Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije po 83. členu ZUS-1 je na strani revidenta.

Pomembno pravno vprašanje mora revident specificirati. Posledice, ki jih ima isti pravni posel na civilnem in davčnem področju, so lahko različne. Vsaka odmera davkov posega v premoženje davčnih zavezancev.

Revident, ki se sklicuje na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, mora priložiti odločbe in ni dovolj, da navede le opravilne številke odločb.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniški družbi dne 23. 12. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 24. 10. 2006, s katero je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin v znesku 374.178,00 SIT. Pritožba zoper to odločbo je bila z odločbo tožene stranke z dne 6. 9. 2007 zavrnjena kot neutemeljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka navaja, da je revizija dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, prvič, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in drugič, ker v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka zatrjuje, da se pomembnost pravnega vprašanja kaže v samem pomenu, ki ga civilno pravo pripisuje svobodnemu urejanju obligacijskih razmerij. Državni organi morajo načelo iz 3. člena Obligacijskega zakonika – OZ spoštovati, sicer gre za kršitev načela. Poleg tega ima že po Ustavi RS lastnik pravico prosto razpolagati s premoženjem, ne da bi zaradi tega trpel kakršnekoli neugodne posledice, ki se kažejo v dodatni obdavčitvi. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s temi navedbami ni natančno opredelila (specificirala) pomembnega pravnega vprašanja, ki se nanaša na obravnavani primer in že zaradi tega ni izkazala pomembnega pravnega vprašanja, trditveno in dokazno breme pa je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča na njej. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 570/94 z dne 14. 3. 1996 pa izhaja tudi, da ima lahko določeno ravnanje pogodbenih strank posledice na davčnem (upravnem) področju, čeprav ni posledic na civilnem področju. Davki so namreč obvezne javne dajatve, zato se davčni zavezanci ne morejo svobodno odločati ali bodo davke plačevali ali ne. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava. Ker pa je bilo o vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, na Vrhovnem sodišču že odločeno ter o obravnavanem pravnem vprašanju že zavzeto stališče, revident ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tožeča stranka ni izkazala pomembnosti pravnega vprašanja niti s trditvijo, da odločitev v obravnavani zadevi neupravičeno posega v njeno premoženje. Ustavno sodišče je v 18. točki odločbe U-I-91/98 z dne 16. 7. 1999 (Ur. l. RS, št. 61/99) navedlo, da vsaka odmera davkov predstavlja poseg v premoženje davčnih zavezancev, zato po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da ima pravico razpolagati s svojim premoženjem, ne da bi utrpela kakršnekoli neugodne posledice.

7. Tožeča stranka zatrjuje, da je pomembno pravno vprašanje tudi retroaktivnost Zakona o dohodnini – ZDoh-1. Tožeča stranka je namreč nepremičnino kupila pred uveljavitvijo tega zakona, zato bi lahko zakonodajalec posegel v njeno pravico le, če bi bilo to utemeljeno z javno koristjo in bi temeljilo na zakonu. Na podlagi 160. člena Ustave RS je za presojo skladnosti zakonov z Ustavo RS pristojno Ustavno sodišče. Zato po presoji Vrhovnega sodišča pomembnosti pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče izkazovati s trditvijo o neustavnosti zakona, na katerega določbe je Vrhovno sodišče po 125. členu Ustave RS vezano in ga je dolžno uporabiti. Vrhovno sodišče pa pripominja, da tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je bila z odločitvijo v obravnavani zadevi kršena prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS, saj ZDoh-1 ni posegel v pravice tožeče stranke, ampak kvečjemu v njena upravičena pričakovanja, da bodo določbe o obdavčitvi kapitalskih dobičkov ob prodaji nepremičnine enake, kot so bile ob nakupu (tako imenovana neprava retroaktivnost). Tako bi kvečjemu lahko šlo za poseg v načelo pravne države (2. člen Ustave RS), pri čemer je Ustavno sodišče v podobni zadevi (odločba U-I-125/05 z dne 8. 12. 2005) navedlo, da ni mogoče pričakovati nespremenljivosti zakonodaje. To še posebej velja za davčno področje, saj so davki vir financiranja države, poleg tega pa tudi sredstvo ekonomske, socialne, demografske in drugih sorodnih politik.

8. Neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje tožeča stranka zatrjuje s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS U 1021/2005 z dne 16. 1. 2006. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, da bi zadostil dokaznemu bremenu za dovoljenost revizije, priložiti odločitev sodišča prve stopnje, od katere odstopa izpodbijana sodba. Ne zadostuje, da se revident zgolj sklicuje na neko odločitev prvostopenjskega sodišča z navedbo opravilne številke zadeve. Pa tudi sicer iz povzetka obrazložitve te sodbe v reviziji ne izhaja, da bi bila pogodbena dogovorjena cena edini verodostojni podatek, ampak da tožena stranka ni dovolj utemeljila (obrazložila) okoliščin, ki bi vzbujale dvom v vrednost delnic iz pogodbe in s tem v njihovo (dejansko) ceno. To pomeni, da je bila sodba razveljavljena zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe in ne, kot to zmotno trdi tožeče stranka, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je cena, določena v pogodbi, edini podatek, ki ga je treba upoštevati kot vrednost premoženja pri odmeri davka.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.