Jedro

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da je toženkine dokaze prezrlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala toženka, izvedene dokaze (tako tožničine kot tudi toženkine) pa je tudi celovito in kritično, torej v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ocenilo. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo tožničine trditve, toženkinih pa ne, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje toženkine dokaze nepopolno izvedlo ali da je uporabilo predvsem dokaze v korist tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici v roku 15 dni (I) znesek 4.531,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 4. 2014 dalje do plačila, in znesek 145,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 6. 2014 dalje do plačila, ter (II) potrebne stroške postopka v znesku 2.356,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi samo odloči ali vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita, da je napačno presojalo izjave zaslišanih prič ter listinsko dokumentacijo. Vztraja, da družbi M. d. o. o. in posledično tožnici ne dolguje ničesar. Iz 3. člena Pogodbe o ustanovitvi služnosti za namestitev, uporabo in vzdrževanje sončne elektrarne z dne 6. 11. 2012 (v nadaljevanju Pogodba) izhaja, da je bil med pogodbenima strankama (družbo M. d. o. o. in toženko) dogovorjen sočasen nastanek medsebojnih obveznosti v enaki višini. Dogovorjeno je bilo, da se nadomestilo za služnost obračuna na dan zaključka izgradnje sončne elektrarne. Z aneksom z dne 25. 7. 2013 je bilo nadalje dogovorjeno, da se obračun nadomestila za služnost opravi po pridobitvi uporabnega dovoljenja oziroma po primopredaji objekta. Pri tem je bistveno, da uporabno dovoljenje, katerega pridobitev je bila obveznost podjetja M. d. o. o., še do danes ni bilo pridobljeno. V aneksu z dne 14. 1. 2014 je bilo dogovorjeno, katera dela je potrebno še izvesti za dokončanje izgradnje nadstreška, vendar do zamude pri izvedbi del nikakor ni prišlo po krivdi toženke, kar izhaja tudi iz aneksa z dne 9. 5. 2014, s katerim je bilo dogovorjeno podaljšanje roka za izvedbo del in da oba medsebojno izstavljena računa ostaneta v veljavi. Toženka je dokončala vsa dela povezana z izgradnjo nadstreška in s tem zaključila vsa dogovorjena dela za izgradnjo sončne elektrarne. To izhaja iz izpovedb prič, predvsem B. in K., pa tudi dopisa družbe M. d. o. o. podizvajalcu toženke z dne 8. 9. 2014. S strani družbe M. d. o. o. izdani bremepis je bil tako neupravičen, sploh ker je bila možnost njegove izdaje z aneksom z dne 9. 5. 2014 izključena. Obveznost toženke do družbe M. d. o. o. je bila v celoti poravnana s pobotom nasprotne terjatve. Pobot je bil izveden na podlagi pobotne izjave. Kasneje sklenjeni aneksi k Pogodbi tega dejstva ne spreminjajo. Do delnega pobota bi v skladu z aneksom z dne 14. 1. 2014 prišlo le, če bi družba M. d. o. o. sama poskrbela za izvedbo preostalih del za dokončanje nadstreška, česar pa ni storila, toženka pa je v celoti izvedla vsa dogovorjena dela. Sodba temelji v celoti na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, do katerega je sodišče prišlo zaradi kršitve pravil postopka, saj ni izvedlo vseh dokazov, kot bi jih moralo. Uporabilo je predvsem dokaze v korist tožnice, medtem kot je toženkine dokaze prezrlo oziroma izvedlo nepopolno. Dodaja še, da tožnica in družba M. d. o. o. zlorabljata izvršilni postopek, kot tudi ta postopek. Tožnica je vložila izvršbo zoper družbo M. d. o. o. le na sporno terjatev, pri čemer se postavlja vprašanje, kdo je tožnico obvestil o tej terjatvi in jo napotil na izvršbo. Dejstvo tudi je, da družba M. d. o. o. ni vložila ugovora v izvršilnem postopku. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških. Stroškovne odločitve se tudi ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo, katere posamezne postavke po odvetniški tarifi je priznalo tožnici. Prav tako ni mogoče preizkusiti, ali je bil DDV pravilno odmerjen ter ali so bili pravilno obračunani stroški kilometrine. Glede na višino terjatve je sicer višina nagrade za zastopanje absolutno previsoka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi zoper toženko uveljavlja terjatev, ki jo je v izvršilnem postopku pridobila z rubežem terjatve dolžnikovega dolžnika (tj. rubežu terjatve, ki jo je njen dolžnik - delodajalec M. d. o. o. imel zoper svojega dolžnika - toženko). Toženka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvami, da do družbe M. d. o. o. in posledično tožnice nima neporavnanih obveznosti, ker terjatev ne obstoji oziroma je prenehala že pred rubežem. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugovore toženke zavrnilo ter ob ugotovitvi, da je terjatev družbe M. d. o. o. za plačilo nadomestila za služnost v višini 91.021,76 EUR do toženke na dan 8. 8. 2014, ko je bil opravljen rubež, še vedno obstajala, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Toženka v pritožbi ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje, vendar s pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazna ocena je namreč celovita in skrbna, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi razumna in vsebinsko prepričljiva, zaradi česar jo pritožbeno sodišče sprejema. Toženka v pritožbi vztraja pri navedbah, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je nanje popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

7. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bil v Pogodbi dogovorjen sočasen nastanek medsebojnih obveznosti pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil v 3. členu Pogodbe jasno in nedvoumno določen trenutek nastanka obveznosti in pravic vsake od pogodbenih strank, ki ni bil sočasen, saj je bil nastanek terjatve družbe M. d. o. o. za plačilo nadomestila za služnost do toženke vezan na pričetek obratovanja sončne elektrarne, nastanek toženkine terjatve do družbe M. d. o. o. iz naslova izgradnje podkonstrukcije (oziroma glede na aneks z dne 4. 6. 2013 nadstrešnice) pa na trenutek izgradnje podkonstrukcije (nadstrešnice) skladno s projektom in njeno predajo družbi M. d. o. o. 8. Napačna je toženkina razlaga vsebine aneksa z dne 14. 1. 2014 in z dne 9. 5. 2014. Pogodbeni stranki sta se z aneksom z dne 14. 1. 2014 (priloga A16) dogovorili, da se računa pogodbenih strank, ki sta se oba glasila na plačilo 256.200,00 EUR, pobotata na dan 31. 12. 2013 v višini 165.178,24 EUR. Za razliko je bilo dogovorjeno, da se pobota - plača, ko bodo s strani toženke izvedena nedokončana dela, določena v tem aneksu. Nadalje je bilo dogovorjeno, da v kolikor toženka dogovorjenih del ne bo izvedla do 1. 4. 2014, bo družba M. d. o. o. sama poskrbela za izvedbo del, račun toženke pa se v primeru nedokončanja del do 1. 4. 2014 na dan 1. 4. 2014 stornira za višino neizvedenih del v višini kot je ponudba izvajalca P. d. o. o., ki je bila sestavni del aneksa. Dogovorjeno je bilo tudi, da se toženkin račun stornira z dobropisom toženke ali z bremepisom podjetja M. d. o. o. in da je toženka dolžna M. d. o. o. poravnati neplačan del računa v roku 8 dni. Iz povzete vsebine aneksa ne izhaja, kot neutemeljeno vztraja toženka v pritožbi, da se račun toženke stornira le v primeru, če bi družba M. d. o. o. sama poskrbela za izvedbo preostalih del za dokončanje nadstrešnice, temveč, da se stornira v primeru nedokončanja del s strani toženke do dogovorjenega roka. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka v skladu z aneksom z dne 14. 1. 2014 s potekom dogovorjenega roka (ta je bil z aneksom z dne 9. 5. 2014 podaljšan do 30. 5. 2014) izgubila možnost, da izvede še neizvedena dela in da pride do pobota v celotnem znesku, hkrati pa je zapadla njena obveznost, da do 8. 4. 2014 plača družbi M. d. o. o. znesek 91.021,76 EUR, podjetje M. d. o. o. pa je pridobilo pravico (in ne dolžnost), da dela (če želi) opravi z lastnimi izvajalci. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da drugačno stališče toženke o tem, v katerem primeru bi prišlo do stornacije računa toženke, nima opore niti v načelu enakovrednosti dajatev.

9. Ker sta se pogodbeni stranki z aneksom z dne 9. 5. 2014 (priloga A11) dogovorili le, da se toženki rok za izvedbo del v zvezi z aneksom z dne 14. 1. 2014 podaljša do 30. 5. 2014, drugih določil aneksa pa nista spremenili oziroma razveljavili (glej 2. in 3. člen aneksa z dne 9. 5. 20141), ne držijo pritožbene navedbe, da sta se pogodbeni stranki z njim dogovorili, da oba medsebojno izstavljena računa pogodbenih strank ostaneta v celoti v veljavi oziroma da dogovor glede stornacije računa toženke za vrednost neizvedenih del ne velja več.

10. Že iz razloga, ker toženka sama navaja, da je bila sklenitev aneksa z dne 9. 5. 2014 posledica dejstva, da do zamude pri dokončanju del ni prišlo po krivdi toženke, temveč zaradi vremenskih razmer in nedobave materiala, ki ga je kot ustreznega potrdila družba M. d. o. o., hkrati pa ne trdi, da so navedeni vzroki obstajali tudi še po 30. 5. 2014 ter da zato ni izpolnila svojih obveznosti2, toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da do zamude pri izvedbi del ni prišlo po njeni krivdi. Tudi sicer pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, glede na to, da je bilo dogovorjeno, da bo nadstrešnica vodotesna, toženka pa takšne nadstrešnice (v osnovi) ni naredila, zaradi česar se je poskušalo naknadno vodotesnost doseči z lepljenjem butilnega traku, ki se lahko izvede le ob suhem vremenu, zamude, do katere je prišlo zaradi odpravljanja napak na njeni strani, toženka ne more prevaliti na sopogodbenika.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov, predvsem zapisnika sestanka med podjetjem M. d. o. o. in toženko že po opravljenem rubežu terjatev tožnice, iz katerega izhaja, da dela še v novembru 2014 niso opravljena in da primopredaja objekta še ni bila opravljena (priloga A26), ter zaslišanja prič pravilno ugotovilo, da toženka vseh svojih obveznosti do 8. 8. 2014 oziroma tudi v času glavne obravnave do podjetja M. d. o. o. še ni opravila, saj nadstrešek še vedno pušča in tudi do primopredaje ni prišlo. Navedenega niso potrdile le tožničine priče, temveč tudi toženkina priča S. K., ki je izpovedal, da paneli (iz katerih je sestavljena streha nadstrešnice) ne zagotavljajo vodotesnosti ter da trakovi, s katerimi so se dodatno zatesnili robovi panelov, zamakanje (le) zmanjšajo. Toženkina priča A. B. pa je tudi dopustil možnost zatekanja vode kljub zalepljenim trakovom. Da so bila dela dokončana, toženka ni dokazala niti s potrdilom podjetja M. d. o. o., ki je bilo dano podjetju B. dne 8. 9. 2014 (priloga B4), saj se potrdilo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nanaša zgolj na aplikacijo butilnega traku in se ne dotika ostalih neizpolnjenih pogodbenih obveznosti toženke. Da mora biti nadstrešek vodotesen, je bilo sicer po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dogovorjeno tako z aneksom z dne 4. 6. 2013 kot tudi z aneksom z dne 14. 1. 2014. Ob dejstvu, da toženka torej nadstrešnice ni dokončala skladno s projektom, kar je bilo v skladu z aneksoma z dne 25. 7. 2013 in 14. 1. 2014 predpogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja, toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da družba M. d. o. o. še ni pridobila uporabnega dovoljenja, čeprav je bila to njena obveznost. 12. Za neizvedena dela je podjetje M. d. o. o. toženki dne 1. 10. 2014 izstavilo bremepis, za kar je imelo podlago v predhodno citiranih določilih aneksa z dne 14. 1. 2014. Kot je bilo že obrazloženo, je bil z aneksom z dne 9. 5. 2014 podaljšan zgolj rok za izvedbo del, sicer pa določbe tega aneksa (niti drugih aneksov in Pogodbe) niso bile spremenjene. Tudi sicer pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je za odločitev v tej pravdi bistveno, ali je terjatev družbe M. d. o. o. do toženke obstajala na dan rubeža (8. 8. 2014), in ne, ali je obstajala v času izdaje spornega bremepisa. Tudi iz tega razloga toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o neupravičeni izdaji spornega bremepisa.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da sta se terjatvi pogodbenih strank le delno pobotali (v višini 135.392,00 EUR + DDV), in sicer na dan 31. 12. 2013, kar jasno izhaja iz aneksa z dne 14. 1 . 2014, v preostalem delu pa do pobota terjatev, kar je sicer toženka uveljavljala kot način prenehanja (celotne) zarubljene terjatve M. d. o. o. do toženke, ni prišlo, ker toženka dogovorjenih del za dokončanje nadstrešnice ni izvedla. Toženka v pritožbi vztraja, da sta bili terjatvi že leta 2013 v celoti pobotani s pobotno izjavo toženke, česar pa ni dokazala. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, toženka v spis ni predložila pobotne izjave iz leta 2013, temveč le predlog toženke za kompenzacijo z dne 12. 12. 2013 in izpis iz salda kontne kartice toženke, ki je enostranska listina. Poleg tega ni jasno, zakaj bi toženka pristala na sklenitev kasnejših aneksov (zlasti aneksa z dne 14. 1. 2014, s katerim je bil dogovorjen le delni pobot in celo možnost delne stornacije toženkinega računa), če bi prišlo do pobota celotnih medsebojnih terjatev že konec decembra 2013. Da je terjatev M. d. o. o. do toženke tudi v januarju 2014, torej po tem, ko naj bi potrditvah toženke že prišlo do pobota, obstajala, izhaja tudi iz izpovedb toženkinih prič K. in B. Izjava družbe M. d. o. o. o poravnavi vseh medsebojnih obveznosti, dana toženki 7. 6. 2013, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, pa tudi ne dokazuje, da je terjatev družbe M. d. o. o. do toženke že v letu 2013 prenehala, saj se lahko nanaša le na tedaj že nastale in zapadle pogodbene obveznosti, toženka pa ni niti trdila, da je na ta dan že izpolnila svoje pogodbene obveznosti do družbe M. d. o. o. in da je njena terjatev do družbe M. d. o. o. že zapadla. Sodišče prve stopnje je poleg tega na podlagi zaslišanja prič T. in G. pravilno ugotovilo, da je bila ta izjava dana z namenom, da bo lahko toženka uveljavljala pravice do tretje osebe in ne z namenom ugotovitve resničnega stanja medsebojnih obveznosti.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da je toženkine dokaze prezrlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala toženka, izvedene dokaze (tako tožničine kot tudi toženkine) pa je tudi celovito in kritično, torej v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ocenilo. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo tožničine trditve, toženkinih pa ne, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje toženkine dokaze nepopolno izvedlo ali da je uporabilo predvsem dokaze v korist tožnice.

15. Toženka prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o zlorabi sodnih postopkov s strani tožnice in družbe M. d. o. o. Rubež terjatve dolžnikovega dolžnika je zakonsko predviden institut načina poplačila terjatve upnika, zato tožnici, ki je v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vložila predlog za izvršbo zoper svojega dolžnika, družbo M. d. o. o., v katerem je predlagala rubež terjatve njenega dolžnika do toženke, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni mogoče očitati zlorabe pravic, niti zlorabe pravic ni mogoče očitati družbi M. d. o. o., pa čeprav ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi. To je bila zgolj njena zakonska možnost, ki se je ni bila dolžna poslužiti, sploh če je menila, da je tožničin predlog za izvršbo utemeljen, pri čemer je ta pravdni postopek pokazal, da predlaganemu rubežu obravnavane terjatve utemeljeno ni nasprotovala. Rubež terjatve in njen prenos v izterjavo tožnici torej temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi, katerega pravilnosti in zakonitosti v tem postopku ni moč presojati. Toženka je v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZIZ lahko v tej pravdi proti tožnici uveljavljala le tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala zoper dolžnika. Glede na navedeno za odločitev v tem sporu nista odločilni pritožbeno izpostavljeni vprašanji, kdo je tožnico obvestil o terjatvi družbe M. d. o. o. do toženke in kdo jo je napotil na izvršilni postopek.

16. Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Ker je tožnica v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženki utemeljeno naložilo v plačilo vse potrebne pravdne stroške tožnice. Odločitev o stroških je tudi v zadostni meri obrazložilo. Drži sicer, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedeno, katere posamezne postavke po odvetniški tarifi so bile tožnici priznane in v kakšni višini ter za katere naroke je bila tožnici priznana kilometrina ter kakšna razdalja med kraji in postavka za obračun posameznega kilometra sta bili upoštevani, vendar pa je sodna praksa že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini se prizna3. Tudi v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na stroškovniku tožnice (list. št. 234-236 spisa) označilo, katere stroške je tožnici priznalo in v kakšni višini (med drugim so na stroškovniku v zvezi s priznanimi stroški kilometrine razvidne upoštevane razdalje ter znesek kilometrine - 0,37 EUR/km). Odločitev o pravdnih stroških je torej mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa stroškovne odločitve tudi ugotovilo, da tožnici ni bila priznana nagrada za odvetniško zastopanje v previsokem znesku oziroma v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), kar sicer pavšalno navaja toženka.

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker je toženka s pritožbo v celoti propadla, je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z OT priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) ter 2 % materialne stroške (11. člen OT), oboje povišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR4 znaša 373,32 EUR. Tožnici ni priznalo priglašene nagrade za pregled listin in posvet s stranko ter nagrade za prejem odločbe in poročila, saj ne gre za samostojni storitvi v smislu tar. št. 39 OT, temveč za storitvi, ki sta zajeti v okviru priznane storitve sestave odgovora na pritožbo. Priznane stroške mora toženka plačati tožnici v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Četrta in peta alineja 3. člena aneksa z dne 14. 1. 2014 sta se glede na 2. in zlasti 3. člen aneksa z dne 9. 5. 2014 spremenili zgolj glede roka za izvedbo del, ne pa tudi glede dogovorjenih posledic v primeru neizvedbe del do dogovorjenega roka oziroma v preostalem delu. 2 Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je vsa dogovorjena dela izvedla, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ni utemeljeno. 3 Glej npr. VSL sklep IV Cp 4825/2010, VSL sodba in sklep I Cpg 1209/2011 in VSL sodba Cp 2997/2015 ter J. Vlaj, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9. 4 Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po OT iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.