Jedro

Drugo vprašanje je materialnopravne narave. V zvezi s tem je pritrditi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje zapisanim ugotovitvam, da je pretežni del sodne prakse stal na stališču, da sta normi prvega in četrtega odstavka 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled (medtem ko se višje obresti lahko priznavajo le nefizičnim osebam). Ker so mogle biti tožniku priznane v tem primeru obresti le za zahtevano dobo in v višini, ki se priznavajo v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled, sta odločitvi sodišč nižjih stopenj o obrestnem zahtevku tožnika v skladu s tako sodno prakso kot je navedena. Sporna sodna odločba, ki je v skladu s tako presojo, je materialnopravno pravilna. V zvezi z revizijskimi izvajanji o obrestih je dodati, da je prosto dogovarjanje strank lahko omejeno z določili ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb in to ni v neskladju z načeli obligacijskega prava ali pa z ustavnimi načeli. Tako je Ustavno sodišče RS v razlogih svoje odločbe št. U-I-202/93 (Ur. list RS, št. 74/94) navedlo med drugim, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj splošnih načel obligacijskega prava, ki so uzakonjena v 10., 12., 13., 15. in še drugih členih ZOR. Zato morajo sodišča (po stališču navedene ustavne odločbe) pri odločanju vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem navedenih temeljnih načel ZOR. Če to velja za drugi odstavek 399. člena ZOR (ko še vedno ni s posebnim zakonom omejena najvišja pogodbena obrestna mera), velja toliko bolj za določbo prvega odstavka istega člena, kadar se s pogodbo dogovorijo višje od dopustnih obrestnih mer. Glede te pravne norme pa je ustavno sodišče v isti odločbi ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo in zapisalo, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo, s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti kot zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 10.543 DEM po menjalnem tečaju B. C. d.d. C. na dan plačila, višji tožbeni zahtevek do razlike 19.000 DEM je zavrnilo in naložilo tožencu, da mora povrniti tožniku tudi stroške postopka.

Tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni priznalo tožniku obresti za ves čas do plačila, saj toženec svoje obveznosti ni izpolnil. Tožniku gredo zato najmanj obresti kot se obrestujejo vezane vloge to je v višini 6,20% in takšne obresti mu gredo tudi za čas po izdaji sodbe. Končno pa je tožnik upravičen tudi do zamudnih obresti, ker je toženec v zamudi z izpolnitvijo.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 24.11.1993 posodil tožencu 10.000 DEM za dobo 15 mesecev (do 24.2.1995) proti 6% mesečni obrestni meri, kar znaša 600 DEM mesečno in v 15 mesecih 9.000 DEM. Ker je tožnik iztoževal vračilo tako glavnice kot navedenih obresti v skupnem znesku 19.000 DEM, je sodišče prve stopnje po presoji, da dogovorjene 6% mesečne obresti nasprotujejo prisilnim predpisom ter upoštevajoč prvi in četrti odstavek 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odločilo, da mora toženec plačati tožniku glavnico 10.000 DEM in za obresti 543 DEM (kolikor se v kraju izpolnitve izplačujejo za hranilne vloge na vpogled), medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in poudarilo, da sta določbi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR prisilne narave, ki omejuje pogodbeno voljo strank glede višine pogodbenih obresti tudi pri posojilih v tuji valuti. Posojilodajalec si lahko zaračuna obresti le v mejah obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled.

Revizija ima pomisleke o pravilnosti pravne presoje sodišč nižjih stopenj, hkrati pa se ne strinja, da so obresti priznane le do datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne do plačila ter da niso priznane v višini 6,20%, kolikor se priznavajo za vezane hranilne vloge.

Taka revizijska izvajanja zadevajo procesnopravno in materialnopravno področje. Prvo je povezano s tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnik postavil v tožbi. S postavljenim zahtevkom je zahteval poleg glavnice še plačilo pogodbenih dogovorjenih obresti za 15 mesecev v višini 9.000 DEM (kolikor je znašala posojilna doba). To pomeni, da tožnik zamudnih obresti sploh ni iztoževal in zato mu jih sodišči nižjih stopenj nista mogli dosoditi (po določilu drugega člena ZPP, ki uzakonja načelo dispozitivnosti, lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov).

Drugo vprašanje je materialnopravne narave. V zvezi s tem je pritrditi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje zapisanim ugotovitvam, da je pretežni del sodne prakse stal na stališču, da sta normi prvega in četrtega odstavka 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled (medtem ko se višje obresti lahko priznavajo le nefizičnim osebam). Ker so mogle biti tožniku priznane v tem primeru obresti le za zahtevano dobo in v višini, ki se priznavajo v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled, sta odločitvi sodišč nižjih stopenj o obrestnem zahtevku tožnika v skladu s tako sodno prakso kot je navedena. Sporna sodna odločba, ki je v skladu s tako presojo, je materialnopravno pravilna. V zvezi z revizijskimi izvajanji o obrestih je dodati, da je prosto dogovarjanje strank lahko omejeno z določili ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb in to ni v neskladju z načeli obligacijskega prava ali pa z ustavnimi načeli. Tako je Ustavno sodišče RS v razlogih svoje odločbe št. U-I-202/93 (Ur. list RS, št. 74/94) navedlo med drugim, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj splošnih načel obligacijskega prava, ki so uzakonjena v 10., 12., 13., 15. in še drugih členih ZOR. Zato morajo sodišča (po stališču navedene ustavne odločbe) pri odločanju vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem navedenih temeljnih načel ZOR. Če to velja za drugi odstavek 399. člena ZOR (ko še vedno ni s posebnim zakonom omejena najvišja pogodbena obrestna mera), velja toliko bolj za določbo prvega odstavka istega člena, kadar se s pogodbo dogovorijo višje od dopustnih obrestnih mer. Glede te pravne norme pa je ustavno sodišče v isti odločbi ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo in zapisalo, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo, s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti kot zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine.

Upoštevajoč zgoraj navedene razloge, zaključuje revizijsko sodišče, da ni podan v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (393. člen ZPP).