zahteve še navajajo, da je sodišče premoženjsko škodo opredelilo kot čisti seštevek zneska bodočih najemnin, ne da bi ga zmanjšalo za obratovalne stroške, vendar je ta očitek protispisen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so obratovalne stroške (elektrika, ogrevanje ipd.), stroške, povezane s plačevanjem nadomestila za uporabo infrastrukture E., ki ga je bila sicer družba C. d.o.o. zavezana plačevati E. d.d., in stroške reklamiranja, plačevali najemniki (14. in nadaljnje točke obrazložitve). Nestrinjanje s tem zaključkom pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

Glede razlogov o direktnem naklepu

28.Vložnik nižjima sodiščema očita tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivih razlogov o obsojenčevem direktnem naklepu. Konkretneje, sodišču druge stopnje očitajo napačno izhodišče pri sklepanju o obstoju naklepa, saj naj bi ga gradilo zgolj na zavesti o domnevni goljufivosti in ne tudi na zavesti o oškodovanju upnikov ter nastanku škode zanje. Ti očitki so neutemeljeni. Vložniki napačno izhodišče konkretizirano očitajo samo sodišču druge stopnje, pri čemer je standard obrazložitve drugostopenjske sodbe nižji od tistega, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, saj ni treba neposredno ponavljati argumentacije prvostopenjskega sodišča, če se pritožbeno sodišče z njo strinja, pač pa zadošča, da se nanjo sklicuje. Mora pa biti iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo in obravnavalo, torej da ni prezrl pritožbenih navedb in da je glede njih zavzelo lastno stališče. Prav to je storilo višje sodišče v točki 45 obrazložitve sodbe z večkratnim sklicevanjem na obrazložitev prvostopenjskega sodišča v točkah od 86 do 103 obrazložitve, tako, da po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP (in ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ni podana. Z nadaljnjimi navedbami, s katerimi ponujajo lastno presojo okoliščin, ki so po njihovem mnenju pomembne pri presoji obsojenčevega direktnega naklepa, pa vložniki ponovno segajo na področje uveljavjanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

29.Vložniki uveljavljajo tudi kršitev pravice do obrambe v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi obrambe za soočenje sodne izvedenke in strokovne pomočnice obrambe ter postavitev novega izvedenca ekonomske stroke. Jasne in tehtne razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje navedlo v 85. točki obrazložitve sodbe, drugostopenjsko sodišče pa jim je pritrdilo v točkah 49-52 obrazložitve sodbe.

30.Potrebnost obeh dokaznih predlogov vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljujejo z zatrjevanjem, da (i) glede ključnih vprašanj iz mnenja strokovne pomočnice obrambe izhaja diametralno nasprotno strokovno stališče kot iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke, in (ii) da je bio izvedensko mnenje pomanjkljivo. Ob tem ne konkretizirajo, glede katerih ključnih vprašanj v mnenjih izhajajo nasprotne ugotovitve, prav tako tudi ne pojasnijo, v čem naj bi bilo mnenje sodne izvedenke pomanjkljivo.

31.Upoštevaje povzete očitke Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na poudarjeno načelo dispozitivnosti, pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti, pač pa presoja le tiste zatrjevane kršitve, ki so v zahtevi tudi vsebinsko substancirane. Vložniki se sicer sklicujejo na zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 6. 2023, vendar je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve vselej konkretno opredeliti. Ob tem ne zadošča, če se vložnik v zahtevi posplošeno sklicuje na katero od prejšnjih vlog, saj je v takem primeru treba šteti, da zahteva sploh ni obrazložena. Glede na navedeno tako uveljavljane kršitve pravice do obrambe ni mogoče vsebinsko presojati.

C.

32.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

33.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 3.075,00 EUR po tarifnih številkah 7113, in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ter 16. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Prilogo 1 ZST-1, ter ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

34.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Izjemo od tega pravila predpisuje četrti odstavek 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora in zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata vrhovnega sodišča ali po vložitvi obtožnice, za kar v obravnavani zadevi ne gre.

Op. št. (2)Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009, I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015, I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018 in druge.

Op. št. (3)Podrobneje v sodbi I Ips 20765/2015 z dne 30. 5. 2024, prim. tudi odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 387/2002 in I Ips 11/2003 z dne 17. 2. 2005, I Ips 355/2003 z dne 9. 2. 2006, I Ips 12/2005 z dne 9. 3. 2006, I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007, I Ips 457/2006 z dne 28. 6. 2007 in I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023.

Op. št. (4)Prim. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 46490/2010-10 z dne 3. 2. 2011, I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018 in I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009.

Op. št. (5)H. Jenull, H. Devetak, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 897.

Op. št. (6)Ibid.

Op. št. (7)Tako VSRS v sodbi I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019.

Op. št. (8)Poleg zadeve I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020 primerjaj tudi sodbe VSRS I Ips 40425/2010, I Ips 50560/2012 z dne 15. 10. 2020, I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 63094/2013 z dne 16. 2. 2023 .

Op. št. (9)I Ips 62094/2013 z dne 16. 2. 2023, tč. 25.

Op. št. (10)Ibid, tč. 21.

Op. št. (11)Prim. 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (12)Hipoteka je v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zastavna pravica na nepremičninah, torej stvarna pravica na natančno določeni tuji stvari, ki služi zavarovanju ene ali več natančno določenih terjatev in ki zastavnega upnika pooblašča, da se za to terjatev, če mu ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Ena temeljnih lastnosti te stvarne pravice na tuji stvari je, da hipoteka obremenjuje nepremičnino in ne njenega lastnika. To pomeni, da hipoteka sledi nepremičnini, na katero je v zemljiški knjigi vpisana, ne glede na prenos lastninske pravice na tej nepremičnini. Hipotekarni upnik ima zato pravico, da se v primeru, če mu terjatev ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine, ne glede na to, ali je lastnik nepremičnine dolžnik, ali pa druga fizična ali pravna oseba, če je nepremičnina po ustanovitvi hipoteke na njej menjala svojega lastnika. Ker pa hipoteka obremenjuje samo nepremičnino in ne njenega lastnika, hipotekarni upnik nima prednosti pri poplačevanju iz drugega lastnikovega premoženja, kamor sodi tudi premoženje iz najemniških razmerij. Kaznivo dejanje, storjeno v takšni izvršitveni obliki, prizadene neprivilegirane upnike, torej imetnike navadnih terjatev, saj se je zaradi očitanega izvršitvenega ravnanja zmanjšalo ravno premoženje, iz katerega bi se poplačali slednji.

Op. št. (13)Sodba I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019

Op. št. (14)Razen za najemnika Jan Skele s.p., ki je najemno razmerje prekinil v sredini leta.

Op. št. (15)Prim. sodbo I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019.

Op. št. (16)Prim. sodbe VSRS I Ips 31/2000 z dne 20. 6. 2002, I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 in številne druge.