Jedro

Za zastaranje kazenskega pregona za predmetno kaznivo dejanje je bil predpisan enak zastaralni rok kot za zastaranje odškodninske terjatve (3 leta), zato pravna dobrota podaljšanja zastaralnega roka ni nastopila.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 7.429,40 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni; odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 687,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pri odločitvi sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Spregledalo je, da je dne 1. 11. 2008 stopil v veljavo spremenjeni Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1), ki v 5. točki prvega odstavka 90. člena določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. V konkretnem primeru je bil toženec spoznan za krivega prav kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodba Okrajnega sodišča v Kamniku K 14/2006 z dne 5. 10. 2006, je postala pravnomočna 25. 9. 2007, tožnik pa je tožbo vložil 20. 1. 2012 (in ne 23. 1. 2012), torej pred iztekom šestletnega zastaralnega roka. V zvezi z morebitnim ugovorom časovne veljavnosti kazenskega zakonika, ki je bil sprejet potem, ko je bilo kaznivo dejanje že storjeno ter posledične prepovedi retroaktivnosti, pritožnik opozarja na stališče pravne teorije, da ne more biti ovir za izjemno določitev učinka za nazaj glede določb, s katerimi se podaljšuje rok za zastaranje kazenskega pregona, saj se s takimi učinki za nazaj ne posega v nobeno pridobljeno pravico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odškodninska terjatev zastara v treh letih (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega pregon je predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 353. člena OZ).

5. V konkretni zadevi je bil toženec s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku K 14/2006 z dne 5. 10. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1635/2006 z dne 25. 9. 2007, pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena (tedaj veljavnega) Kazenskega zakonika (KZ). Ta je v 111. členu določal triletni relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, za to dejanje, torej enako dolg rok, kot za zastaranje odškodninske terjatve. To pa pomeni, da sploh ni nastopila pravna dobrota podaljšanja zastaralnega roka za oškodovanca iz prvega odstavka 353. člena OZ (daljši zastaralni rok za vtoževanje odškodninske terjatve bi bil mogoč le, če bi bil za zastaranje kazenskega pregona predpisan daljši rok od treh let). Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka je tako pričel teči zastaralni rok za odškodninske terjatve in ne relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona. Zato je pravno nepomembno sklicevanje pritožbe na spremembo Kazenskega zakonika. Drugačna odločitev bi bila tudi sicer v nasprotju z načelom pravne varnosti.

6. Ker je bil v konkretnem primeru kazenski postopek pravnomočno končan 25. 9. 2007, tožba v tej pravdni zadevi pa je bila vložena 23. 1. 2012, torej po preteku triletnega roka od dne, ko je zastaranje začelo ponovno teči (26. 9. 2007), je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).