Jedro

Predmet nepravdnih postopkov ni uveljavljanje terjatve ene stranke proti drugi, pač pa ureditev določenih razmerij in osebnih stanj. Tudi v takih postopkih je možna izdaja t.i. regulacijske začasne odredbe, katere namen je ureditev pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Bistvo regulacijske začasne odredbe je v varstvu obstoječega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe, s katero bi se nasprotnemu udeležencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 662/17 in 662/16 k.o. … ter odtujitev in obremenitev v izreku sklepa opisanih premičnin nepravdnih strank. Po stališču prvostopenjskega sodišča predlagatelj ni uspel za verjetno izkazati obstoja kakršnekoli terjatve zoper nasprotnega udeleženca na nepremičnini, glede premičnin pa ne navaja nobenih okoliščin in dokazil o lastništvu ter podlagah o kakršnihkoli terjatvah na njih. Glede izražene bojazni o nerazsodnem razpolaganju s premičninami pa, da predlagatelj dejstva navaja zgolj pavšalno, tako da ni mogoče sklepati na dejansko namero nasprotnega udeleženca o prodaji ali oddaji teh premičnin. Zato nista podana ne pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

V pritožbi predlagatelj navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju in izvedbi vseh predlaganih dokazov ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti. Sodišče ni zaslišalo predlagatelja, ki bi izpovedoval glede okoliščin in dokazil o lastništvu premičnin, o demontaži strojev ter glede vedenja nasprotnega udeleženca, njegovi nameri odtujiti premoženje. S predlaganim ogledom na kraju samem pa bi se sodišče prepričalo glede dejanskega stanja premičnin, posesti premičnin in njihove demontaže. Zaradi neizvedbe dokazov je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in ker bistvenih okoliščin niti ni ugotavljalo, sklep sploh ne more biti pravilen. Terjatev je izkazal že s samo vložitvijo predloga. Obširno je tudi pojasnil, da sporne premičnine spadajo v družinsko premoženje, s pisnimi dokazili o lastništvu pa ne razpolaga. Da je solastnik predmetne nepremičnine, pa izhaja iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska. Glede na dosedanje obnašanje in ravnanje nasprotnega udeleženca pa obstaja tudi velika verjetnost, da bo odtujil premičnine, s čimer bi nastala težko nadomestljiva škoda. Po drugi strani pa nasprotni udeleženec ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu. Torej so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti.

Pritožba je utemeljena.

Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki se v nepravdnem postopku uporablja smiselno skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačnih izhodišč. Predmet nepravdnih postopkov ni uveljavljanje terjatve ene stranke proti drugi, pač pa ureditev določenih razmerij in osebnih stanj. Po stališču sodne prakse je tudi v takih postopkih možna izdaja t.i. regulacijske začasne odredbe, katere namen je ureditev pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Bistvo regulacijske začasne odredbe je v varstvu obstoječega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe. Pravna podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe pa so določbe ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je v primeru postopka za odvzem poslovne sposobnosti podan, če je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da oseba, kateri naj se odvzame poslovna sposobnost, zaradi duševne bolezni ali zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali zaradi kakšnega drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, ni sposobna skrbeti zase in za svoje koristi (44. člen ZNP). Drugi pogoj za izdajo začasne odredbe pa je v tem primeru podan, če obstoji nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Pri regulacijski začasni odredbi gre namreč za varstvo obstoječega stanja, ne pa za preprečitev nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo 272. člen ZIZ, zaradi česar ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev. Glede na naravo kršitve in značilnosti postopka zavarovanja (predviden je ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe), je višje sodišče na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 355. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče naj na podlagi trditev v predlogu in, če bodo v času ponovnega odločanja podane, trditev nasprotnega udeleženca ter ob upoštevanju prej navedenih izhodišč ugotovi, ali so izpolnjene predpostavke za izdajo t.i. ureditvene začasne odredbe. Če dvomi v katero od zatrjevanih dejstev, bo moralo izvesti tudi v zvezi s temi trditvami predlagane dokaze. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je postopek na predlog za izdajo začasne odredbe sumaren in hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo na nasprotno. Pri ponovnem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe naj sodišče prve stopnje upošteva dejansko stanje v času izdaje nove odločbe.