Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ob pravilni uporabi čl. 200 ZOR le do višine 160.000,00 SIT. Tožeča stranka je v tožbi kot dokaz predlagala zaslišanje izvedenca medicinske stroke, zato bo moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti preostalega dela zahtevka izvesti ta dokaz.

Izrek

Pritožbi toženke se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i za znesek 140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 do plačila in glede odločitve o pravdnih stroških in se v razveljavljenem delu zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba toženke z a v r n e in se v nerazveljavljenem delu za znesek 160.000,0 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 do plačila potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 48.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti takšni sodbi se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navedla, da je zamudna sodba izdana v nasprotju s pogoji iz čl. 318 ZPP, saj iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljena zahtevka najmanj glede višine odškodninskega zahtevka. Zatrjevani strah in telesne bolečine ter neprijetnosti bi moralo sodišče preveriti z izvedeniškim mnenjem. Poleg tega tožba sploh ni sposobna za obravnavanje, saj se v navedbah sklicuje na odškodnino v znesku 400.000,00 SIT, v tožbenem zahtevku pa je zajetih le 300.000,00 SIT, zato bi moralo sodišče tožbo vrniti tožnici v popravek. Nadalje je navedla tudi, da sodišče brez preverjanja dejanskih okoliščin ne more vzpostaviti pravične odškodnine, ravnanje sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju s čl. 339/tč. 14 in čl. 273 ZPP. Predlagala je, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitki, da je zamudna sodba izdana v nasprotju z določili čl. 318 ZPP-A in da bi moralo sodišče prve stopnje tožbene navedbe glede obsega posameznih vtoževanih oblik škode preveriti z določitvijo izvedenca, so neutemeljeni. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so opredeljeni v čl. 318 ZPP-A, ki določa, da izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v 30 dneh od vročitve tožbe na tožbo ne odgovori in so izpolnjeni naslednji pogoji: če je bila tožba tožencu pravilno vročena; da ne gre za zahteve, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru je bila tožba toženki pravilno vročena 4.12.2003 s pozivom, da mora nanjo odgovoriti v 30 dneh in ustreznim poukom, da bo sicer sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo, vendar toženka odgovora na tožbo ni podala. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej ne gre za zahtevek, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom in s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tožnica je v tožbi navedla, da jo je toženka poškodovala z lesenim kolom, pri čemer ji je prizadejala udarnino levega stegna. Ob samem dogodku se je prestrašila, kasneje pa je bila zaskrbljena za izid zdravljenja, zato je zahtevala odškodnino za strah. Zaradi udarca je 14 dni trpela bolečine (sprva hude, kasneje pa so pojenjale). Težko je stopila na nogo, zato je bila ovirana pri vsakodnevnih opravilih na kmetiji in v gospodinjstvu. S tem je utemeljevala odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožnica je navedla vse oblike in obseg nepremoženjske škode, za katero je zahtevala plačilo odškodnine, saj je navedla, koliko časa je trpela telesne bolečine in kakšne intenzivnosti so bile, kakšne so bile neugodnosti ob zdravljenju ter okoliščine v zvezi s strahom. Iz tožbenih navedb delno izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica je kot dokaz svojih navedb predložila obvestilo o telesni poškodbi, iz katerega izhaja, da je bila 23.3.2000 poškodovana v pretepu s sosedo. Dobila je udarec z leseno palico v levo stegno in ji je bila postavljena diagnoza udarnina levega stegna. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, torej niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, niti s splošno znanimi dejstvi.

Pri izdaji zamudne sodbe sodišče presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, se pravi, če je sklepčen, na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. V dokazovanje teh trditev se ne spušča, temveč šteje, da so resnične, saj jim tožena stranka ni nasprotovala. Toženka torej neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, saj se v pisnem postopku izdaje zamudne sodbe ne izvajajo nobeni dokazi. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja vse tiste okoliščine, ki jih navaja tožnik. Tožba pa v konkretnem primeru vsebuje vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o višini odškodnine, tako opis poškodbe, kot tudi opis posledic, kot je to določeno v čl. 200 ZOR.

Upoštevaje trditveno podlago v tožbi pa je prisojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT previsoka, v primerjavi s prisojenimi odškodninami za podobne poškodbe v drugih odškodninskih zahtevah. V tožbi navedene okoliščine primerov (strah ob samem dogodku, zaskrbljenost za izid zdravljena; telesne bolečine v trajanju 14 dni, ki so bile sprva hude, nato pa so pojenjale, oviranost pri vsakodnevnih kmečkih in gospodinjskih opravilih) opravičujejo odškodnino v znesku 160.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino po čl. 179 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer 80.000,00 SIT za strah in 80.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Takšna odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno oz. enako škodo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le do navedene višine, saj iz priloženih dokazov, ki so bili podlaga za izdajo zamudne sodbe izhaja, ob pravilni uporabi materialnega prava le utemeljenost do te višine. Tožeča stranka pa je kot dokaz predlagala tudi zaslišanje izvedenca, zato bo moralo sodišče o utemeljenosti preostalega dela zahtevka izvesti ta dokaz. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo za znesek 140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 in glede odločitve o stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopno sodbo (ZPP-A čl. 353).

Glede okoliščine, da se v navedbah tožbe navaja odškodnina za strah 100.000,00 SIT ter za telesne bolečine in za neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 300.000,00 SIT, v tožbenem zahtevku pa se zahteva skupna odškodnina v znesku 300.000,00 SIT, pa toženka nima nobenega interesa za izpodbijanje prvostopne sodbe v tej smeri, saj je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v nižjem znesku (torej le za 300.000,00 SIT), kar pa je toženki v korist. Toženka v pritožbi navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog za izpodbijanje zamudne sodbe po čl. 338/II ZPP.