Jedro

Toženec se je s pogodbo zavezal plačati vsem trem članom ansambla, katerega član je tudi tožnik, enoten honorar, vendar je tožnik v tej pravdi iztoževal le nanj odpadajoči del obveznosti, kar je glede na deljivost obveznosti pravno dopustno in utemeljeno (412. člen ZOR). Po določilu tretjega odstavka 412. člena ZOR se terjatev pri deljivi obveznosti več upnikov in če ni določeno kaj drugega, deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati svoj del terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku ter tožencu naložilo, da mora plačati tolarsko vrednost 5.000,10 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve in stroške postopka, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Kršitev postopka je podana, ker sodišče prve stopnje nima razlogov o toženčevih navedbah, sodba sodišča druge stopnje pa nima razlogov o toženčevih pritožbenih navedbah. Sodišče prve stopnje je prepovedovalo tožencu postavljati vprašanja v smeri zmanjševanja tožnikove škode. S takim ravnanjem je bil toženec onemogočen tudi v smeri materialnopravnih ugovorov ter je bilo zato tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tej zadevi uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je toženec sklenil s člani ansambla "E.", ki so ga sestavljali tožnik in še dva člana, pogodbo o igranju v njegovem lokalu v klubu R. štirikrat v decembru 1992 in vsako soboto v letu 1993 proti plačilu tolarske vrednosti 500 DEM za vsak posamezen nastop. S pogodbo je bilo še dogovorjeno, da je naročnik dolžan izplačati ansamblu honorar za vse nastope, če sam odpove pogodbo, razen če jo odpove zaradi višje sile. Ker je toženec pozneje pogodbo odpovedal zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja, tak razlog ni predstavljal višje sile. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj so si vsi trije člani ansambla, ki ni pravna oseba, delili honorar 500 DEM na tri enake dele, po 166,67 DEM za vsak nastop. Po odpovedi pogodbe 28.5.1993 gre tožniku glede na tako stanje za trideset odpadlih nastopov po 166,67 DEM skupaj 5.000,10 DEM. Obravnavano pogodbeno razmerje sta sodišči nižjih stopenj opredelili za pogodbo o delu, tožnikov zahtevek pa ima podlago v sami pogodbi in sta zato njegovemu zahtevku ugodili.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o sporu, pri tem pa nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Kakšne postopkovne kršitve naj bi bile zagrešene v postopkih na nižjih stopnjah, toženec v reviziji formalno ni opredelil. Vsebinska ocena razlogov pa kaže, da je uveljavljal od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP kršitev iz 13. točke, sicer pa kršitve iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z določbami o izvajanju dokazov. Ker vsebujeta obrazložitvi obeh sodb nižjih sodišč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih spora ter so ti razlogi jasni, izčrpni in medsebojno skladni, sta sodbi v celoti razumljivi in ne vsebujeta pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se je izjavilo o vseh toženčevih pritožbenih izvajanjih ter po oceni revizijskega sodišča pravilno presodilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih pravil iz 302. ali 311. člena ZPP. Revizija v smeri obravnavanih procesnih kršitev tudi ni bila konkretizirana. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti revizijsko sodišče uradoma, pa ni bila zagrešena.

V zvezi z materialnopravno presojo spora je opozoriti, da je tožnik oprl zahtevek na pogodbeno obveznost toženca. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženec kršil svoje obveznosti iz 7. točke pogodbe in da je na podlagi navedenega določila pogodbe dolžan plačati tožniku s sodbama nižjih sodišč dosojeni honorar. Pogodbe ustvarjajo pravice in obveznosti pogodbenikov (prvi odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Upnik v obveznostnem razmerju pa je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev dogovorjene obveznosti (prvi odstavek 262. člena ZOR). Toženec se je sicer s pogodbo zavezal plačati vsem trem članom ansambla, katerega član je tudi tožnik, enoten honorar (po 500 DEM za nastop), vendar je tožnik v tej pravdi iztoževal le nanj odpadajoči del obveznosti, kar je glede na deljivost obveznosti pravno dopustno in utemeljeno (412. člen ZOR). Po določilu tretjega odstavka 412. člena ZOR se terjatev pri deljivi obveznosti več upnikov in če ni določeno kaj drugega, deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati svoj del terjatve. Odločitev sodišč nižjih stopenj je v skladu s spredaj navedeno pravno podlago. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišč nižjih stopenj tudi materialnopravno pravilna. To pa pomeni, da v reviziji uveljavljene kršitve niso bile zagrešene. Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).