Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti pravnomočnosti sklepa nepravdnega sodišča (o razdružitvi solastnine) nima podlage v materialnem pravu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka izpodbijala pravno učinkovitost sklepa sodišča prve stopnje z dne 25.9.1992, opr.št. N 87/80 s tam odrejeno plačilno obveznostjo tožnika do tožencev, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nadaljnjih 2/3 nepremičnine parc.št. 260 k.o. z dolžnostjo izdaje ustrezne listine za prenos te nepremičnine na tožnikovo ime v zemljiški knjigi, kar naj bi imelo za posledico pravno neučinkovitost že omenjenega sklepa nepravdnega sodišča. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa ustreznega revizijskega predloga ni postavila. Po njenem mnenju je predmet pravde lastninska pravica na nepremičnini, ki jo je tožnik imel v kvalificirani posesti in ki jo je veljavno pridobil. Zato tudi s sklepom o razdružitvi solastnine takšne lastninske pravice ni mogoče izgubiti, predvsem pa ne zato, ker niso bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva v nepravdnem postopku.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik je postal izključni lastnik sporne nepremičnine na podlagi sklepa o razdružitvi prej obstoječe solastnine na njej tako, da mu je naložena obveznost, da solastnikoma izplača denarno vrednost njunega solastnega deleža. Tak sklep je postal pravnomočen tudi zato, ker ga tožnik ni izpodbijal. Sledila mu je tudi ustrezna vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi. Primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev pravne neučinkovitosti pravnomočnega sklepa nepravdnega sodišča torej nima podlage v materialnem pravu, ki pa je tožeča stranka tudi sicer ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje je v tem okviru tudi navedlo, da je lahko vsebina nepravdnega sklepa predmet posebne tožbe samo v posebej predpisanih primerih, vendar z ugotovitvijo, da tak primer v tej pravdi ni podan. Zato v okvir te pravde ne spada sicer nejasna revizijska trditev, da "s sklepom o razdružitvi ni mogoče pridobiti, ne zgubiti lastnine, pač pa le izključno lastnino na poprejšnji solastnini".

Revizijsko sodišče se sicer strinja z revizijo, da s podrejenim tožbenim zahtevkom tožnik "uveljavlja nezastarljivo lastninsko pravico", vendar pa je o obstoju te lastninske pravice že pravnomočno odločeno, tožnik pa je na podlagi sodne odločbe že vknjižen kot izključni lastnik sporne nepremičnine. Denarna protidajatev pa je del neizpodbijanega in zato pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje, izdanega v nepravdnem postopku.

Po povedanem je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Zakon o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).