Jedro

Tožniku ne pripada pravica do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine po odloku Vlade R Slovenije, če je pridobil pravico do vojaške pokojnine v Republiki Hrvaški v skladu s Sporazumom med RS in RS o vojaških pokojninah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. 9.875.801, z dne 2.10.1995. Z njo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 30.5.1995. S to je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine po Odloku Vlade R Slovenije z utemeljitvijo, da je tožnik pridobil pravico do vojaške pokojnine v Republiki Hrvaški v skladu s Sporazumom med RS in RH o vojaških pokojninah.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Nesporno je, da je pristojni hrvaški nosilec zavarovanja tožniku priznal pravico do starostne pokojnine od 1.1.1982 dalje po tedaj veljavnih predpisih, da mu je z odločbo z dne 6.1.1994 priznal pravico do vojaške starostne pokojnine od 1.12.1993 dalje po tedaj veljavnih predpisih, da ima tožnik stalno prebivališče v R Hrvaški od 7.1.1970 dalje in da je državljan R Hrvaške. Ob takem dejanskem stanju ne izpolnuje pogojev za priznanje izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine s strani toženca po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). Ustavno sodišče RS je sicer z odločbo, št. U-I-70/92-9, odločilo, da se odpravi del določbe v 5. vrsti 1. člena odloka, ki se glasi: "ki imajo stalno prebivališče v R Sloveniji." Odločbo je sprejelo dne 5.12.1992, objavljena pa je bila v Ur. listu RS, št. 55/92, z dne 20.11.1992. S tem je odpravilo dotedanji pogoj iz odloka, ki je za državljane R Slovenije določal, da morajo imeti stalno prebivališče v RS. Ker pa tožnik ni državljan R Slovenije, zanj navedena odločba US RS ni relevantna, saj je za druge upravičence, torej tiste, ki niso državljani RS, še vedno ostal v veljavi pogoj iz 1. čl. odloka, torej, da morajo imeti stalno prebivališče v RS najpozneje od 26.6.1991 in to od tedaj dalje kontinuirano. Tožnik pa nedvomno tudi tega pogoja ne izplnjuje. Zato ne morejo biti relevantna pritožbena izvajanja o tem, da je tožnik skoraj vso delovno dobo opravil v R Sloveniji, kjer je bil sedež njegove vojaške enote, stalno pa je prebival v R Hrvaški na Reki.

Zaradi vsega obrazloženega ni pravne podlage za tožnikov zahtvek ne po že navedenem odloku ne po Sporazumu med RS in RH o vojaških pokojninah (Ur. l. RS, št. 48/92 z dne 3.10.1992 - Mednarodne pogodbe, št. 13), katere določbe je že podrobno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.